Jedro

Kljub temu, da tožena stranka ni uspela izkazati, da je zapisnik z dne 23. 11. 2023 tožniku vročila v skladu s petim odstavkom 84. člena ZMZ-1, tj. nemudoma po izrečenem ukrepu, pa to po oceni sodišča ni vplivalo na zakonitost oz. pravilnost odločitve o omejitvi gibanja oz. ne gre za kršitev po 2. točki iz drugega odstavka 27. člena ZUS-1. Sodišče na podlagi prebranega, videnega in slišanega ocenjuje tožnika kot izrazito neverodostojnega.

Tožnik je namreč večkrat zavestno in namerno organom navajal različne osebne podatke, s čimer je oteževal postopek, obenem pa ni ponudil nobenega ustreznega razloga, da bi sedaj ravnal drugače. Ugotovitev izvorne države je namreč v postopku mednarodne zaščite odločilno dejstvo. Če tožnik ne bo dostavil nobenih dokumentov za ugotavljanje istovetnosti (kar glede na njegovo preteklo ravnanje oz. neizpolnjene obljube ni izključeno), bo tožena stranka preko poglobljenih vprašanj o njegovi izvorni državi na osebnem razgovoru preverjala, ali res prihaja iz Alžirije, pri čemer osebni razgovor brez njegove prisotnosti ni izvedljiv.

Pričakovanje, da bo tožnik brez omejitve gibanja sodeloval v konkretnem upravnem postopku in tako omogočil meritorno odločitev o njegovi prošnji in se s tem izpostavil vrnitvi v izvorno državo, zato ni razumno.

Ob upoštevanju njegovih preteklih ravnanj (brez težav je samovoljno zapuščal azilni dom, čeprav je obljubil, da bo počakal do konca postopka) in njegove slabe splošne verodostojnosti, sodišče kljub njegovim zdravstvenim težavam nikakor ne more izključiti, da v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, ne bi ponovno odšel iz Slovenije.

Po presoji sodišča v okoliščinah obravnavane zadeve omejitev tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce prestane vse tri vidike t. i. strogega testa sorazmernosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne v delu, v katerem se nanaša na odpravo izpodbijanega akta, in v delu, v katerem se nanaša na skrajšanje roka trajanja ukrepa.

II. Tožba se zavrže v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev, da izpodbijani ukrep oz. dejanje tožene stranke predstavlja poseg v človekovo pravico po 19. členu Ustave.

III. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Navedbe strank_

1. Tožnik, ki naj bi bil državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, je 30. 11. 2023 vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1740/2019/42 z dne 24. 11. 2023 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je bilo odločeno, da se mu kot prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz razloga, da se ugotovi njegova istovetnost ter določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil (prva točka izreka). Tožniku je bilo gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, in sicer od 23. 11. 2023 od 10.45 dalje do prenehanja razloga, a najdlje do 23. 2. 2024 do 10.45 z možnostjo podaljšanja za en mesec (druga točka izreka). Tožnik tožbo vlaga zaradi (bistvenih) kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot bistveno v tožbi navaja: - v zvezi z razlogom, da mu je treba gibanje omejiti, da se ugotovi njegova istovetnost, tožnik trdi, da je glede na to, da je prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil že 25. 6. 2019, tožena stranka imela štiri leta časa, da bi njegovo istovetnost preverila, sedaj pa mu je treba končno verjeti, da je iz Alžirije. To lahko preveri tudi sodišče samo v neposrednem razgovoru s tožnikom; - v zvezi z razlogom, da mu je treba gibanje omejiti, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil, tožnik trdi, da ta razlog ni podan, ker: 1. ni bil nikoli in nikjer poučen o posledicah zapustitve azilnega doma, tj. niti ob podaji zadnje prošnje 10. 11. 2023, prav tako pa ni nobene listine, ki bi takšen pouk dokazovala, zato tožena stranka z argumentom, da je azilni dom že večkrat zapustil, ne more utemeljevati njegove begosumnosti. Če bi bil tožnik ustrezno poučen o tem, da pomeni samovoljna zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma umik namere oz. prošnje, azilnega doma ne bi zapustil, tako pa je mislil, da gre lahko iskat delo; 2. je v Sloveniji počakal vse do 23. 11. 2023 in ni bi zajet na begu; 3. ker je bolan in ne more nikamor pobegniti, niti si ne želi zapustiti Slovenije, kar pomeni, da ukrep omejitve gibanja sploh ni potreben; - tožena stranka tudi ni opravila testa sorazmernosti izrečenega ukrepa. Ta ni sorazmeren, ker tožena stranka sploh ni upoštevala tožnikovih osebnih - ljubezenskih okoliščin; ker tožnik ne more nositi bremena neučinkovitega oz. neustreznega varovanja v azilnem domu; ker trajanje ukrepa tri mesece ni sorazmerno; ker je tožnik hudo bolan, saj ima težave z želodcem. Po izreku ukrepa se mu je stanje še poslabšalo, začel je dolgotrajno bruhati, zaradi česar je bil urgentno pregledan v bolnišnici v Izoli, a zaradi težav s prevajanjem ni bil dobro razumljen in ni dobil ustrezne terapije, v Centru za tujce pa mu očitno tudi ne morejo preskrbeti ustrezne hrane in zdravil. Njegova pooblaščenka je 30. 11. 2023 poskušala priklicati ambulanto v Centru za tujce, a neuspešno. Zaprtje zelo slabo vpliva na tožnikovo zdravje, saj je pri želodčnih težavah pomembno okolje in stres; - v postopku pred toženo stranko je bila storjena procesna kršitev, saj mu zapisnik z dne 23. 11. 2023 ni bil izročen, ne prebran.

2. Tožnik v tožbi sodišču predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podredno pa skrajšanje roka trajanja ukrepa. Poleg tega sodišču predlaga tudi opravo nadzora nad izvajanjem ukrepa.

3. Hkrati s tožbo je tožnik sodišču predlagal tudi izdajo začasne odredbe. Navedel je, da mu bo zaradi trenutnega zdravstvenega stanja, v primeru, če bo še zadrževan v Centru za tujce, nastala težko popravljiva škoda. Glede na to naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Takšna odločitev ne bi prizadela javne koristi, sploh ker tožnik, tako bolan kot je, nima moči, da bi kamorkoli šel. 4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo obrazloženo predlagala zavrnitev tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe. Navedla je, da ne drži tožbena navedba, da tožnik ni bil ustrezno informiran o posledicah samovoljne zapustitve, saj iz vseh treh prošenj za priznanje mednarodne zaščite izhaja ravno nasprotno. Tožnik je bil o posledicah obveščen v prisotnosti tolmača, hkrati pa je bil obveščen tudi o možnosti omejitve gibanja. Prav tako ne držijo tožnikove navedbe, da mu zapisnik o ustnem izreku ukrepa z dne 23. 11. 2023 ni bil prebran, saj mu je bil prebran v arabskem jeziku, tožnik pa nanj ni imel pripomb. Izvod zapisnika mu je bil vročen skupaj z novo izkaznico po izreku ukrepa omejitve gibanja. Tožena stranka je v odgovoru vztrajala tudi pri neučinkovitosti pridržanja na območju azilnega doma. Tožnik je namreč prostore azilnega doma kar štirikrat brez težav samovoljno zapustil. V zvezi s tožbeno navedbo, da je imela za preverbo tožnikove identitete štiri leta časa, pa je tožena stranka navedla, da je tožnik tisti, ki se je toženi stranki izmikal, večkrat zapustil Slovenijo in s tem preprečil, da bi tožena stranka sploh lahko vodila postopek, ugotavljala identiteto, presojala izjave in morebitne dokaze ter izdala odločitev. Ob tem ne gre spregledati, da je tožnik svoje osebne podatke večkrat spreminjal, obravnavalo pa ga je kar šest evropskih držav. Tožnik v nobenem od začetih postopkov ni predložil osebnega dokumenta s fotografijo, zato njegovih osebnih podatkov ni mogoče preveriti. V zvezi s tožbenimi navedbami o tožnikovem zdravstvenem stanju je tožena stranka navedla, da je tožniku v Centru za tujce na voljo zdravstvena oskrba, iz izvida, ki ga je predložil tožnik pa izhaja, da že prejema terapijo. Glede predloga za izdajo začasne odredbe je tožena stranka navedla, da tožnik zanj nima pravnega interesa, saj pritožba ni dovoljena, sodba pa postane pravnomočna z izdajo in vročitvijo strankam.

5. Tožnik je na navedbe tožene stranke podane v odgovoru na tožbo, odgovoril v pripravljalni vlogi, ki jo je vložil na glavni obravnavi. Iz omenjene vloge in dodatnih navedb podanih na glavni obravnavi izhaja, da tožnik vztraja, da vse od prvega prihoda v Slovenijo leta 2019 s strani tožene stranke ni bil nikoli ustrezno (časovno in vsebinsko) poučen o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma, pri čemer se tožena stranka v zvezi s tem po njegovem mnenju neutemeljeno sklicuje na zapisnike o prošnjah za mednarodno zaščito, ki jih je do sedaj v Sloveniji vložil tožnik. Nadalje je navedel, da iskanje dela ne more predstavljati zlorabe instituta mednarodne zaščite. Vztraja tudi pri stališču, da ni begosumen, saj je po oddaji tretje prošnje 14 dni čakal v azilnem domu, pred omejitvijo gibanja ni bil prejet na begu, poleg tega pa je tako bolan, da niti ne more oditi. Ponovno je navedel, da zdravstvena oskrba v Centru za tujce za njegove težave ni ustrezna, saj potrebuje posebno (mehkejšo) prehrano in zobozdravnika. Tožniku tudi niso opravili gastroskopije, zaradi neustrezne prehrane pa nič ne je in opazno hira. Če bi bil na prostosti, bi si lahko pomagal z alternativno medicino in s pripomočki za mehčanje hrane. V Centru za tujce je tožnik depresiven in nespeč, skrbi ga, kaj bo z njim, kar vse slabo vpliva na želodec.

6. Tožena stranka je glede na dodatne navedbe tožnika v zvezi z neustrezno informiranostjo še dodala, da je imel tožnik tako pri podaji prve kot tudi druge prošnje pooblaščenca iz Pravno informacijskega centra. Poleg tega, da je bil tožnik individualno ustrezno poučen o posledicah samovoljnega odhoda iz azilnega doma, lahko vsi prosilci, ki v sprejemnem prostoru azilnega doma čakajo na oddajo prošnje, v času čakanja gledajo video posnetek v njim razumljivem jeziku, katerega namen je seznanitev z njihovimi pravicami in dolžnostmi. Tožnik še vedno toženi stranki ni predložil nobenega osebnega dokumenta, zaradi česar se še vedno ne ve, kdo pravzaprav je. Zapisnik z dne 23. 11. 2023 je bil tožniku izročen skupaj z zadnjo izkaznico prosilca, ki mu je bila najverjetneje izročena prav 23. 11. 2023, ko mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja in je bil nameščen v Center za tujce, zaradi česar je bilo treba na izkaznici popraviti kraj bivanja. Izkaznice se sicer prosilcem vročajo brez potrditve oz. podpisovanja prejema. V zvezi z zdravstveno oskrbo je tožena stranka poudarila, da je tako v azilnem domu kot v Centru za tujce vsem prosilcem za mednarodno zaščito ta zanesljivo zagotovljena vsaj v najnujnejšem obsegu, kar velja tudi za zobozdravstveno oskrbo. Iz izvida Splošne bolnice Izola z dne 27. 11. 2023 izhaja, da tožnikove zdravstvene težave (vključno z želodčnimi) izhajajo iz nesaniranega zobovja. Tudi prehrana je tožniku v času omejitve zagotovljena v skladu z zmožnostmi Centra za tujce.

_Glede tožbe po 4. členu ZUS-1_

7. Tožnik je v pripravljalni vlogi v zvezi z dejstvom, da mu ni bil vročen zapisnik o izreku ukrepa omejitve gibanja z dne 23. 11. 2023, zahteval, da sodišče ugotovi in prepove nadaljnji poseg v 19. člen Ustave, ker ima interes za naknadni odškodninski zahtevek iz tega naslova. V teku glavne obravnave je tožnik omenjeno zahtevo umaknil. Ne glede na to pa je tik pred zaključkom glavne obravnave tožnikova pooblaščenka izjavila, da preklicuje umik vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Na poziv sodišča naj zahtevek konkretizira tako, da bo določen (jasen), da bo sodišče o njem lahko odločalo, je navedla, naj sodišče ugotovi, da izpodbijani ukrep oz. dejanje tožene stranke predstavlja poseg v človekovo pravico po 19. členu Ustave, ker tako bolan tožnik ne more več zdržati v Centru za tujce.

8. Sodišče je štelo, da je tožnik (po umiku ugotovitvene in prepovedne zahteve in naknadnem preklicu tega umika) postavil zahtevek predviden v 2. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 v zvezi s 4. členom ZUS-1. Po tej določbi odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če mu ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo na podlagi 4. člena ZUS-1 je tako mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na voljo drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic in pravnih koristi. Sodno varstvo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 pa je "drugo sodno varstvo" v smislu 4. člena ZUS-1. 9. V konkretni zadevi je bilo o omejitvi gibanju tožniku odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je z izpodbijanim sklepom. Tožnik je imel zato možnost vse morebitne kršitve človekovih (ustavnih) pravic uveljavljati v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 (oz. sedmega odstavka 84. člena ZUS-1) in je z vložitvijo obravnavane tožbe to tudi storil, sodišče pa je tudi sicer dolžno pri sojenju ugotavljati, ali je bilo z izdajo upravnega akta nezakonito poseženo tudi v ustavne pravice posameznika. To pa pomeni, da predpostavke za vodenje subsidiarnega spora niso izpolnjene, saj izpodbijani sklep ni akt, ki bi se lahko izpodbijal s tožbo po 4. členu ZUS-1, ampak ga je možno izpodbijati v okviru rednega upravnega spora v smislu 2. člena ZUS-1 oz. na podlagi specialnega sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede na to je sodišče tožbo zavrglo v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev, da izpodbijani sklep predstavlja poseg v ustavno pravico iz 19. člena Ustave (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

_Dokazni postopek_

10. Sodišče je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo izvid Urgentnega centra Splošne bolnišnice Izola z dne 27. 11. 2023 (A3), elektronsko sporočilo tožnikove pooblaščenke z dne 30. 11. 2023 (A7), ter vse listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka. Zaslišalo je tožnika, zaslišanje zastopnika tožene stranke pa ob smiselni uporabi prvega odstavka 258. člena ZPP ni bilo potrebno.

11. Sodišče je zavrnilo naslednje dokazne predloge tožnika: - za zaslišanje priče - medicinske sestre iz ambulante Centra za tujce, ki je 4. 12. 2023 govorila s tožnikovo pooblaščenko. Priča naj bi izpovedala o tem, da tožnik v Centru za tujce nima njegovim zdravstvenim težavam prilagojene diete; da ni opravil nujno potrebne in priporočene gastroskopije in da zaradi tega ne more jesti. Tožnik trdi, da želi s predlaganim zaslišanjem izpodbiti tudi domnevno begosumnost. Razlogi v zvezi s tem, zakaj dejstva glede dietne prehrane v Centru za tujce upoštevaje vse okoliščine primera za presojo v tej zadevi niso pomembna, je sodišče pojasnilo v nadaljevanju te obrazložitve. Enako velja za morebiten nujni pregled - gastroskopijo. Tožnik je v bolnišnici Izola, kjer je bil urgentno obravnavan 27. 11. 2023, podrobnejše preglede želodca zavrnil, saj ga je bilo strah. Če pa bo njegovo stanje spet takšno, da bo potreboval urgentni bolnišnični pregled, bo tja v spremstvu odpeljan, tako kot je že bil 27. 11. 2023. Nadalje zaslišanje priče - medicinske sestre v Centru za tujce ni primeren dokaz za ugotavljanje tožnikove begosumnosti, saj o resnosti in naravi tožnikovega zdravstvenega stanja ne more relevantno izpovedati; - s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki naj bi podal mnenje o tem, ali je za tožnika ustrezno, da se z zdravstvenimi težavami, kot jih ima, nahaja v Centru za tujce, saj bi si na prostosti lahko sam kupil zanj primernejšo hrano in šel k zobozdravniku. Sodišče se je o zatrjevanih dejstvih, ki jih želi tožnik dokazovati tudi z izvedencem medicinske stroke, opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve. Tožnik ima v Centru za tujce nedvomno zagotovljeno najnujnejšo zdravstveno oskrbo, in dejstvo, da bi bil rad prost iz razloga, ker bi si rad kupil hrano, za katero subjektivno meni, da je zanj primernejša (jogurt, Red Bull, pica margerita) za presojo v tem primeru ni pomembna, saj tožnikova želja v danih okoliščinah ne pretehta koristi, ki jih prinaša omejitev tožnikovega gibanja. Nadalje je tožnik še navedel, da želi tudi s tem dokazom izpodbiti svojo domnevno begosumnost. Sodišče je ocenilo, da tudi iz navedenega razloga izvedba tega dokaza ni potrebna, saj tožnikovo zdravstveno stanje trenutno ni takšno, da bi sodišče lahko zaključilo, da če mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi zanesljivo ostal v azilnem domu oz. v Sloveniji in tu počakal na zaključek postopka z njegovo prošnjo. Takšno oceno je sodišče naredilo tudi na podlagi lastne neposredne zaznave na glavni obravnavi, upoštevaje tudi tožnikovo slabo splošno verodostojnost. Če bi bil tožnik resneje bolan, bi bil že 27. 11. 2023 hospitaliziran, tako pa je bilo na podlagi istih težav, kot jih je zatrjeval v tožbi, pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi (težave z želodcem in zobovjem), ugotovljeno, da ne gre za urgentno stanje; - z zaslišanjem priče - tožnikove pooblaščenke, ki naj bi izpovedala o tem, da je zaman klicala v ambulanto Centra za tujce, kar po njenem mnenju pomeni, da je dokazni predlog za zaslišanje tamkajšnje medicinske sestre pravočasen. Prav tako bi tožnikova pooblaščenka lahko izpovedala v zvezi z izjavami tožene stranke o odsotnosti listin v upravnem spisu, ki se nanašajo na informiranje tožnika. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotrebnega, saj dokaza z zaslišanjem medicinske sestre v Centru za tujce ni zavrnilo iz razloga nepravočasnosti. Prav tako ni odločilno dejstvo, kaj je tožena stranka v zvezi z listinami, ki naj bi izkazovale tožnikovo informiranost o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma, po telefonu rekla tožnikovi pooblaščenki. Postopanje tožene stranke v tožnikovem primeru (vključno z vsebino listin) je namreč v celoti razvidno iz spisa, ki ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka, zato sodišču v zvezi s tem ni potrebno izvajati drugih dokazov.

_Sodna presoja_

12. Po presoji sodišča tožba na odpravo izpodbijanega sklepa ni utemeljena, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijan sklep je pravilen in na zakonu utemeljen. Zato sodišče utemeljitvi tožene stranke v izpodbijanemu sklepu v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

13. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugo, tretjo in peto alinejo 84.a člena ZMZ-1. V obrazložitvi sklepa je uvodoma predstavila dosedanjo obravnavo tožnika, in sicer je tožnik prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite vložil 25. 6. 2019 in takoj naslednji dan samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar je bil postopek ustavljen. Dne 18. 2. 2020 je bil tožnik na podlagi Uredbe Dublin III iz Avstrije vrnjen v Slovenijo, kjer je 24. 2. 2020 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, a nato 5. 3. 2020 azilni dom že drugič zapustil, postopek pa je bil ponovno ustavljen. Dne 14. 1. 2022 je bil tožnik po Uredbi Dublin III spet vrnjen v Slovenijo, tokrat iz Nemčije. Še pred vložitvijo prošnje je že tretjič samovoljno zapustil prostore azilnega doma. Dne 11. 1. 2023 je bil tožnik v Slovenijo vrnjen iz Belgije, a je enkrat med 11. 1. 2023 in 26. 1. 2023 zapustil azilni dom. Dne 18. 10. 2023 je bil tožnik že četrtič vrnjen v Slovenijo, tokrat iz Francije. Dne 10. 11. 2023 je še tretjič zaprosil za mednarodno zaščito. Ukrep omejitve gibanja mu je bil izrečen 23. 11. 2023 na podlagi opravljenega razgovora, v okviru katerega je potrdil svoje odhode in vrnitve v Slovenijo in kot razlog za odhode navedel iskanje službe. Tožnik je na razgovoru zanikal, da bi bil kadarkoli seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma v smislu ustavitve azilnega postopka. Sedaj bi ostal v Sloveniji, če bi le našel zaposlitev. Namero za vložitev prošnje za azil je podal tudi v Nemčiji in Avstriji. Tožnik je na razgovoru priznal, da je že večkrat spreminjal svoje osebne podatke, kar je počel zato, da ga sistem oz. računalnik ne bi zaznal, s čimer bi se rad izognil vrnitvi v Alžirijo. Sedaj že dve leti uporablja svoje prave osebne podatke. Osebnega dokumenta sicer nima pri sebi, lahko pa ga pridobi. Potni list in osebno izkaznico je poslal nazaj v Alžirijo, vozniško dovoljenje pa ima v Franciji. V nadaljnji obrazložitvi izpodbijanega sklepa je tožena stranka ugotovila, da tožnik do sedaj še ni predložil osebnega dokumenta s fotografijo, kar pomeni, da njegova istovetnost v skladu z Zakonom o tujcih, ki se v postopku uporablja na podlagi določb ZMZ-1, ni nesporno ugotovljena oz. se ne ve, kateri od osebnih podatkov, ki jih je tožnik že večkrat spremenil, so resnični. Tožnik je na primer že petkrat spremenil svoje osebno ime, pri čemer je bil opozorjen, da mora v postopku navesti svoje resnične podatke. Na območju EU je že vsaj od 19. 6. 2019, pa še ni predložil nobenega svojega osebnega dokumenta, čeprav ga očitno ima možnost pridobiti. Nadalje je tožena stranka ocenila, da je verjetneje, da bo tožnik predložil osebni dokument, če bo ostal v Sloveniji, a ker je izrazito begosumen, mu je treba gibanje omejiti in s tem povečati možnosti, da tožnik dokument dejansko predloži in s tem izkaže svojo istovetnost. Če tožnik osebnega dokumenta ne bo predložil, bo tožena stranka njegovo istovetnost poskušala ugotoviti na podlagi poglobljenih vprašanj o njegovi izvorni državi, kar je v postopkih mednarodne zaščite eno od odločilnih dejstev. Želja ne vrniti se v Alžirijo ne predstavlja opravičljivega razloga za manipulacijo z osebnimi podatki. Tožnik že štiri leta zavaja tako slovenske kot tudi organe drugih držav. Tožnik bo lahko obljubljeni osebni dokument predložil (in s tem izkazal svojo istovetnost) le, če bo ostal v Sloveniji, in ker je izrazito begosumen, mu je treba omejiti gibanje. Če tožnik dokumentov za ugotavljanje istovetnosti ne bo predložil, bo tožena stranka preko poglobljenih vprašanj na osebnem razgovoru preverjala, ali tožnik res prihaja iz Alžirije, pri čemer je ugotovitev izvorne države prosilca v postopku mednarodne zaščite odločilno dejstvo (tožnik se je ob prvem vstopu v Slovenijo predstavil celo kot državljan Palestine). Ker je tožnik že dvakrat Slovenijo zapustil po vloženi prošnji, dvakrat pa po izraženi nameri, obstaja utemeljen sum, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, to ponovil in tako toženi stranki onemogočil preverjanje istovetnosti v okviru možnosti, ki jih tožena stranka ima. Pogoja iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa ni mogoče presojati ločeno od pogoja iz druge alineje prvega dostavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je begosumen, ker je predhodno Slovenijo že večkrat samovoljno zapustil (druga alineja 84.a člena ZMZ-1), ker je predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustil (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1) in ker je v postopku navajal lažne podatke (peta alineja 84.a člena ZMZ-1). O posledicah samovoljne zapustitve je bil predhodno informiran, kar je potrdil s svojimi podpisi. Tožnik je že večkrat zlorabil institut mednarodne zaščite, s samovoljnim zapuščanjem pa onemogočil končno odločitev o njegovi prošnji in če mu gibanje ne bo omejeno, bi enako storil še petič. Poleg njegove istovetnosti mora tožena stranka v postopku razčistiti tudi dejstva, ki jih je tožnik navedel v vseh treh prošnjah, in sicer, da je njegovo življenje ogroženo s strani družine dekleta, s katerim je imel spolne odnose, čeprav nista bila poročena. Tožena stranka je v postopku preverila tudi, ali bi bil v konkretnem primeru primernejši in bolj učinkovit milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma ali njegove izpostave. Ker azilni dom varujejo zasebni varnostniki, ki ne morejo zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval ukrepa pridržanja na območje azilnega doma, pridržanje na območju azilnega doma za tožnika, ki je begosumen, ne bi bil učinkovit ukrep. Nadzor v azilnem domu je še zlasti onemogočen pri velikem številu prosilcev, izpostavi v ... in na ... pa imata še manj strogo varovanje in sta še bolj odprti. Statistika dokazuje, da je pridržanje na območju azilnega doma neučinkovit ukrep za begosumne. Edina učinkovita možnost, da se tožniku prepreči ponovna zapustitev azilnega doma in Slovenije je zato uporaba strožjega ukrepa, to je omejitev gibanja na Center za tujce. Trenutno namreč v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda.

14. Na podlagi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov. Tak ukrep se med drugim lahko odredi, da se: 1. preveri ali ugotovi prosilčeva istovetnost ali državljanstvo, še zlasti če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da bi prosilec v izvorni državi lahko pridobil identifikacijske dokumente, vendar je zapustil izvorno državo brez dokumenta ali je v postopku dajal napačne informacije, predložil ponarejene dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, ali če je verjetno, da je zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino oziroma drug dokument, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost ali državljanstvo (prva alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), in 2. da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Prosilcu se ukrep iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izreče ustno. Prosilec o izrečenem ukrepu nemudoma prejme zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa. Zapisnik je prosilcu prebran v njemu razumljivem jeziku. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najpozneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa, prosilcu pa ga vroči v treh delovnih dneh od izdaje sklepa (peti odstavek 84. člena ZMZ-1).

15. Pogoji za omejitev gibanja morajo biti izpolnjeni ves čas in ne le ob izreku ukrepa omejitve gibanja. Takoj ko prenehajo, mora prenehati tudi omejitev gibanja. Na to mora paziti organ tožene stranke po uradni dolžnosti, prav tako na to po uradni dolžnosti pazi tudi sodišče, bodisi v okviru sodnega nadzora izvajanja tega ukrepa, bodisi med postopkom sodnega varstva zoper upravni akt, s katerim je bil izrečen ukrep omejitve gibanja.1 Po presoji sodišča sta bila pogoja po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zaradi katerih je bilo tožniku omejeno gibanje, izpolnjena ob izdaji sklepa o omejitvi gibanja in sta še vedno izpolnjena tudi v času izdaje te sodne odločbe.

_Glede zatrjevanih procesnih kršitev_

16. Tožnik je v tožbi trdil, da je tožena stranka v postopku izreka ukrepa kršila peti odstavek 84. člena ZMZ-1, saj mu zapisnik o ustnem izreku ukrepa ni bil prebran niti izročen. Sodišče je z vpogledom v spis, ki ga je sodišču v tej zadevi predložila tožena stranka, ugotovilo, da iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja tožniku z dne 23. 11. 2023 izhaja, da je bil po zaključku prebran v arabskem jeziku, kar je trajalo 20 minut. Pred branjem je bil tožnik s strani uradne osebe, ki je pisala zapisnik, opozorjen, naj branje prevajalca pozorno posluša in poda morebitne pripombe, če kaj ni zapisano tako, kot je potekal postopek tistega dne. Iz zapisnika ne izhaja, da bi tožnik nanj podal kakršnekoli pripombe, ampak ga je podpisal. Na podlagi navedenega tožnikova trditev, da mu zapisnik z dne 23. 11. 2023 ni bil prebran, ni izkazana.

17. V zvezi z izročitvijo zapisnika z dne 23. 11. 2023 je tožena stranka navedla, da je bil tožniku izvod zapisnika vročen skupaj z novo izkaznico po izreku ukrepa omejitve gibanja. Na opozorilo sodišča, da zatrjevana vročitev iz spisa, ki ga je sodišču predložila v tej zadevi, ni razvidna, je pojasnila, da se izkaznica prosilcem izroča brez pridobitve podpisa potrdila o prejemu in da je bila nova izkaznica tožniku najverjetneje izročena ob spremembi kraja bivanja 23. 11. 2023. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da zapisnika o izrečenem ukrepu ni prejel. 18. Na podlagi zgoraj navedenega je sodišče ugotovilo, da vročitev zapisnika z dne 23. 11. 2023 tožniku ni izkazana, saj o tem ni nobene listine, niti ni v samem zapisniku navedeno, da je bil tožniku vročen njegov izvod. Kljub temu, da tožena stranka ni uspela izkazati, da je zapisnik z dne 23. 11. 2023 tožniku vročila v skladu s petim odstavkom 84. člena ZMZ-1, tj. nemudoma po izrečenem ukrepu, pa to po oceni sodišča ni vplivalo na zakonitost oz. pravilnost odločitve o omejitvi gibanja oz. ne gre za kršitev po 2. točki iz drugega odstavka 27. člena ZUS-1. Prvič že zato, ker tožnik omenjenega vpliva ne v tožbi ne kasneje ni niti navajal, niti pojasnil oz. substanciral. Poleg tega je bil zapisnik z dne 23. 11. 2023 tožniku prebran v njemu razumljivem jeziku, nanj ni imel pripomb in ga je podpisal. Ustnemu izreku ukrepa, o katerem se je vodil omenjeni zapisnik, je v zakonskem roku sledila izdaja pisnega odpravka sklepa, ki je bil nato v zakonskem roku preveden in vročen tožniku. Tožnik je na sklep reagiral in izkoristil sodno varstvo v obliki tožbe v upravnem sporu. Po oceni sodišča s tem v danem primeru, kljub dejstvu, da vročitev zapisnika z dne 23. 11. 2023 v skladu s petim odstavkom 84.člena ZMZ-1 tožniku ni izkazana, tožniku ni bila kršena nobena ustavno zagotovljena pravica.

_Glede tožnikove splošne verodostojnosti_

19. Po oceni sodišča je upoštevaje okoliščine tega primera potrebno in primerno, da pred opredelitvijo do posameznih tožbenih očitkov poda splošno oceno tožnikove verodostojnosti. To je naredilo na podlagi tožnikovih trditev podanih v tem postopku, na podlagi listin, ki so v spisu, ki ga je sodišču predložila tožena stranka, ter na podlagi ostalih dokazov izvedenih v tem postopku. Ugotovilo je, da je tožnikova splošna verodostojnost slaba. Zaslišan kot stranka se je tožnik izmikal jasnim odgovorom na vprašanja, ali pa nanje sploh ni želel odgovoriti z izgovorom, da jih ne razume. Ob tem, da je tožnik od leta 2019, ko je bil prvič registriran kot vlagatelj namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, neprestano tako pred slovenskimi kot pred organi drugih evropskih držav spreminjal več vrst svojih osebnih podatkov v postopkih mednarodne zaščite (ime in priimek, kraj in datum rojstva, državljanstvo), namenoma tudi ni nikoli nobenemu organu predložil nobenega osebnega dokumenta, ne kopije ne fotografije. Poleg osebnih podatkov je tožnik v postopkih spreminjal tudi svoje druge izjave oz. je že priznana dejstva, kasneje zanikal. Tako je na primer tožnik v razgovoru z uradno osebo MNZ 23. 11. 2023 na vprašanje, zakaj je že štirikrat zapustil slovenski azilni dom in odšel v druge države EU, odgovoril, da ni imel nobenega razloga oz. da je šel iskat službo, zaslišan kot stranka v tem postopku pa je izpovedal, da je to storil iz strahu pred domačo (alžirsko) tolpo, s strani katere je ogrožen. Nadalje je v razgovoru 23. 11. 2023 izjavil, da so vsi njegovi osebni dokumenti v Alžiriji. Šele ko je bil s strani uradne osebe opomnjen, da je pri podaji tretje prošnje za mednarodno zaščito 10. 11. 2023 izjavil, da ima osebne dokumente v Franciji, je povedal, da ima tam le vozniško dovoljenje. Podobno se je zgodilo na glavni obravnavi v tej zadevi. Tožnik je najprej izjavil, da ima vse tri osebne dokumente (potni list, osebno izkaznico in vozniško dovoljenje) doma v Alžiriji. Šele, ko mu je bil predočen njegov odgovor na razgovoru z dne 23. 11. 2023, se je popravil in povedal, da ima originalno vozniško dovoljenje v Alžiriji, kopije pa v Franciji. Tudi o razlogih za kontinuirano spreminjanje osebnih podatkov se je tožnik izjavljal različno, in sicer je na razgovoru 23. 11. 2023 izpovedal, da je podatke spreminjal, da ga sistem ne bi zaznal in se mu ne bi bilo treba vrniti v Alžirijo, zaslišan kot stranka pa, da je podatke spreminjal zato, ker ga tudi v Evropi lovijo pristaši staršev dekleta, s katero se je zapletel v Alžiriji. Osebne dokumente (tudi potni list) naj bi mu nazaj v Alžirijo poslal prijatelj (razgovor 23. 11. 2023), da je potni list izgubil v Grčiji pa je izjavil ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito 25. 6. 2023. Nadalje iz različnih listin v spisu, ki ga je sodišču predložila tožena stranka, izhaja, da je tožnik spreminjal tudi podatke kot npr. ime mame in očeta ter čas in vrsto šolanja. Povedano drugače, sodišče na podlagi prebranega, videnega in slišanega ocenjuje tožnika kot izrazito neverodostojnega.

_Glede pogoja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1_

20. Sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da je v obravnavani zadevi podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Tožnik je v Slovenijo prišel brez osebnih dokumentov. Čeprav je v dosedanjih postopkih v zvezi z njegovimi prošnjami za mednarodno zaščito večkrat (prvič že 25. 6. 2019, ko se je sicer predstavil kot ... iz Palestine) povedal, da bo dokumente poskusil pridobiti, jih do danes še ni pridobil in kot je razumeti njegovo izpoved na glavni obravnavi, doslej ni izvedel nobenih posebnih aktivnosti v smeri pridobitve dokumentov ali vsaj njihovih kopij, fotografij ipd. Tožnik je celo na vprašanje povezano z najbolj enostavno izvedljivo možnostjo pridobiti vsaj fotografijo enega od njegovih osebnih dokumentov, ki naj bi bili pri njegovi družini v Alžiriji in Franciji, tj. s posredovanjem po Whatsupu, ki ga uporablja, odgovoril, da vprašanja ne razume, nato pa se je popravil in odgovoril, da bo kasneje to povedal staršem, kar pomeni, da je vprašanje razumel, a nanj ni želel odgovoriti.

21. Za obstoj očitnega dvoma v istovetnost sicer zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje.2 Vendar pa je treba upoštevati, da se je tožnik vse od leta 2019, ko naj bi zapustil izvorno državo, pred slovenskimi in tujimi organi vztrajno predstavljal s popolnoma različnimi podatki. Iz podatkov spisa, ki ga je v teh zadevi sodišču predložila tožena stranka, izhaja, da je tožnik v postopkih navajal več različnih verzij in kombinacij osebnih podatkov (npr. ..., 26. 8. 1991, Palestina; ..., 26. 8. 1991, Alžirija; ..., 26. 8. 1992, Alžirija, ..., 8. 9. 1992, Alžirija; ..., 26. 8. 1995, Alžirija; ..., 26. 8. 1992, Alžirija, ..., 26. 8. 1998, Alžirija, ..., 28. 7. 1995, Alžirija, ..., 24. 8. 1995, Alžirija). Na razgovoru 23. 11. 2023 je povedal, da je osebne podatke spreminjal, ker ni hotel, da bi ga sistem oz. računalnik zaznal, saj se predvsem ne želi vrniti v Alžirijo. Na zaslišanju je, kot rečeno, povedal drugače, in sicer da je podatke spreminjal, ker se je bal pristašev ljudi, s katerimi je prišel v spor v Alžiriji in se nahajajo tudi v EU. Tožnik je spreminjal tudi izjave o tem, ali ima kakšen dokument in kje se ta nahaja.

22. Prepričanja sodišča, da je v zadevi še vedno podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost, v ničemer ne omaje tožnikovo zatrjevanje, da so njegovi pravi osebni podatki tisti, ki jih uporablja zadnji dve leti in pri katerih je vztrajal na glavni obravnavi. Sodišče mu ob vsem zgoraj ugotovljenem v tem delu ne more slediti, saj za to ni razumnega razloga. Tožnik je namreč večkrat zavestno in namerno organom navajal različne osebne podatke, s čimer je oteževal postopek, obenem pa ni ponudil nobenega ustreznega razloga, da bi sedaj ravnal drugače. Še več, jasno je, da bi razkritje tožnikovih resničnih osebnih podatkov ob morebitni zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito olajšalo njegovo vrnitev v izvorno državo, česar pa si tožnik po lastnih besedah nikakor ne želi. Glede na navedeno je življenjsko sklepati, da z zavajanjem pri navajanju svojih osebnih podatkov ni prenehal, zato je razumno dvomiti v verodostojnost teh podatkov, in sicer tako glede imena, priimka, datuma in kraja rojstva, državljanstva, imena in priimka matere ter očeta, pridobljene izobrazbe itd. Tožnikovo neverodostojnost, še posebej v okviru uradnih postopkov, utrjuje tudi okoliščina, da je v prvih dveh prošnjah za mednarodno zaščito zatrdil, da bo počakal do konca postopka v Sloveniji, a je kljub temu obakrat našo državo samovoljno zapustil pred koncem postopka, pri čemer mu sodišče zaradi njegove slabe splošne neverodostojnosti tudi ne verjame, da prošenj ni podpisal. 23. Neutemeljen je tožbeni očitek, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni utemeljila sorazmernosti ukrepa, saj je pojasnila, da je tožniku ob njegovi izraziti begosumnosti treba omejiti gibanje, ker je tako več možnosti, da bo pristojnemu organu dostavil osebni dokument. V nasprotnem primeru pa bo tožena stranka preko poglobljenih vprašanj o tožnikovi izvorni državi na osebnem razgovoru, preverjala njegove zatrjevane osebne podatke. Ta razgovor zaenkrat še ni bil opravljen (ne ob izreku izpodbijanega ukrepa ne ob izdaji te odločbe).

24. Ob tem, ko tožnik že štiri leta obljublja, da bo pridobil osebni dokument, a v zvezi s tem popolnoma nič ne stori, je neutemeljen tožbeni očitek, da je imela tožena stranka štiri leta časa, da ugotovi njegovo istovetnost in bi mu zato sedaj morala verjeti, da je iz Alžirije. Enako velja za njegovo trditev, da bi lahko njegovo istovetnost sodišče ugotovilo z razgovorom na samem naroku. V zvezi s tem sodišče opozarja, da tudi ob spregledu relevantnih določb ZTuj-2, zgolj na podlagi razgovora s tožnikom, tega ne bi moglo ugotoviti zaradi tožnikove slabe splošne verodostojnosti. Tožniku brez kakršnegakoli osebnega dokumenta enostavno ni mogoče verjeti, da je oseba, kot se je sodišču predstavila.

_Glede pogoja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1_

25. Sodišče pritrjuje tudi presoji tožene stranke, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Pridržanje prosilca je na tej podlagi dopustno, če: 1. pristojni organ določno opredeli dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih bo še ugotavljal, 2. pristojni organ določno opredeli, zakaj teh pravno odločilnih dejstev brez omejitve gibanja prosilcu ne bi mogel ugotavljati, in 3. obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 26. Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijanem sklepu zadovoljivo pojasnila, da je tožnik ob podaji vseh treh prošenj za mednarodno zaščito trdil, da njegovo življenje v Alžiriji ogroža družina nekega dekleta, s katero je imel prepovedane zunajzakonske spolne odnose. Kot je navedla, pa bo poleg navedenih dejstev treba razjasniti predvsem okoliščine v zvezi s tožnikovo identiteto ter o tem, ali je tožnik resnično državljan Alžirije, saj je ob prvem vstopu v Slovenijo navedel, da je Palestinec (ki je državo zapustil zaradi vojnih razmer).3 Ugotovitev izvorne države je namreč v postopku mednarodne zaščite odločilno dejstvo. Če tožnik ne bo dostavil nobenih dokumentov za ugotavljanje istovetnosti (kar glede na njegovo preteklo ravnanje oz. neizpolnjene obljube ni izključeno), bo tožena stranka preko poglobljenih vprašanj o njegovi izvorni državi na osebnem razgovoru preverjala, ali res prihaja iz Alžirije, pri čemer osebni razgovor brez njegove prisotnosti ni izvedljiv. Dejstva glede tožnikove ogroženosti v izvorni državi so relevantna za presojo utemeljenosti tožnikove prošnje (zlasti v okviru tretje alineje 24. člena ZMZ-1) in jih je zato treba razčistiti. Tožnikov ugovor glede neobrazloženosti izpodbijanega sklepa v tem delu je zato neutemeljen. Iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja z dne 23. 11. 2023 med drugim izhaja, da mu je tožena stranka pojasnila, da mu bo gibanje omejeno tudi zato, da se ugotovijo dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, zlasti njegova identiteta, ki jo je v preteklosti že večkrat spreminjal. 27. Sodišče pritrjuje tudi presoji tožene stranke, da je v obravnavanem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84.a členu ZMZ-1, iz katerega med drugim izhaja, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-1). Domneva, da je podana nevarnost pobega, velja tudi, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1), pa tudi, če je navajala lažne podatke v postopku (peta alineja 84. člena ZMZ-1).

28. V obravnavanem primeru so nedvomno izpolnjeni vsi navedeni objektivni kriteriji iz 84.a člena ZMZ-1. Iz podatkov upravnega spisa (iz izpiskov o samovoljni zapustitvi azilnega doma) izhaja, da je tožnik azilni dom v Ljubljani samovoljno zapustil po podaji prve in druge prošnje za mednarodno zaščito ter dvakrat še preden je podal prošnjo, skupaj torej štirikrat. V zvezi z različnimi stališči strank o tem, katera je formalno tista listina, s katero naj bi bili prosilci informirani o tem, da azilnega doma pred končno odločitvijo o prošnji ne smejo zapustiti, pa sodišče ugotavlja, da to za presojo v tej zadevi niti ni odločilno. Pomembno je, da je bil tožnik pred vsakokratnim odhodom iz Slovenije seznanjen s tem, da mora v Sloveniji počakati na odločitev o njegovi prošnji. To je zanesljivo bilo že ob podaji prve prošnje 25. 6. 2019, saj iz zapisnika izhaja, da je bil poučen o tem, da bo v primeru, če bo po podani prošnji Slovenijo samovoljno zapustil in odšel v drugo evropsko državo ter tam zaprosil za mednarodno zaščito, najverjetneje vrnjen nazaj v Slovenijo. Nadalje je uradna oseba tožnika izrecno vprašala, ali bo do konca odločitve o njegovi prošnji počakal, čemur je tožnik pritrdil. Enako se je zgodilo ob podaji druge prošnje 24. 2. 2020. Na podlagi takšnega pouka in vprašanja je po oceni sodišča povprečnemu prosilcu jasno, da je mišljeno, da do končne odločitve o njegovi prošnji počaka v državi, v kateri je prošnjo oddal. Če ne prej, bi moralo to biti tožniku jasno ob prvi dejanski vrnitvi nazaj v Slovenijo na podlagi Uredbe Dublin III, a je tožnik to ignoriral in še trikrat samovoljno zapustil državo. Ob tem ima prav tožena stranka, ki opozarja, da je bil pri obeh oddanih prošnjah navzoč tožnikov pooblaščenec, ki bi v primeru neustreznega ravnanja uradne osebe oz. opustitve dolžnih poukov tožniku zanesljivo reagiral. Glede na vse navedeno sodišče tožniku ne verjame, da ni vedel, da ne sme oditi, ampak ravno nasprotno, tožnik se je tega zavedal, pa je vseeno štirikrat odšel. Pri tem sodišče tudi ne more sprejeti njegovega poenostavljeno predstavljenega argumenta, da iskanje dela ne more predstavljati zlorabe instituta mednarodne zaščite. To sicer drži, vendar pa tudi zaradi iskanja dela ni dovoljeno zapustiti države, v kateri je oseba vložila prošnjo, še preden je o njej odločeno. Ob tem pa sodišče vztraja, da zlorabo instituta nedvomno predstavlja prikrivanje identitete in večkratno spreminjanje več vrst osebnih podatkov z namenom obiti sistem priznanja mednarodne zaščite in s tem preprečitve vrnitve v izvorno državo.

29. Sodišče poleg zgoraj navedenega ugotavlja, da so pri tožniku podane še druge okoliščine, ki utemeljujejo njegovo begosumnost. Tožnika na Slovenijo ne veže nič relevantnega, saj tu nima ne bivališča, ne družine ali sorodnikov, ne posebnega premoženja. Po podatkih upravnega spisa in ob upoštevanju njegovega zaslišanja na glavni obravnavi je tako njegova edina povezovalna okoliščina z našo državo konkretni postopek v zvezi s tretjo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem mu sodišče zaradi njegove slabe splošne verodostojnosti ne verjame, da si v Sloveniji želi ostati. Dejstvo, da je kljub seznanitvi s posledicami zapustitve azilnega doma tožnik prostore azilnega doma že štirikrat samovoljno zapustil, kaže na to, da z organizacijo pobega iz Slovenije nima večjih težav. Da tožniku samovoljno (tudi ilegalno) prehajanje mej med različnimi državami članicami EU (Slovenija, Francija, Nizozemska, Italija, Nemčija, Belgija, Avstrija, Hrvaška) in tudi zunaj EU (Turčija, Švica, Bosna in Hercegovina, Albanija, Grčija, Črna Gora) ne predstavlja težave, je razvidno iz upravnega spisa, pa tudi iz njegovih prošenj za mednarodno zaščito, ko je opisal poti in navajal države, skozi katere je potoval oziroma v njih prebival od leta 2019, ko je prvič prišel v Slovenijo. Pričakovanje, da bo tožnik brez omejitve gibanja sodeloval v konkretnem upravnem postopku in tako omogočil meritorno odločitev o njegovi prošnji in se s tem izpostavil vrnitvi v izvorno državo, zato ni razumno. Nevarnost bega je po oceni sodišča večja od negotovosti, ki bi se ji tožnik s pobegom izpostavil. 30. Prepričanja sodišča, da je tožnik begosumen v ničemer ne omajejo niti njegove trditve, da 23. 11. 2023 ni bil prijet na begu in da je bil od 10. 11. 2023, ko je podal tretjo prošnjo, pa do 23. 11. 2023, ko mu je bil izrečen ukrep, v azilnem domu v ... V zvezi s tem se sodišče sklicuje na vse predhodno navedeno ter na dejstvo, da iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik 22. 11. 2023 vabljen na osebni razgovor, pa ni prišel (prim. uradni zaznamek z dne 22. 11. 2023), česar v predhodnem postopku ni znal prepričljivo pojasniti. Enako velja za tožnikovo zatrjevanje, da bo tokrat počakal na konec postopka, ker je hudo bolan in niti ne more oditi. Dejstvo je, da tožnikove zdravstvene težave ne zahtevajo hospitalizacije, kar pomeni, da tožnik ni tako hudo bolan, da če mu gibanje ne bi bilo omejeno, nikakor ne bi mogel nikamor oditi. Ob upoštevanju njegovih preteklih ravnanj (brez težav je samovoljno zapuščal azilni dom, čeprav je obljubil, da bo počakal do konca postopka) in njegove slabe splošne verodostojnosti, sodišče kljub njegovim zdravstvenim težavam nikakor ne more izključiti, da v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, ne bi ponovno odšel iz Slovenije.

_Glede sorazmernosti izpodbijanega ukrepa_

31. Po presoji sodišča v okoliščinah obravnavane zadeve omejitev tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce prestane vse tri vidike t. i. strogega testa sorazmernosti.

32. Ukrep je primeren, saj je z omejitvijo tožnikovega gibanja mogoče doseči oba cilja izrečenega ukrepa, tj. ugotovitev tožnikovih pravih osebnih podatkov, izvorno državo in ugotovitev drugih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Tožnik je sam že večkrat navedel, da osebni dokument lahko pridobi. Če ga bo res pridobil, je z njegovo prisotnostjo v Sloveniji zagotovljeno, da bo dokument lahko izročil slovenskim pristojnim organom. V nasprotnem primeru pa bo pristojni organ ob njegovi prisotnosti v Sloveniji istovetnost lahko ugotavljal na drugačen način (npr. tudi s poglobljenimi vprašanji na osebnem razgovoru, kot je pojasnila tožena stranka). Tožnikova prisotnost v Sloveniji lahko nedvomno pripomore tudi k razjasnitvi dejstev, s katerimi je utemeljil svojo tretjo prošnjo za mednarodno zaščito (zlasti, ali je njegovo življenje v izvorni državi res ogroža družina dekleta, s katero naj bi se ljubezensko zapletel).

33. Ukrep omejitve gibanja je po presoji sodišča tudi nujen, saj že ob upoštevanju tožnikove izrazite begosumnosti zasledovanega cilja ne bi bilo mogoče doseči brez posega v tožnikovo osebno svobodo oziroma z manj invazivnim ukrepom. Tako sklepanje dodatno utemeljujejo tudi razmere in organizacija varovanja v azilnem domu, ki jih je tožena stranka podrobno opisala na 6. in 7. strani izpodbijanega sklepa. Stanje v azilnem domu v ...ne onemogoča pobega in zato zgolj z odreditvijo obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kar bi bil v konkretnem primeru edini možni milejši ukrep, zasledovanih ciljev ne bi bilo mogoče doseči. 34. Izpodbijani ukrep pa je sorazmeren tudi v ožjem pomenu, saj koristi, ki jih prinaša (zlasti meritoren zaključek postopka o prošnji za mednarodno zaščito, ki ga je doslej tožnik vselej samovoljno preprečil in tudi preprečitev zlorab in sekundarnega gibanja prosilcev), pretehtajo nad težo posega v tožnikovo osebno svobodo. Tega ne morejo spremeniti niti tožnikove zdravstvene težave. V Centru za tujce je namreč tožniku zagotovljena vsa najnujnejša zdravstvena oskrba, katere vrsta in obseg se po logiki stvari in načela enakosti med prosilci ne more in ne sme razlikovati od vrste in obsega zdravstvene oskrbe, ki je zagotovljena prosilcem za mednarodno zaščito, ki so nameščeni v azilnem domu. Če zdravstvena oskrba zaradi narave in teže tožnikovih težav v Centru za tujce ne bi zadostovala, bi bil tožnik pospremljen na pregled in preiskave v bolnišnico, kot se je to že zgodilo 27. 11. 2023, ko je bil tožnik pregledan v Splošni bolnici Izola, a kakršnokoli urgentno stanje ni bilo ugotovljeno. Če je tožnik tam podrobnejše preiskave zavrnil, tega ni mogoče pripisati pomanjkljivi zdravstveni oskrbi v Centru za tujce, ampak njemu samemu. Tožniku je bila v bolnišnici predpisana terapija, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je večina njegovih težav povezana z nesaniranim zobovjem. Če se bo njegovo zdravstveno stanje spet poslabšalo in bo potreben pregled v bolnišnici, je sodišče prepričano, da mu bodo omogočene tudi potrebne nujne preiskave. Zgolj iz razloga, ker bi imel tožnik na prostosti možnost alternativnega zdravljenja, več pripomočkov za mehčanje hrane in samostojne nabave hrane (pri čemer je tožnik izpovedal, da bi si npr. kupil jogurt, Red Bull in pico margarito), sodišče ne more zaključiti, da navedene koristi pretehtajo koristi, ki jih v dani situaciji predstavlja omejitev gibanja tožniku. Glede na hrano, ki bi si jo tožnik kupil, če bi bil na prostosti, sodišče tudi ne dvomi, da ima v Centru za tujce le subjektivne težave s prehrano, saj mu Red Bull in pica margarita zelo verjetno ni na voljo, pri čemer pa seveda ni mogoče reči, da omenjena pijača in hrana predstavljata dietno prehrano.

35. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa kot neutemeljeno zavrnilo.

36. Prav tako pa tudi ni utemeljena tožba v delu, v katerem tožnik sodišču predlaga skrajšanje roka trajanja ukrepa, saj s tem tožnik želi spremembo 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, kar predstavlja tožbo v sporu polne jurisdikcije. Ta je možna le pod pogoji določenimi v 65. členu ZUS-1. V tej zadevi že po naravi stvari sodišče roka trajanja ukrepa ne more skrajšati. Trajanje in prenehanje ukrepa je predpisano v šestem odstavku 84. člena ZMZ-1, in sicer ukrep traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi po tem času še obstajajo, se ukrep s sklepom lahko podaljša še za en mesec. Ukrepi iz prvega, drugega in tretjega odstavka 84. člena ZMZ-1 se odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. Iz citirane zakonske določbe tako izhaja, da ukrep iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko traja največ tri mesece (z možnostjo enomesečnega podaljšanja), preneha pa na dva načina: ali s potekom zakonsko predvidenega najdaljšega časa trajanja, pred tem pa le, če prenehajo razlogi, ki so ukrep narekovali. Določitev roka trajanja, ki bi bil krajši od zakonsko določenega, v primeru, če so razlogi, ki so ukrep narekovali še podani, torej v zakonu sploh ni predvideno. Zato je sodišče tožbo tudi v tem delu zavrnilo.

_Glede predloga za izdajo začasne odredbe_

37. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

38. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

39. Začasna odredba pomeni nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.4

40. Tožnik pavšalno navaja, da bi mu zaradi njegovega zdravstvenega stanja izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da tožnikove zdravstvene težave niso takšne, da bi npr. terjale hospitalizacijo. Iz izvida izolske bolnišnice z dne 27. 11. 2023 izhaja, da je bila tožniku na podlagi pregleda in opravljenih preiskav (podrobnejše preiskave je tožnik zavrnil, ker se jih je bal) postavljena diagnoza gastroezofagealne refluksne bolezni brez ezofagitisa. Iz izvida izrecno izhaja, da pri tožniku ni bilo ugotovljeno kakršnokoli urgentno stanje. Tožnik je dobil terapijo (Nolpaza, Rupurut), svetovana mu je bila mehkejša prehrana in sanacija zobovja. Po presoji sodišča tožnik nevarnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni izkazal, saj iz njegovega zaslišanja in iz izvida z dne 23. 11. 2023 (ki sta edina relevantna dokaza, ki ju je tožnik predlagal v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 30. 11. 2023) ne izhaja, da je njegovo zdravstveno stanje takšno, da mu bo v primeru, če se izvrševanje izpodbijanega sklepa ne odloži, nastala težko popravljiva škoda. Njegove zdravstvene težave niso takšne, da bi mu zaradi omejenega gibanja in bivanja v Centru za tujce nastajala težko popravljiva škoda. V primeru težav ima v Centru zagotovljeno osnovno zdravstveno oskrbo, v primeru večjih težav pa bo pospremljen v bolnišnico kot se je to zgodilo 27. 11. 2023. 41. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Prim. sodbo VSRS I Up 47/2022 z dne 9. 3. 2022, 6. točka obrazložitve. 2 Prim. sodbo in sklep VSRS št. I Up 88/2018 z dne 6. 6. 2018. 3 Ta navedba izhaja iz spisa, ki ga je sodišču predložila tožena stranka. 4 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 22/2020 z dne 30. 1. 2020.