Jedro

Sodišče prve in druge stopnje sta pravilno izhajali iz prvega odstavka 154. člena ZOR, ki določa, da je dolžan povrniti škodo tisti, ki jo povzroči, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ker je bil poškodovan otrok 3. razreda osnovne šole v času, ko je bil pod nadzorstvom šole, je tudi pravilno izhajalo iz 167. člena ZOR in je ugotavljalo: - če so v šoli opravljali nadzorstvo na tak način, kot so bili dolžni; in - če bi nastala škoda tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za poznejšo sodbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da sta toženi stranki odgovorni za škodo, ki jo je dne 24.5.1996 utrpel mladoletni tožnik M. V.. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da ga je poškodoval sošolec, medtem ko sta bila v šoli; pri čemer drugotožena šola ni dokazala, da je opravljala nadzorstvo na tak način, kot je bila dolžna, ali da bi nastala škoda tudi pri skrbnem nadzorstvu (167. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Odgovornost prvotožene zavarovalnice je ugotovilo zaradi nesporne navedbe, da ima šola pri njej zavarovano odgovornost. Proti tej sodbi sta se pritožili toženi stranki, toda sodišče druge stopnje je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna vmesna sodba prvega sodišča, sta toženi stranki pravočasno vložili revizijo. Uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo izpodbijanih sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka, ali podrejeno, razveljavitev izpodbijanih sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodiščema prve in druge stopnje očitata, da je prva sodba v nasprotju sama s seboj, ker je izrek sodbe v nasprotju z razlogi in ga zato ni mogoče preizkusiti; sodišču druge stopnje pa, da ni odgovorilo na pritožbene trditve. Po navedbah toženih strank sodišči nista ocenili izpovedi priče P., ki je izpovedala, da je odklepala vrata knjižnice; priče V., ki je rekel, da je tožnik padel potem, ko se je njegov sin že odstranil; in tožnikove matere, ki je povedala, da ima tožnik prirojeno napako, ker nima refleksa pri gibanju stopal. Ker sodišči nista ocenili vseh dokazov in razložili, kaj in zakaj sta nekaj šteli za dokazano in drugo ne, sta prav tako bistveno kršili postopkovna določila. Poleg tega sta zmotno uporabili materialno pravo, to je določila o vzročni zvezi in določilo 167. člena ZOR, saj je imela šola organizirano dežurstvo in je bila prisotna knjižničarka. Tudi če bi držalo, da knjižničarke ob škodnem dogodku ni bilo, to ni dokaz, da pri še skrbnejšem nadzorstvu otrok ne bi nastala škoda. V šoli ni mogoče neprestano nadzirati otrok in preprečiti vsakega dotika med sošo-lci, ki jih je treba navajati na samostojnost. Nobenega predpisa ni, ki bi določal, da je treba 10 let starega otroka voditi iz učilnice v učilnico in da morajo biti otroci v določeni oddaljenosti eden od drugega. Po mnenju toženih strank je tožnik izzival druge in povzročil nevarno situacijo, ter je vsaj v pretežnem delu odgovoren za nastalo situacijo.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njej.

V zvezi z uporabo postopkovnih določil je treba pojasniti, da je julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, vendar je sodišče v konkretnem primeru uporabljalo določila ZPP iz leta 1977. Razlog za to je v prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo novega ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje. Z vmesno sodbo se je končal tisti del postopka, ki se nanaša na odgovornost za nastalo škodo.

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve in druge stopnje sta pravilno izhajali iz prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki določa, da je dolžan povrniti škodo tisti, ki jo povzroči, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ker je bil poškodovan otrok 3.b razreda osnovne šole v času, ko je bil pod nadzorstvom šole, sta tudi pravilno izhajali iz 167. člena ZOR in sta ugotavljali: - če so v šoli opravljali nadzorstvo na tak način, kot so bili dolžni; in - če bi nastala škoda tudi pri skrbnem nadzorstvu.

V času, ko je prišlo do škodnega dogodka (24.5.1996), je urejal osnovnošolsko izobraževanje Zakon o osnovni šoli (ZOsn, Ur.l. RS, št. 12/96, ki je začel veljati 15.3.1996). ZOsn v 2. členu navaja cilje izobraževanja, v 33. členu pa deli osnovnošolsko izobraževanje na tri vzgojnoizobraževalna obdobja. Ob nesporni trditvi, da je bil tožnik učenec 3.b razreda, je logično, da je spadal v prvo obdobje, ki traja od 1. do 3. razreda. To je obdobje, ko otroci še niso samostojni in potrebujejo v procesu vzgojnoizobraževalnega dela (ki obsega pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci) več vodstva in nadzora. V 38. členu ZOsn je določeno, da v prvem obdobju osnovne šole otroke poučuje učitelj razrednega pouka; učitelji predmetnega pouka pa se postopoma vključujejo v vzgojnoizobraževalni proces šele od začetka 4. razreda dalje.

Glede na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, se revizijsko sodišče strinja z razlago, da škoda ne bi nastala, če bi bila knjižnica odprta (tako kot so bili otroci navajeni v glasbeni učilnici) in bi bila prisotna knjižničarka, ki bi jih sprejela. Pri tako skrbnem nadzoru se otroci ne bi znašli v negotovi situaciji in ne bi ugibali, kaj naj naredijo; tako da bi prisotnost učitelja preprečila naprimerno vedenje sošolca Ž. V..

Vprašanje pa je, ali morajo biti otroci, ki spadajo v prvo obdobje, res ves čas pod nadzorstvom, ali pa jih je treba postopoma navajati na strpno obnašanje, spoštovanje telesne in duševne integritete sošolcev in na to, da bodo po prehodu v drugo obdobje (od 4. do 6. razreda) sposobni biti tudi sami. To vprašanje je povezano s presojo, če so v šoli opravljali nadzorstvo na tak način, kot so bili dolžni. V konkretnem primeru sta namreč sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da so bili učenci v času nesreče sami, nista pa pojasnili, ali je šlo za čas med odmorom, ko se morajo otroci vendarle sprostiti, ali se je dogodek odvijal po zvonenju v času pouka, ko bi moral biti učitelj na svojem mestu in poučevati. Pomembno je tudi, koliko časa so bili otroci prepuščeni samim sebi, zato bo moralo sodišče prve stopnje podrobneje ugotoviti, ali je bila knjižničarka odsotna le nekaj minut, ali je šlo dejansko za daljšo odsotnost, ki je ob nepričakovani situaciji zaradi spremembe urnika lahko pomembno vplivala na vedenje učencev. Ne nazadnje naj sodišče tudi oceni, ali je knjižničarka pravilno ravnala, ko je šla do dežurnih učencev, ali bi to lahko opravila prej in ali bi bilo bolje, če bi tja poslala koga izmed otrok in bi medtem sama vodila ostale.

Ker sodišči prve in druge stopnje nista dovolj pojasnili navedenih okoliščin, nista mogli zanesljivo uporabiti materialnopravnih določb o vzročni zvezi med odsotnostjo knjižničarke in škodnim dogodkom. Samo očitek šoli, da ni sprejela Hišnega reda, ki ga predvideva pravilnik o pravicah in dolžnosti učencev v osnovni šoli (Ur.l. RS, št. 31/96 in 15/98), ne zadošča in to iz dveh razlogov: najprej zato, ker je bil pravilnik objavljen v Uradnem listu dne 14.6.1996 in je začel veljati s 1.9.1996 (torej po škodnem dogodku), drugič pa zato, ker je treba ugotoviti, kako so učitelji dejansko izvajali pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci.

Tako se izkaže, da je utemeljen očitek revizije, da sta sodišči prve in druge stopnje pri ugotavljanju vzročne zveze med nastalo škodo in očitanim pomanjkljivim nadzorom šole oziroma nadzorom učiteljev zmotno uporabili materialno pravo. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je revizijsko sodišče po drugem odstavku 395. člena ZPP 1977 razveljavilo drugo in prvo sodbo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi z očitanimi bistvenimi kršitvami pravdnega postopka pa revizijsko sodišče ugotavlja, da niso podane. Sodbi sta logični in razumljivi. Sodišče prve stopnje, ki je ocenilo izvedene dokaze, je ocenilo tudi izpovedi prič T. P. in N. P. o tem, kje so se nahajali učenci v času nesreče in kje je bila v času nesreče N. P.. Izpoved tožnikove matere o prirojeni napaki tožnika, ki nima refleksa pri gibanju stopal, je v reviziji povzeta parcialno; očitek revizije, češ da je tožnik izzival druge in povzročil nevarno situacijo, pa je v popolnem nasprotju s podatki v spisu.