Jedro

Ravnanje tožene stranke, ki je kot zavarovalni zastopnik sklenila zavarovalno pogodbo z osebo, ki ni imela pooblastila zavarovalca, je storjeno najmanj s hudo malomarnostjo, če ne z naklepom, zato je v skladu s prvim odstavkom 183. člena ZDR dolžna tožeči stranki povrniti škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 44295/2015-6 z dne 19. 5. 2015 ostane v veljavi v prvem odstavku, razen za zakonske zamudne obresti od zneska 776,49 EUR od 16. 10. 2013 do 8. 4. 2015 ter se v tem delu sklep o izvršbi razveljavi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 776,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2015 do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa se zavrne (točka I izreka). Odločilo je, da se zgoraj citirani sklep o izvršbi razveljavi v tretjem odstavku ter se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške izvršilnega postopka v znesku 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2015 do plačila (točka II izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 598,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka, ki jih mora plačati tožena stranka, se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je bilo sporno vozilo ves čas v uporabi A.A. oziroma njegove partnerice B.B.. Leasingojemalec avtomobila je bil C.C., od nakupa naprej pa je tožena stranka vedela za relacijo med C.C. kot leasingojemalcem in A.A. kot dejanskim ekonomskim uporabnikom vozila. Takšen način poslovanja je trajal več let, vse do takrat, ko sta A.A. in C.C. prišla v spor. Če temu ne bi bilo tako, vozila v vseh letih od 2008 dalje ne bi bilo mogoče registrirati. Protisloven je zaključek sodišča prve stopnje, ki kot relevantno upošteva domnevno dejstvo, da C.C. ni nikoli dal pooblastila A.A., čeprav je C.C. v svojem zaslišanju potrdil, da je podpis na pooblastilu z dne 7. 12. 2012 njegov. Sodišče prve stopnje se ne opredeli do protislovnega dejstva, ko nekdo trdi, da pooblastila ni dal, hkrati pa svoj podpis na tem istem pooblastilu potrdi kot svoj podpis. Takšno protislovnost bi moralo upoštevati, ko je presojalo verodostojnost izpovedbe prič. Sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljuje na vsebini elektronskega sporočila (A 12), v katerem se tožena stranka obrača na C.C. in mu pojasnjuje okoliščine v zvezi s sklenitvijo zavarovalne pogodbe. Iz elektronskega sporočila izhaja enako kot iz trditev tožene stranke in tudi iz izpovedi priče A.A. in C.C., in sicer, da ni sporno, da C.C., kot formalni leasingojemalec z vozilom od sklenitve pogodbe dalje ni imel nobenega opravka, niti v zvezi z vozilom ni sklepal zavarovalnih pogodb oziroma podaljševal registracij. V njegovem imenu je kot dejanski uporabnik predmeta leasinga to ves čas počel A.A. in njegova partnerka B.B.. V tem kontekstu toženi stranki ni mogoče očitati naklepa za povzročitev škode toženi stranki ali hude malomarnosti. Tak način sklepanja zavarovanj je pogost. Programska oprema zavarovalnic običajno omogoča, da se na polico vpišejo zavarovanec, uporabnik in sklenitelj zavarovanja, tudi če gre za različne osebe. Programska oprema tožeče stranke pa tega ne omogoča. Nadalje pritožba navaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je znesek neplačanih premij enak škodi, ki jo je uveljavljala tožeča stranka. Tožena stranka namreč ni odgovorna za neplačane premije. Tožeča stranka bi lahko neplačano premijo izterjala, kot to počnejo druge zavarovalnice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka je 10. 12. 2012 sklenila zavarovalno pogodbo (A 2) za vozilo ... z zavarovalcem C.C.. Pogodbo naj bi v imenu zavarovalca sklenil A.A., ki pa za to ni imel pooblastila. Tožeča stranka uveljavlja plačilo odškodnine od tožene stranke, ki je bila v času sklenitve pogodbe zaposlena pri njej na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika. Tožeča stranka je namreč od sklenitve zavarovalne pogodbe, to je 10. 12. 2012, pa do njenega razdrtja 15. 10. 2013, nudila zavarovalno kritje za vozilo, zavarovalne premije za čas trajanja zavarovalne pogodbe pa niso bile plačane.

6. Glede podelitve pooblastila A.A., kar naj bi izhajalo iz pooblastila z dne 7. 11. 2012 (A 13), je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi C.C. ugotovilo, da A.A. pooblastila ni dal, ter da predmetno pooblastilo ni obstajalo ob sklenitvi zavarovalne police dne 10. 12. 2012. C.C. je izpovedal, da je takrat, ko je bilo vozilo kupljeno (v letu 2008), dal pooblastilo B.B., ne pa tudi A.A.. Dejstvo, da tožena stranka ni imela pooblastila za sklenitev zavarovalne pogodbe, izhaja tudi iz elektronskega sporočila, ki ga je tožena stranka poslala C.C. in v katerem je navedla, da je: "letos naredila zavarovanje brez pooblastila, ki naj bi ga C.C. dal B.B.". Ni logično, zakaj bi tožena stranka v elektronskem sporočilu navajala, da nima pooblastila, če bi takšno pooblastilo imela. Glede na takšno dejansko stanje, ko je tožena stranka v navedenem elektronskem sporočilu sama priznala, da pooblastila nima, C.C. pa izpovedal, da A.A. ni pooblastil za sklenitev zavarovalne pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena, ne da bi imel A.A. za njeno sklenitev pooblastilo zavarovalca. Zaradi neobstoja pooblastilnega razmerja med C.C. in A.A. so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na medsebojna razmerja med C.C., A.A. in B.B. ter izpostavljanje pritožbe, da sicer vozila ne bi bilo mogoče zavarovati od leta 2008 dalje. Glede na to, da je C.C. izpovedal, da je ob sklenitvi leasinga dal pooblastilo B.B., ni bilo razloga za to, da se vozilo ne bi veljavno zavarovalo in registriralo v letih pred letom 2012. 7. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da programska oprema tožeče stranke pri izpisu zavarovalne pogodbe ne dopušča, da bi se kot dejanski uporabnik oziroma pooblastitelj navedla tretja oseba, torej A.A., temveč da program izpiše le lastnika oziroma leasingojemalca, torej C.C.. Tudi če bi bil ta podatek v pogodbi naveden, ne bi dokazoval resničnosti pooblastilnega razmerja. Glede na dejstvo, da C.C. ni bil sklenitelj zavarovalne pogodbe, se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da naj tožeča stranka od zavarovalca izterja neplačane obroke oziroma premije. Prav dejstvo, da tožeča stranka od C.C. ne more izterjati škode v višini neplačanih zavarovalnih premij, pomeni, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je iz tega razloga nastala tožeči stranki.

8. Ravnanje tožene stranke, ki je kot zavarovalni zastopnik sklenila zavarovalno pogodbo z osebo, ki ni imela pooblastila zavarovalca, je storjeno najmanj s hudo malomarnostjo, če ne z naklepom, zato je v skladu s prvim odstavkom 183. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) dolžna tožeči stranki povrniti škodo. Citirani člen določa, da mora delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo povrniti. Glede presoje krivdne oblike, s katero je ravnala tožena stranka, je bistvena tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v pogodbi neresnično navedla, da je bil prvi obrok premije v višini 202,78 EUR že plačan 12. 10. 2012, zato je tožeča stranka utemeljeno štela, da je zavarovalna pogodba sklenjena. Tudi v tem delu je podano krivdno ravnanje tožene stranke, ki utemeljuje njegovo odškodninsko odgovornost do tožeče stranke kot delodajalca.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zavarovalno kritje pomeni škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela. Glede na to, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlog niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP).