Jedro

Že iz same tožnikove prošnje za azil ni mogoče zaključiti, da tožniku v matični državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka zato ob tako zatrjevanih okoliščinah ni imela podlage, da je s sklicevanjem na 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil o tožnikovi prošnji odločila v pospešenem postopku, z utemeljitvijo, da v izvorni državi ni preganjan.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba tožene stranke z dne 23.10.2006, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 59. člena in 6. člena 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/2006-UPB-2) v povezavi z 2. odstavkom 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.10.2006. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Ugotovila je, da je že iz tožnikove prošnje za azil mogoče zaključiti, da tožniku v matični državi BIH ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je imela tožena stranka dejansko in pravno podlago za to, da je v pospešenem postopku ugotovila, da opis "preganjanje", kot ga je podal tožnik v prošnji za azil, pomeni zadostno stopnjo verjetnosti, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, v povezavi z določilom 9. člena Direktive, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (Direktiva), ker tožnik ni izkazal zadostne intenzivnosti realnega fizičnega nasilja oziroma zadostne intenzivnosti realne grožnje za nasilna dejanja, in sicer v dolgem časovnem obdobju, ki sega od 24.12.1994, ko je pobegnil iz taborišča, in do njegovega zadnjega odhoda iz izvorne države dne 21.8.2006. V tem obdobju več kot 11 let tožnik namreč niti enkrat ni dobil neposredne grožnje od osebe, ki naj bi se maščevala za smrt brata, niti ni bil enkrat objekt napada s strani osebe po imenu M.L., čeprav je pretežno časa živel v BiH, in sicer v več krajih (T., S., K., Ž.). Za to, da naj bi ga iskala omenjena oseba, pa je izvedel šele po 6 letih od takrat, ko je pobegnil iz taborišča. V vsem tem obdobju je torej samo posredno od druge osebe le enkrat dobil opozorilo, da ga omenjena oseba išče. To se je zgodilo pred 8 leti. Sodišče sicer lahko verjame tožniku, da ga je bilo od leta 1998 naprej strah, da bi bil žrtev maščevanja s strani navedene osebe, vendar pa ta subjektivni strah ni niti v minimalni meri objektivno izkazan s konkretnimi in neposrednimi grožnjami ali nasiljem omenjene osebe nad tožnikom tako, da bi se sodišče moralo spustiti v nadaljnjo presojo, ali je tožena stranka pravilno štela tožnika kot pripadnika določene družbene skupine v smislu 1. člena ZAzil, v povezavi z določilom 10. (1) (d) členom Direktive oziroma ali je tožena stranka pravilno ugotavljala obstoj zaščite pred preganjanjem tožnika tudi v smislu 3. odstavka 1. člena Zazil. Tožnik ima sicer prav, da je navedba opredelitve preganjanja v izpodbijani odločbi nejasna in notranje nasprotujoča, saj tožena stranka na 3 strani obrazložitve odločbe navaja kar 6 različnih opredelitev pojma preganjanja, vendar je pravilna tista opredelitev, ki izhaja iz uporabe določila 9. člena Direktive. Tožbena navedba, da je tožena stranka napačno navedla tudi dejstva v odločbi oziroma tendenciozno, pa je pavšalna.

Tožnik vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava - pojma preganjanja in zaradi nezakonite uporabe skrajšanega (pospešenega) postopka. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba pomeni po eni strani razveseljiv nadaljnji korak v smeri približevanja naše sodne prakse resnični vsebini pojma "preganjanja" po uveljavljenih tujih interpretacijah, toda tudi po tem koraku nas od cilja še vedno loči povsem nerazumljivo in neverjetno reduciranje pojma preganjanja na fizično nasilje ali grožnje z njim. Citira pritožbo v zadevi ... . Glede nezakonite uporabe skrajšanega postopka pa je že v tožbi navedel, da v primerih, kadar tožena stranka zatrjuje, da je že iz navedb samih prosilcev očitno, da jim ne grozi preganjanje, je uporaba skrajšanega postopka nezakonita, kadar (seveda ob pravilno, ne pa napačno povzetih navedbah prosilcev) že iz teh navedb samih res očitno izhaja, da sploh ne more iti za preganjanje po pravilno razumljenem "pravnem standardu preganjanja", tudi če je vse res, kar prosilci navajajo. Brž, ko začne tožena stranka navedbe prosilcev tendenciozno ali celo povsem napačno preinterpretirati, je to očitno nezakonita uporaba skrajšanega postopka. Prosilec v prošnji navaja, da mu grozi srbsko preganjanje in tudi pojasni, zakaj - predvsem pa zelo jasno opiše svoj strah pred tem preganjanjem. In po Ženevski konvenciji je za podelitev azila bistven prav utemeljen strah pred preganjanjem - tudi če dejanskega preganjanja prosilec sploh še ni doživel. V prošnji prosilec ta utemeljen strah nedvomno jasno zatrjuje; če tožena stranka morda meni, da ta njegov strah ni utemeljen, pa mora to poskusiti dokazati v rednem ugotovitvenem postopku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tožena stranka ni ravnala pravilno, da je odločala v pospešenem azilnem postopku. Eden od pogojev, zaradi katerih se o azilu lahko odloča v pospešenem azilnem postopku, je naveden tudi v 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je, če je iz prošnje za azil očitno, da prosilcem v izvorni državi ne grozi preganjanje. Ta pogoj pa je izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja (odločba Ustavnega sodišča, št. Up-1187/06-15 z dne 19.10.2006).

Pojem preganjanja je predeljen v 9. členu Direktive, po katerem morajo dejanja preganjanja v smislu 1.A Ženevske konvencije: biti dovolj resne narave, ali dovolj ponavljajoča, da pomenijo hudo kršitev človekovih pravic, zlasti pravic, od katerih odstopanja niso mogoča po 2. odstavku 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ali pomeniti akumulacijo različnih ukrepov, vključno s kršitvijo človekovih pravic, ki je dovolj huda, da vpliva na posameznika na podoben način.

Glede na takšno opredelitev preganjanja in glede na to, da je tožnik v prošnji za priznanje azila navedel, da mu grozi srbsko preganjanje in svoj strah pred navedenim preganjanjem, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče trditi, da takšno preganjanje, če bi bilo res podano, v nobenem primeru ne more pomeniti preganjanja v smislu ZAzil. Že iz same tožnikove prošnje za azil tako ni mogoče zaključiti, kot to preuranjeno ugotavlja tožena stranka, da tožniku v matični državi BIH ne grozi preganjanje. Tožena stranka zato ob tako zatrjevanih okoliščinah ni imela podlage, da je s sklicevanjem na 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil o tožnikovi prošnji odločila v pospešenem postopku, z utemeljitvijo, da v izvorni državi ni preganjan.

Glede na navedeno je tožena stranka kršila materialno pravo, določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ker sodišče prve stopnje ni odpravilo odločbe tožene stranke zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava (1. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1), je tudi samo zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 v ponoven postopek.