Jedro

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo odškodninski zahtevek zoper prvo toženko (delodajalca) in se izreklo za stvarno nepristojno za obravnavanje odškodninskega zahtevka zoper drugo toženko (zavarovalnico). Med individualne delovne spore se uvrščajo odškodninski spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi predniki ter odškodninski spori med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delavcem in uporabnikom (točka c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Za reševanje takšnega individualnega delovnega spora je pristojno delovno sodišče tudi v primeru, če je kot sospornik tožena zavarovalnica (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1). Določba ureja atrakcijo pristojnosti v individualnem delovnem sporu, v katerem kot toženki nastopata delodajalec in zavarovalnica, saj bi sicer lahko prihajalo do neutemeljene in škodljive razmejitve stvarne pristojnosti v vsebinsko istem sporu. Ker se po prvem in drugem odstavku 17. člena ZPP pristojnost sodišča določa po okoliščinah v času vložitve tožbe, je od odločitve tožnika odvisno, kdo je tožen v odškodninskem sporu. Iz vsebine dela določbe drugega odstavka 5. člena ZDSS-1 (če je kot sospornik tožena zavarovalnica), namreč izhaja, da je atrakcija pristojnosti odvisna od procesnega dejanja tožnika. Bistveno je torej le, ali delavec toži skupaj delodajalca in zavarovalnico. Okoliščina, da se kasneje (med postopkom) zoper delodajalca postopek konča z delno sodbo, ne vpliva na dejstvo, da je vložena skupna tožba zoper delodajalca in zavarovalnico tožnikovega delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku zoper drugo toženko, zaradi česar se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil tožnik iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter posledično bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je vložil tožbo zoper delodajalca oziroma njegovega pravnega naslednika in zoper drugo toženko, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost za tožniku nastalo škodo. Glede na dejstvo, da se spor nanaša na pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, je stvarno pristojno za odločanje delovno sodišče. Zahtevek tožnika je sodišče rešilo le deloma, saj je zoper prvo toženko izdalo delno sodbo. Zmotno je sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII R 15/2007. Sodišče ni odločilo o celotnem odškodninskem zahtevku tožnika, zato ni mogoče govoriti o prenehanju stvarne pristojnosti delovnega sodišča. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da ni stvarno pristojno za odločanje v sporu zoper drugo toženko, izhajalo iz zmotne pravne podlage, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Tožnik je v obravnavanem individualnem delovnem sporu uveljavljal zoper prvo in drugo toženko stranko plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu v višini 7.102,20 EUR z zahtevo, da se ugotovi solidarna odgovornost toženk za škodo. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo z dne 11. 5. 2015 zavrnilo odškodninski zahtevek zoper prvo toženko. Pravilno opozarja pritožba, da sodišče prve stopnje po tako izdani delni sodbi zoper prvo toženko, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, v nadaljevanju ni imelo pravne podlage, da se je izreklo za nepristojno za obravnavanje zahtevka zoper drugo toženko. V skladu z določbo 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) se med individualne delovne spore uvrščajo odškodninski spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi predniki ter odškodninski spori med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delavcem in uporabnikom (prvi odstavek točke c. 5. člena ZDSS-1). Za reševanje takšnega individualnega delovnega spora je pristojno delovno sodišče tudi v primeru, če je kot sospornik tožena zavarovalnica (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1). Določba ureja atrakcijo pristojnosti v individualnem delovnem sporu, v katerem kot toženki nastopata delodajalec in zavarovalnica, saj bi sicer lahko prihajalo do neutemeljene in škodljive razmejitve stvarne pristojnosti v vsebinsko istem sporu (Poročevalec EPA 1018-III, št. 87/2003). Takšna ureditev omogoča, da se v odškodninskem delovnem sporu zaradi razlogov ekonomičnosti (skrajšanje časa postopka, manjši stroški, ipd.) in pravne varnosti (skupno obravnavanje in odločanje oziroma enovito sojenje) rešita dva spora med več osebami. Ker se po prvem odstavku in drugem odstavku 17. člena ZPP pristojnost sodišča določa po okoliščinah v času vložitve tožbe, je od odločitve tožnika odvisno, kdo je tožen v odškodninskem sporu. Iz vsebine dela določbe drugega odstavka 5. člena ZDSS-1, ki pravi: „če je kot sospornik tožena zavarovalnica“, namreč izhaja, da je atrakcija pristojnosti odvisna od procesnega dejanja tožnika. Bistveno je torej le, ali delavec toži skupaj delodajalca in zavarovalnico. Okoliščina, da se kasneje (med postopkom) zoper delodajalca postopek konča z delno sodbo, ne vpliva na dejstvo, da je vložena skupna tožba zoper delodajalca in zavarovalnico tožnikovega delodajalca.

6. V zadevi opr. št. VIII R 15/2007, ki jo je dne 19. 9. 2007 obravnavalo Vrhovno sodišča Republike Slovenije, ne gre za identični primer, kot je obravnavani. V navedeni zadevi je tožeča stranka tožbo zoper delodajalca umaknila, zaradi česar je bil spor med delavcem in delodajalcem zaključen zaradi ravnanja tožnika, ki je spor z delodajalcem zaključil z umikom tožbe. Zaradi tožnikovega razpolaganja z zahtevkom, tj. umika tožbe v delu, ki se nanaša na delodajalca, se šteje, kot da tožba zoper njega nikoli ni bila vložena in da je bila tožena samo zavarovalnica.

7. V podobnem primeru, kot je obravnavani, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že odločeno. V odločbi VDSS, opr. št. Pdp 520/2014 z dne 11. 9. 2014 je v pravnomočno zaključenem sporu zoper drugo toženo stranko - tožnikovega delodajalca pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDSS-1 še vedno obstaja podlaga za stvarno pristojnost delovnega sodišča za odločanje v tem sporu med tožnikom in prvo toženo stranko - zavarovalnico. Enako je bilo odločeno tudi v zadevi opr. št. Pdp 369/2011 in v nekaterih drugih podobnih primerih (npr. Pdp 88/2015). Drugače je bilo odločeno le v zadevi Pdp 476/2015 z dne 29. 7. 2015, v kateri je pritožbeno sodišče sprejelo stališče, da lahko delavec pred delovnim sodiščem toži oba, delodajalca in zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano odgovornost, saj je za tak primer izrecno predpisana pristojnost delovnega sodišča. Vendar pa, če kasneje tožeča stranka drugače zaključi postopek zoper njega (v konkretnem primeru z zamudno sodbo), delovno sodišče s tem izgubi pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo zoper zavarovalnico, ki je zaradi tega procesnega dejanja tožeče stranke izgubila položaj sospornika. Zaradi končanja postopka zoper delodajalca tožeče stranke v nadaljevanju pravde nastopa samo še zavarovalnica kot samostojna stranka, ki ni več v procesnem položaju sospornice, zato ni več izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 5. člena ZDSS-1 za odločanje delovnega sodišča v tem odškodninskem sporu.

8. Sodišče prve stopnje je torej po večinski sodni praksi pritožbenega sodišča skladno z drugim odstavkom 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) stvarno pristojno, da obravnava sporno zadevo in zaključi postopek v celoti, ne glede na dejstvo, da je bilo o zahtevkih zoper prvo toženko odločeno z delno sodbo. Navedeno pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju po vsebini obravnavati odškodninski zahtevek tožnika tudi v razmerju do druge toženke.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. točka 365. člena ZPP) ter odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).