Jedro

Ob ugotovitvi, da je šlo za skupno premoženje, v katerega so se prelivala sredstva posebnega premoženje toženca, se je dokazno breme o višini teh sredstev prevalilo nanj.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki I izreka ter se tožba v tem obsegu zavrže, v presežku se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točkah III in V izreka.

II. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank parc. št. 2335 k.o. ...(z na njej stoječima stavbama - stanovanjska hiša in garaža) ter vse premičnine, ki se nahajajo v stanovanjski hiši in zunaj, delež tožeče stranke na skupnem premoženju je 15 %, tožene stranke pa 85 % (točka I izreka izpodbijane sodbe), v presežku glede višine deleža tožeče stranke na skupnem premoženju, nad 15 do zahtevanega 50 % deleža je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka), nadalje pa odločilo še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 19.500,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka), v presežku je podrejeni tožbeni zahtevek nad zneskom 19.500,00 EUR do vtoževanega 32.500,00 EUR zavrnilo (točka IV izreka izpodbijane sodbe) ter nazadnje odločilo o pravdnih stroških, da je tožena stranka v korist proračuna RS iz naslova oprostitve plačila stroškov na podlagi odločbe brezplačne pravne pomoči dolžna povrniti 85,76 EUR (točka V izreka).

2. Zoper to sodbo, zoper ugodilni del in odločitev o stroških postopka1, vsebovano v točka I, III in V izreka, se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom na njeno spremembo, podrejeno na njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnica uvodoma postavila primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, kasneje pa na naroku 19. 1. 2022 postavila zgolj obligacijski zahtevek na plačilo 32.500,00 EUR iz razloga, ker je primarni zahtevek neutemeljen oziroma neizvedljiv. Tako nimamo več primarnega in podrejenega zahtevka, ker primarnega stvarnopravnega zahtevka več ni, postavljen je zgolj obligacijski zahtevek, zato je odločitev sodišča pod točko I izreka, kjer je ugotovilo kaj spada v skupno premoženje in deleže napačna in sodba nepravilna. Sodišče bi moralo odločati zgolj o obligacijskem zahtevku za plačilo 32.500,00 EUR. Tudi sicer, če bi šteli, da je s strani tožnice še vedno postavljen primarni in podrejeni tožbeni zahtevek (primarni kot stvarnopravni in podrejeni kot obligacijski), sodišče ne more odločiti tako kot je odločilo v izreku sodbe. V tem primeru je oba zahtevka združilo, naredilo kombinacijo obeh zahtevkov, kar je v nasprotju s pravili ZPP (182. člen ZPP), po katerih bi moralo odločiti najprej o primarnem zahtevku, če pa bi tega zavrnilo, pa o podrejenem zahtevku. Zakaj je takšna odločitev, ni moč razbrati iz razlogov sodbe. Nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje o vprašanju obstoja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Sodišče zaključi, da sta stranki zunajzakonska partnerja od nekje okrog leta 2002 dalje, čeprav takrat nista skupaj živeli, zato med njima ne more biti vzpostavljena ekonomska skupnost. Toženec nikoli ni izkazoval volje za nastanek zunajzakonske skupnosti, zagotovo pa ne do leta 2005, ko sta se stranki skupaj z v letu 2004 rojenim sinom preselili v stanovanjsko hišo v A. Toženec do takrat s tožnico ni živel, za to tudi ni bilo prostorskih pogojev, kar sta potrdili priči B. B. ter C. C. Ugotavljanje pogojev zunajzakonske skupnosti je sicer pomembno, vendar ni odločilno v povezavi z dejstvom, kdaj se je začela sporna stanovanjska hiša graditi. Začela se je graditi 2003, za kar je toženec predložil listinsko dokumentacijo ter fakture, nenazadnje je, ko se je leta 2004 (6. 9. 2004) rodil sin, stanovanjska hiša že stala, kar so potrdile v postopku zaslišane priče. Nasprotno je trdila tožnica, da je bila ob rojstvu sina zgrajena zgolj temeljna plošča. Sodišče je s tem v zvezi napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi napačno odločilo. Nadalje izpostavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe določb materialnega prava v zvezi z vprašanjem njegovega posebnega premoženja. Toženec je več kot uspel dokazati, da je že pred zvezo, pa četudi bi šteli, da je zunajzakonska skupnost nastala okrog leta 2002, razpolagal z izdatnimi lastnimi sredstvi, ki jih je prejel po prodaji svojega poslovnega deleža v družbi D. d.o.o. in prodaji stanovanja in poslovnega prostora v E. centru leta 2002. Šlo je za posebno premoženje v višini okrog 130.000,00 EUR. Toženec je v postopku v pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2021 zatrjeval, da je vso premoženje od prodaje poslovnih prostorov in poslovnega deleža namenil izključno za gradnjo stanovanjske hiše, teh navedb pa tožnica do konca glavne obravnave na prvi stopnji ni prerekala. Poleg tega je toženec v pripravljalni vlogi dne 31. 3. 2021 pojasnil na kakšen način se je hiša gradila ter financirala. Teh navedb tožnica prav tako ni prerekala, ravno nasprotno v svoji tretji pripravljalni vlogi je celo navajala, da če bo sodišče ugotovilo posebno premoženje toženca, bo moralo upoštevati, da sta pravdni stranki nato hišo, garažo in okolico dokončno uredili in opremili s skupnimi vlaganji (navedbe v drugem odstavku na 3. strani tožničine pripravljalne vloge z dne 3. 1. 2022). Tožnica se torej zaveda, da je imel toženec posebno premoženje, s katerim je gradil stanovanjsko hišo, sodišče pa tega posebnega premoženja ni ovrednotilo. Ovrednotilo je delež vsake stranke na skupnem premoženju, ki naj bi znašal 15 % proti 85 %, ne pa tudi kolikšen je bil delež njegovega posebnega premoženja, kajti če je toženec zgradil stanovanjsko hišo do četrte podaljšane gradbene faze, kot to navaja tožnica, potem ne more biti tožničin delež 15 % od celotne hiše, ampak zgolj od skupnega dela premoženja. Tudi če bi sodišče tožencu priznalo, da je v stanovanjsko hišo vložil 100.000,00 EUR posebnega premoženja, pomeni, da je sedaj zgolj 30.000,00 EUR skupno premoženje, od tega pa tožnici pripada 15 %, kar pomeni da le znesek 4.500,00 EUR in ne 19.500,00 EUR, kot je sodišče tožnici napačno prisodilo. Sodišče ni navedlo kakšna in katera vlaganja so bila izvedena v stanovanjsko hišo v času zunajzakonske skupnosti, katera vlaganja naj bi tožnica in toženec izvedla skupaj, kaj je del ločenega oziroma posebnega premoženja toženca. Iz navedb tožnice ni razvidno kolikšno količino denarja naj bi stranki skupaj vložili v gradnjo, v kakšnem časovnem obsegu se je stanovanjska hiša gradila. Znano je zgolj, da se je stanovanjska hiša prodala in znesek, za katerega se je prodala. Toženec vztraja, da je celotno stanovanjsko hišo zgradil sam s svojim posebnim premoženjem pred nastankom zunajzakonske skupnosti oziroma pogojev, ki jo kot tako opredeljujejo. Izvor svojega premoženja je več kot dokazal in utemeljil, da je kupil parcelo že leta 2002 in da je razpolagal s svojim posebnim premoženjem. Tudi ne drži, da je zgolj tožnica skrbela za družino, nenazadnje je toženec tisti, ki je ves čas skrbel za skupnega otroka, otrok je sedaj še mladoleten in živi pri tožencu, tudi po razpadu skupnosti je k njemu dodeljen. Tožnica bi morala najmanj povedati kaj in koliko sta skupaj vložili v stanovanjsko hišo, kdaj so bile te investicije, koliko sta zaslužila v tem času in ali je bilo vloženo kaj mimo posebnega premoženja toženca, obstoj katerega tožnica priznava, šele nato bi lahko sodišče odločilo o tožbenem zahtevku. Zahtevek je nepravilno postavljen in zato sodišče o njem ne bi smelo odločati. Priglaša stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo v celoti obrazloženo prereka vse pritožbene navedbe kot neutemeljene ter priglaša stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca obravnavalo na seji senata dne 28. 2. 2023, ki je sklenil, da je za razjasnitev zadeve potrebno opraviti pritožbeno obravnavo, pri čemer je ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo v dejanskem in pravnem pomenu ter od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, posledično pa odločil, da se zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici kot sodnici poročevalki, ki izpolnjuje pogoje iz petega odstavka 347. člena ZPP. Na pritožbeni obravnavi je sodišče druge stopnje dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem pravdnih strank, ob dejstvu, da pritožba izpostavlja dokazno oceno sodišča prve stopnje kot napačno, sklicujoč se pri tem na svoje trditve v povezavi s trditvami tožnice, v zvezi s čemer je sodišče druge stopnje dopolnilo dokazni postopek in ponovno zaslišalo obe pravdni stranki, verodostojnost pa poklonilo tožnici.

6. Pritožbena obravnava prvotno razpisana za 17. 4. 2023 je bila na prošnjo pooblaščenke tožnice preložena, v nadaljevanju sta se pooblaščenca pravdnih strank zedinila o možnosti izvedbe naroka dne 12. 4. 2023, posledično ni bil varovan rok iz prvega odstavka 280. člena ZPP, vendar sta pravdni stranki pred pričetkom naroka soglašali, da se narok opravi.

7. Pritožbena graja, da je tožnica postavila zgolj enega in ne dveh tožbenih zahtevkov, primarnega (stvarnopravnega) in podrejenega (obligacijskopravnega), ni utemeljena. Pritožba zatrjuje, da je tožnica primarni tožbeni zahtevek uvodoma res postavila, nato pa na naroku 19. 1. 2020 postavila zgolj obligacijski zahtevek (na plačilo 32.500,00 EUR), ker stvarnopravnega zahtevka ni več. Po pregledu spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica res na zadnjem naroku za glavno obravnavo pojasnila, kakšen je njen tožbeni zahtevek2. Tako je iz zapisnika razvidno, da je tožnica postavila poleg primarnega kot stvarnopravnega še podrejeni obligacijski zahtevek na plačilo 32.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je s sklepom tej objektivni spremembi tožbe s postavitvijo podrejenega denarnega zahtevka ugodilo in spremembo dovolilo. Tako ni dvoma o tem, da sta bila postavljena dva zahtevka, drugi kot podrejeni prvemu. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da sta po opravljenem zadnjem naroku 19. 1. 2020, na katerem ni bilo odločeno, narok je bil preložen3, pravdni stranki soglašali, da sodišče prve stopnje odloči izven naroka (279.a člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tako izdalo izpodbijano sodbo izven naroka, v vmesnem času, med zadnjim narokom in izdajo sodbe pa je prišlo do prodaje v tem postopku obravnavane nepremičnine in premičnin, specificiranih v primarnem tožbenem zahtevku, pri čemer je tožnica podala soglasje za prodajo in hkrati umaknila predlog za izdaje začasne odredbe, s katerim je v začetku teka tega postopka na prvi stopnji izposlovala izdajo začasne odredbe sodišča (sklep z dne 11. 3. 2020) na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine.4 Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je najprej odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, nato pa, ker je slednjega delno zavrnilo, odločilo še o podrejenem tožbenem zahtevku. Vendar pa je njegova odločitev, ko je primarnemu tožbenemu zahtevku (ugotovitvene narave) delno ugodilo, materialno pravno napačna. Gre za posebno procesno situacijo, ko je bilo skupno premoženje, katerega obseg in deleži na njem so bili predmet primarnega tožbenega zahtevka, prodano pred koncem tega postopka, pred izdajo izpodbijane sodbe, izdane izven glavne obravnave. Toženec, kot edini zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine je slednjo vključno s spornimi premičninami prodal v soglasju s tožnico. Ugotoviti torej je, da je tožnica s prodajo nepremičnine, ki naj bi predstavljala skupno premoženje pravdnih strank, soglašala. Posledica tega pa je, da v primarnem tožbenem zahtevku zajeto premoženje (nepremičnina in premičnine na njej) ni več v lasti pravdnih strank, temveč se je lastninska pravica prenesla na tretjega, kar pomeni, da tožnica nima več pravnega interesa za vložitev tožbe v delu, ki se tiče postavljenega primarnega ugotovitvenega tožbenega zahtevka ter bi zato moralo sodišče prve stopnje njeno tožbo v tem obsegu zavreči (drugi odstavek 181. člena ZPP).

8. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožnica nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. Pravni interes za ugotovitveno tožbo je podan, če lahko tožnik isti cilj doseže z dajatveno ali oblikovalno tožbo, torej tožbo, ki mu zagotavlja celovitejše pravno varstvo. Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe, kar pomeni, da sodišče v primeru, ko ugotovi, da pravnega interesa za njeno vložitev ni, to tožbo zavrže5. 9. Sodišče druge stopnje je zaradi navedenega pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku, v točki I izreka, razveljavilo ter v tem obsegu tožbo zavrglo. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 351. člena ZPP.

10. Glede na to, da je tožnica soglašala s prodajo skupnega premoženja (nepremičnine in premičnin), bo, kot bomo videli v nadaljevanju te obrazložitve, vprašanje obsega skupnega premoženja in deležev na njem predmet predhodnega vprašanja pri ugotavljanju utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo deleža na skupnem premoženju in se z njim zasleduje cilj razdelitve skupnega premoženja.

11. Sodišče prve stopnje je po obširnem dokaznem postopku (zaslišanjem prič in strank, kakor tudi z vpogledom v dokazne listine) ugotovilo naslednja, za ta postopek pravno odločilna dejstva: ‒ med pravdnima strankama je obstajala zunajzakonska skupnost vse od leta 2002 pa do leta 2017, cca 15 let, ‒ v letu 2002 sta se pravdni stranki skupno odločili za ustvaritev skupnega doma, in sicer za nakup parcele in gradnjo hiše na njej, ‒ pravdni stranki sta vsaka po svojih zmožnostih sodelovali pri nastajanju in ohranjanju skupnega doma s porazdeljenimi finančnimi obveznostmi, gospodinjskimi opravili, vzgojo in varstvom mladoletnega otroka (ki se jima je rodil v letu 2004), toženec pretežno v denarju in s svojim posebnim premoženjem, tožnica pa z delom, ko je v času gradnje skrbela za prehrano delavcev ter sicer ves čas sama skrbela za gospodinjstvo, za hrano, za otroka, prispevala pa tudi s finančnimi sredstvi k opremljanju hiše in urejanju okolice ter plačevanjem položnic, pri čemer sta bila toženec ves čas, tožnica pa pretežen čas trajanja zunajzakonske skupnosti zaposlena (tožnica ni bila zaposlena približno tri leta v času po rojstvu otroka od 2004 do 2007, nekaj mesecev pa v letu 2013)6, ‒ toženec je prispeval v denarju in gradil hišo v okviru lastne samostojne dejavnosti, hkrati pa urejal vse v zvezi z gradnjo na hiši, saj je gradbinec7, ‒ nepremičnina parc. št. 2335 k.o. ... (v naravi stanovanjska hiša), s premičninami, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, ‒ upoštevaje prispevek pravdnih strank k nastanku in ohranitvi skupnega premoženja, delež tožnice znaša 15 %, toženca pa 85 %, v tem okviru je upoštevan tudi njegov prispevek v obliki posebnega premoženja (ki ga je prilival v skupno premoženje), ‒ izključni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, ki predstavlja skupno premoženje je bil toženec, ‒ toženec je v soglasju s tožnico (ki je pred tem v tem pravdnem postopku izposlovala začasno odredbo na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine) nepremičnino, vključno z vsemi premičninami na njej, prodal za kupnino 130.000,00 EUR, ‒ upoštevaje višino kupnine (ki med pravdnima strankama ni sporna) je tožnica upravičena do zneska 19.500,00 EUR (v preostanku pa toženec), ki predstavlja njen 15 % delež.

Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugotovilo obseg skupnega premoženja in deleže pravdnih strank na njem (odločitev o primarnem tožbenem zahtevku v točkah I in II izreka), hkrati pa odločilo o denarnem zahtevku (odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku v točkah III in IV izreka) ter stroških postopka (odločitev v točki V izreka).

12. S podrejenim tožbenim zahtevkom8 je tožnica zahtevala, da ji toženec izplača delež iz skupnega premoženja v denarju. Toženec je namreč nepremičnino s premičninami na njem, za katere je tožnica trdila, da predstavljajo skupno premoženje nje in toženca prodal (z njenim soglasjem) za 130.000,00 EUR.

13. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je prodana nepremičnina s premičninami predstavljala skupno premoženje, na kateri je znašal delež tožnice 15 % (toženca pa 85 %), kar predstavlja 19.500,00 EUR v razmerju do kupnine, ki jo je toženec prejel (130.000,00 EUR). Z razdelitvijo kupnine je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz razlogov v izpodbijani sodbi, razdelilo skupno premoženje v višini ugotovljenih deležev na njem.

14. Toženec je ves čas postopka in tudi sedaj v pritožbi trdil, da obravnavane nepremičnine in premičnine predstavljajo njegovo posebno premoženje, ko je hkrati zanikal tudi obstoj zunajzakonske skupnosti.

**Glede vprašanja obstoja zunajzakonske skupnosti:**

15. Sodišče druge stopnje v ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju zunajzakonske skupnosti in času trajanja le te nima pomislekov in celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, o pravilnosti katere se je prepričalo tudi sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku na pritožbeni obravnavi, po tem, ko je obe pravdni stranki ponovno zaslišalo. Pri tem je v celoti poklonilo vero tožnici, ne pa tudi tožencu, ki je sicer zanikal obstoj zunajzakonske skupnosti, po drugi strani pa je iz njegove izpovedbe moč sklepati, da zunajzakonska skupnost je obstajala. Povedal je, da je bila urejena spodnja etaža za ureditev zgornje ni bilo potrebe, tožničina hči je imela svojo sobo, v spalnici pa je sin spal z njima s tožnico nekje do osmega leta starosti. Iz navedenega ni moč sklepati drugega kot to, da sta dejansko pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti, čeprav sodišče druge stopnje pri tem sledi izpovedbi tožnice v delu, ko je povedala, da je sin približno do dvanajstega leta spal z njima s tožencem v spalnici, zatem pa se mu v zgornji etaži napravila soba. Sodišče druge stopnje pri tem ne more slediti izpovedbi toženca, ko je povedal, da sta se s sinom skupaj preselila v zgornjo etažo in sta imela tam skupno spalnico, saj je izkustveno sprejemljivejša in življenjsko prepričljivejša izpovedba tožnice, da je dejansko dvanajstletni otrok želel imeti svojo sobo, ne pa da bi iz ene skupne spalnice želel v drugo skupno spalnico, tokrat le z očetom.

16. Pritožbena graja, s katero toženec izrecno nasprotuje začetku vzpostavitve zunajzakonske skupnosti, ko sodišče prve stopnje ugotovi, da se je slednja začela okrog leta 2002, ni utemeljena. Dejstvo, ki ga izpostavlja toženec, da takrat pravdni stranki še nista živeli skupaj in zato med njima ne more biti vzpostavljena ekonomska skupnost, ni dejstvo, ki bi lahko vplivalo na ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdaj je nastala zunajzakonska skupnost. Do navedenega se je obrazloženo opredelilo sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obstoj zunajzakonske skupnosti namreč ni enačiti s skupnim bivanjem. Res je, da pravdni stranki v začetku nista živeli ves čas skupaj, dejstvo pa je, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da je med njima obstajalo dalj časa trajajoče čustveno in intimno razmerje, da sta navzven delovala kot par, da sta imela porazdeljene finančne obveznosti, da sta skupno preživljala prosti čas, imela sta skupne počitnice skupna praznovanja ob raznih dogodkih, tudi občasno bivala skupaj, zato pritožbena graja, da preden sta se preselila v hišo, ker nista bivala skupaj med njima ni obstajala zunajzakonska skupnost, ne drži. Tudi sicer skupno bivanje ni predpostavka za vprašanje obstoja življenjske skupnosti v smislu obstoja zunajzakonske zveze. Sodišče prve stopnje je o tem napravilo obširno dokazno oceno, pri tem pa upoštevalo kot verodostojne izpovedbe prič, tako tožničine hčere, kot tudi njene matere F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L. in M. M. ter N. N., opredelilo pa se je tudi do izpovedb v pritožbi izpostavljenih prič B. B. in C. C., ki se o razmerju med pravdnima strankama ob zaslišanju nista želeli izrecno opredeliti in izpovedb pravdnih strank. Pri tem sodišče druge stopnje sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz prepričljive izpovedbe tožnice izhaja, da sta pravdni stranki večinoma časa preživeli v najetih stanovanjih, le tega toženec s pritožbo ni uspel izpodbiti. Zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je med pravdnima strankama od leta 2002 pa vse do leta 2017, torej petnajst let obstajala zunajzakonska skupnost kot jo opredeljuje prvi odstavek 12. člena9 v tem času veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)10, je ob vsem navedenem pravilen in mu sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje.

**Glede vprašanja obstoja skupnega premoženja in deležev na njem:**

17. Pritožbena graja, da je bila ob rojstvu sina pravdnih strank zgrajena zgolj temeljna plošča za gradnjo hiše, za vprašanje obstoja skupnega premoženja na tej nepremičnini, ki je v naravi predstavljala stanovanjsko hišo z garažo, kot bomo videli v nadaljevanju, ni relevantna. Bistveno je, da sta se pravdni stranki s skupnim sinom in tožničino hčerjo leta 2005 preselili v stanovanjsko hišo, ki je bila dograjena do faze primerne za bivanje in je predstavljala njihov dom. Le ta predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Pravdni stranki sta se namreč za gradnjo in pred tem za nakup parcele skupno odločili v letu 2002, torej že v času obstoja njune zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da sporna nepremičnina z vsemi premičninami prestavlja skupno premoženje pravdnih strank. Za nakup parcele, kupljene po letu 2002, ki sta jo skupno pred tem izbrali pravdni stranki zaradi odločitve da si bosta na njej zgradili dom, je res prispeval toženec finančna sredstva v celoti, vendar pa so le ta predstavljala njegovo posebno premoženje, ki ga je kasneje vlagal tudi v izgradnjo hiše (razlogi sodišča prve stopnje v točki 26 in 27 obrazložitve izpodbijane sodbe). Prišlo je torej, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje do prelivanja posebnega premoženja toženca v skupno premoženje pravdnih strank.

18. Toženec trdi, da je njegovo posebno premoženje, ki ga je vložil v nakup parcele in gradnjo hiše predstavljalo znesek približno 130.000,00 EUR11. Da je temu tako toženec v postopku ni dokazal, tudi ne, koliko denarja je bilo sploh vloženega z njegove strani oziroma koliko finančnih sredstev je predstavljalo njegovo posebno premoženje, zatrjeval je zgolj to, da je po tem, ko se je v letu 2000 ločil od žene, v letu 2002 prodal svoj poslovni delež, stanovanje in poslovni prostor v E. centru ter s tem pridobil znatna denarna sredstva. Sodišče prve stopnje je sicer sledilo njegovim trditvam, da je bil njegov prispevek v denarju v pretežnem delu iz njegovega posebnega premoženja in njegovih prihodkov, pridobljenih v času trajanja zunajzakonske skupnosti (čemur tožnica v postopku ni nasprotovala), vendar pa je z delom in sredstvi, ki jih je tožnica pridobila v času trajanja njune zunajzakonske zveze, prispevala tudi ona, sodišče prve stopnje je njen prispevek ocenilo v višini 15 %, česar pritožba ni uspela izpodbiti, s tako ocenjeno višino pa se strinja tudi sodišče druge stopnje.

19. Ob ugotovitvi, da je šlo za skupno premoženje, v katerega so se prelivala sredstva posebnega premoženje toženca, se je dokazno breme o višini teh sredstev prevalilo nanj. Zgolj pavšalnim trditvam toženca, da je njegovo posebno premoženje predstavljalo 130.000,00 EUR (kar je znesek kupnine za prodano nepremičnino in premičnine), ni moč slediti. Sodišče prve stopnje je, kot že rečeno, sicer sledilo trditvam toženca, da je s svojimi denarnimi sredstvi kot posebnim premoženjem v pretežnem delu prispeval k izgradnji hiše, vendar pa je po drugi strani ugotoviti, da so se tudi po vselitvi opravila določena dela, nenazadnje je bilo potrebno nepremičnino tudi vzdrževati, jo opremiti, urediti okolico, v zvezi s tem pa sodišče druge stopnje verjame prepričljivi izpovedbi tožnice, da je tudi sama prispevala k temu tako z delom kot tudi s svojimi denarnimi prispevki, saj je nenazadnje ob ugotovitvi, da je bila v petnajst let trajajoči zunajzakonski skupnosti le približno tri leta brez zaposlitve, nedvomno tudi ona z denarnimi prispevki prispevala tako v izboljšanje kot tudi v ohranitev doma. Sodišče druge stopnje zato sledi sodišču prve stopnje, ko je ocenilo njen celoten prispevek v deležu 15 %. Toženec ves čas postopka in tudi sedaj v pritožbi zatrjuje, da gre v celoti za njegovo posebno premoženje in skupnega premoženja na sporni nepremičnini in premičninah ne priznava, vendar le tega v postopku ni uspel dokazati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je toženec pred začetkom trajanja zunajzakonske skupnosti razpolagal zgolj z denarnimi sredstvi, do nakupa parcele in kasnejše gradnje hiše pa je prišlo z dogovorom med zunajzakonskima partnerjema zaradi ustvaritve skupnega doma, zato vse predstavlja skupno premoženje, v katerega je toženec vlagal denarna sredstva iz svojega posebnega premoženja. Pritožba, ki zatrjuje, da bi morala tožnica dokazati koliko je bilo prelitega skupnega premoženja v toženčevo posebno premoženje iz navedenih razlogov ni utemeljena, nasprotno, na tožencu je bilo dokazno breme o tem koliko sredstev njegovega posebnega premoženja je bilo prelitih v skupno premoženje, s tem pa je odgovorjeno na vse pritožbene graje v zvezi s tem. Razlogi sodišča prve stopnje nanizani v točkah 26, 27 in 28 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno vodijo v sprejet zaključek sodišča prve stopnje v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe, da v skupno premoženje pravdnih strank, na podlagi med njima obstoječe zunajzakonske skupnosti, trajajoče od 2002 do 2017, spada stanovanjska hiša z garažo na naslovu A. s premičninami, na katerem delež tožnice znaša 15 %.

20. Sodišče druge stopnje je zaradi navedenega v obsegu, ki se tiče podrejenega tožbenega zahtevka pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu, v točkah III in V izreka potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

21. Pritožbeni uspeh toženca je polovičen (50 %)12, kar pomeni, da je na drugi strani tožnica uspela prav tako s 50 %, zato sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, toženec stroške, ki so mu nastali s pritožbo, tožnica pa stroške odgovora nanjo (drugi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP.

1 Sodišče prve stopnje je delno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek v točki II izreka in podrejeni tožbeni zahtevek v točki IV izreka izpodbijane sodbe. 2 Glej l. št. 198 in 199 spisa. 3 Toženec je na tem naroku napovedal prodajo sporne nepremičnine. 4 Sodišče prve stopnje je umiku tožnice ugodilo tako, da je izdalo sklep, s katerim je sklep o izdani začasni odredbi z dne 11. 3. 2020 razveljavilo in postopek zavarovanja ustavilo, hkrati pa odredilo izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve idealnega deleža 1/2 glede na celoto lastnega deleža toženke pri nepremičnini parc. št. 2335 k.o. .... 5 A. Galič in drugi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, str. 152 - 155. 6 Izpoved tožnice na pritožbeni obravnavi. 7 Izpoved toženca na pritožbeni obravnavi. 8 Za katerega se izkaže, da je po zavrženju tožbe v obsegu primarno postavljenega ugotovitvenega zahtevka, ki jo je zavrglo sodišče druge stopnje s sedaj izdanim sklepom, postal edini tožbeni zahtevek. 9 (I) Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. 10 Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami, z veljavnostjo od 1. 1. 1977 do 15. 4. 2019. 11 To je znesek kupnine, ki ga je toženec dobil s prodajo. 12 Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, hkrati pa pritožbo toženca zoper ugodilni del podrejenega zahtevka kot neutemeljeno zavrnilo.