Jedro

Iz toženkinega odgovora na pripravljalno vlogo z dne 26. 3. 2021 je mogoče razbrati, da je po njenem mnenju upravičenec iz zavarovanja družba A. d. o. o. Ker pa ob tem ni pojasnila, da je ta družba lastnica nepremičnine, na katero se nanaša Polica za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov etažnih lastnikov z dne 7. 9. 2015 in njen Dodatek in da ima kot takšna interes za sklenitev zavarovanja ter da zato le-ta privoli, da pravice iz zavarovanja izvrši tožena stranka, tožena stranka svojega v pobot uveljavljanega zahtevka na povračilo škode na ta način ni utemeljila. Sodišče prve stopnje samo brez ustrezne trditvene in dokazne podlage v nasprotju z navedbami iz pritožbe namreč ni bilo dolžno ugotavljati lastništva nepremičnine. Pobotnega ugovora pa ni utemeljila niti iz dodatnega razloga, in sicer ker so bile navedbe v zvezi s pobotnim ugovorom podane šele v njeni drugi pripravljalni vlogi (tj. v odgovoru na pripravljalno vlogo z dne 26. 3. 2021), čeprav je bila s pozivom opozorjena, da je potrebno vse trditve podati že v prvi pripravljalni vlogi in da lahko v drugi pripravljalni vlogi le odgovori na navedbe tožeče stranke iz njene zadnje pripravljalne vloge.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrne stranska intervencija na toženkini strani družbe A., d. o. o. (I. točka izreka uvodoma navedene odločbe). Razsodilo je, da mora toženka v osmih dneh tožnici plačati 85,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2020 dalje do plačila (II. točka izreka uvodoma navedene odločbe) in da se ugotovi, da ne obstojita toženkini terjatvi 244 EUR in 400 EUR (III. točka izreka uvodoma navedene odločbe). Toženki je sodišče prve stopnje naložilo, da mora v osmih dneh tožnici povrniti njene pravdne stroške 54 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (IV. točka izreka uvodoma navedene odločbe).

2. Zoper citirano sodbo (tj. II., III. in IV. točko izreka uvodoma navedene odločbe) je tožena stranka vložila laično pritožbo. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, posledično pa tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek tožnika (pravilno: spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne). Predlagala je tudi, da tožnik enak znesek, ki ga terja od družbe B. d. o. o., nakaže v dobrodelne namene.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo. Uporabilo je namreč 929. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki dopušča sklenitev zavarovanja na tuj račun in bi torej zavarovalec moral plačati premijo, ne bi pa mogel črpati pravic, ki jih zavarovalnica obljublja za primer nastanka škode. Čeprav je uporabljen napačen člen, pa je po mnenju tožene stranke tudi v primeru njegove uporabe, sodišče prve stopnje spregledalo določena dejstva. Kot zavarovanec je namreč v polici navedena fizična oseba, ki nikoli (niti za trenutek) ni bila lastnik nepremičnine, ki je bila predmet zavarovanja, pač pa je bila v določenem obdobju zgolj zastopnik neke pravne osebe, ki je bila lastnik nepremičnine. Polica, ki je napačno opredelila pojem zavarovanca, pa je - po navedbah tožene stranke iz pritožbe - neveljavna in iz nje nikakor ne morejo izvirati zahtevki niti do zavarovalca niti do zavarovanca. Da si torej sodišče prve stopnje dovoli spregledati tako pomembno dejstvo, in sicer ob tem, da se šteje, da so vse stvarne pravice, ki so vpisane v zemljiški knjigi, znane vsem, predvsem pa sodišču, je po stališču tožene stranke nedopustno, to pa ne glede na to, ali gre za spor majhne vrednosti ali za pravdo v milijonski zadevi. Ob začetku zavarovanja je bila zavarovalec družba C. d. o. o., ki je bila tudi lastnica nepremičnine in je bilo takšno zavarovanje razumljivo - zavarovalec ima interes za sklenitev zavarovanja, saj bi v primeru škodnega dogodka sam utrpel premoženjsko škodo in bi imel posledično zahtevek na izplačilo odškodnine. Družba C. d. o. o. pa je nepremičnino odtujila in ni imela več interesa za sklenitev zavarovanja, hkrati pa ga po naravi stvari tudi ni mogla imeti tožena stranka, saj morebitni škodni dogodek ne bi povzročil premoženjske škode njej, temveč lastniku nepremičnine. Dejanski in zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin pa v polici ni bil naveden niti kot zavarovanec niti kot zavarovalec, zato uporaba 929. člena OZ pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

7. Iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, pritožbeno sodišče tovrstne očitke zavrača. 8. Prvostopenjsko sodišče navedb tožene stranke, da je kot zavarovanec v polici (tj. v Polici za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov etažnih lastnikov št. ... z dne 7. 9. 2015) navedena fizična oseba, ki nikoli (niti za trenutek) ni bila lastnik nepremičnine, ki je bila predmet zavarovanja (v določenem obdobju je bila zgolj zastopnik neke pravne osebe, ki je bila lastnik nepremičnine) in da je polica, ki je napačno opredelila pojem zavarovanca, neveljavna in iz nje nikakor ne morejo izvirati zahtevki niti do zavarovalca niti do zavarovanca, ni spregledalo. Prav tako ne trditev, da dejanski in zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin v polici ni bil naveden niti kot zavarovanec niti kot zavarovalec. Trditev o navedenih dejstvih sodišče prve stopnje ni upoštevalo (niti jih ni moglo), ker jih tožena stranka v postopku pred njim ni podala. Prvič jih je ponudila šele v obravnavani pritožbi. Ker to ni dopustno - novih navedb in dokaznih predlogov tožena stranka ne more podati šele v pritožbi ali celo napovedi pritožbe (gre namreč za nedovoljene pritožbene novote; prvi odstavek 337. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), pa se do tovrstnih navedb ni bilo dolžno opredeljevati niti pritožbeno sodišče. 9. Tožena stranka je v odgovoru na dopolnitev tožbe navajala, da "iz obširnega pisanja Zavarovalnice X. izhaja, da se polica nanaša na zavarovanje premoženja etažnih lastnikov, sklepa, da gre za zavarovanje nepremičnine, pri čemer pa družba B. d. o. o. ni lastnik nobene nepremičnine, kar pomeni, da ji škoda na nepremičnini ne more nastati oziroma ne more prejeti odškodnine v primeru škode na nepremičnini (posledično pa tudi nima nobenega interesa skleniti zavarovanja za nepremičnino)", na navedbe tožeče stranke iz prve pripravljalne vloge, da upoštevaje 929. člen OZ1 dejansko lastništvo zavarovane stvari v tem primeru ni relevantno in da je bila tožena stranka kot zavarovalec po pogodbi ona dolžna plačevati premijo, pa odgovorila, da je zavarovalno pogodbo sklenila družba C. d. o. o., ki je takrat bila lastnik nepremičnine, da zato ni šlo za zavarovanje na tuj račun, da je povsem jasno, da je zavarovalni interes prenehal v trenutku, ko družba C. d. o. o. ni bila več lastnik zavarovane nepremičnine ter da je podtakniti v podpis (toženi stranki) nekakšen dodatek popolnoma nesprejemljivo. Ko se je torej prvostopenjsko sodišče v zvezi z vtoževanim zahtevkom tožeče stranke (ki se glasi na plačilo zavarovalne premije, stroškov opominjanja in zakonskih zamudnih obresti) opredelilo le do vprašanja, kakšen pomen ima dejstvo, da tožena stranka kot zavarovalec ni lastnica zavarovane nepremičnine, je po presoji pritožbenega sodišča ravnalo pravilno in so drugačne navedbe tožene stranke neutemeljene.

10. Na podlagi ugotovljenih dejstev (ki na temelju določbe prvega odstavka 458. člena ZPP v tem pritožbenem postopku niso izpodbojna2): - da je v Polici za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov etažnih lastnikov št. ... z dne 7. 9. 2015 sicer res kot zavarovalec navedena družba C. d. o. o.; - da je v pravno razmerje s tožnico po osnovni polici oziroma zavarovalni pogodbi vstopila tožena stranka (Dodatek k Polici z dne 29. 9. 2017 je podpisan s strani tožene stranke oziroma njenega direktorja); - da je tožena stranka oziroma njen direktor privolil v sklenitev takšne pogodbe (in se ne more uspešno sklicevati na zmoto) in - da je zavarovanka po obravnavani polici fizična oseba D. D., je namreč še pred tem tudi utemeljeno zaključilo, da gre v obravnavanem primeru za zavarovanje na tuj račun ali na račun tistega, katerega se tiče (kot je navedeno v naslovu 929. člena OZ). Ker za takšen primer velja, da mora plačevati premijo in izpolnjevati druge obveznosti iz pogodbe zavarovalec, pa je na pravočasen ugovor tožene stranke, da ona ni lastnik nobene nepremičnine, tudi pravilno odgovorilo, da je to ne more razbremeniti njenih pogodbenih obveznosti in da mora ne glede na lastništvo zavarovane stvari premijo plačevati zavarovalec, torej tožena stranka.

11. Pri zavarovanju na tuj račun se zavarovalec zavarovalnici zaveže, upravičenec iz zavarovalnine pa je tretja oseba, tj. zavarovanec. Ta je v pogodbi lahko natančno določen ali pa je le določljiv - pogodba na račun tistega, katerega se tiče. V primeru premoženjskega zavarovanja bo upravičenec seveda lahko samo tisti, ki ima ob nastanku škode premoženjski interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal.3 Če v konkretnem primeru - kot navaja tožena stranka v pritožbi - to ni D. D. (čeprav je kot zavarovanec naveden v pogodbi in dodatku, kar je ugotovilo prvostopenjsko sodišče), pa to na zahtevek za plačilo premije nima nobenega vpliva. To dejstvo bi lahko imelo vpliv le na zahtevek za povračilo škode (ki da je nastala na zavarovani nepremičnini), ki ga je tožena stranka v tem sporu uveljavljala v pobot. 12. Iz toženkinega odgovora na pripravljalno vlogo z dne 26. 3. 2021 je torej mogoče razbrati, da je po mnenju tožene stranke upravičenec iz zavarovanja družba A. d. o. o. Ker pa ob tem ni pojasnila, da je ta družba lastnica nepremičnine,4 na katero se nanaša Polica za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov etažnih lastnikov št. ... z dne 7. 9. 2015 in njen Dodatek (kar je zanjo v tem primeru očitno bistveno) in da ima kot takšna interes za sklenitev zavarovanja ter da zato le-ta privoli, da pravice iz zavarovanja izvrši tožena stranka, tožena stranka svojega v pobot uveljavljanega zahtevka na povračilo škode (ki da je nastala na zavarovani nepremičnini zaradi izliva vode) na ta način ni utemeljila (čeprav je navedla, da "se v postopek vključuje družba A. d. o. o. kot stranski intervenient in po 929. členu OZ privoli v vse, kar bi lahko bilo v interesu družbe A. d. o. o."). Sodišče prve stopnje samo brez ustrezne trditvene in dokazne podlage v nasprotju z navedbami iz pritožbe namreč ni bilo dolžno ugotavljati lastništva nepremičnine. Pobotnega ugovora pa ni utemeljila niti iz dodatnega razloga, in sicer ker so bile navedbe v zvezi s pobotnim ugovorom podane šele v njeni drugi pripravljalni vlogi (tj. v odgovoru na pripravljalno vlogo z dne 26. 3. 2021), čeprav je bila s pozivom opozorjena, da je potrebno vse trditve podati že v prvi pripravljalni vlogi in da lahko v drugi pripravljalni vlogi le odgovori na navedbe tožeče stranke iz njene zadnje pripravljalne vloge (kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Odločitev prvostopenjskega sodišča skladno z vsem obrazloženim torej ni napačna in so trditve tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo neutemeljene.

13. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bil Dodatek k Polici z dne 29. 9. 2017 direktorju podtaknjen v podpis oziroma da ga je podpisal v zmoti, ne pa tudi, da je zavarovalna pogodba, ki je napačno opredelila pojem zavarovanca (ker to namreč ni fizična oseba, katero je kot zavarovanca ugotovilo prvostopenjsko sodišče), neveljavna, da je zavarovalno polico pripravila sama zavarovalnica in da je torej za njeno pravilnost kot tozadevni strokovnjak odgovorna ter da te odgovornosti nikakor ni moč naprtiti "zavarovalcu". Slednje prvič navaja šele v obravnavani pritožbi in ker to - kot že pojasnjeno - ni dopustno, se pritožbeno sodišče z vprašanjem neveljavnosti pogodbe zaradi napačne opredelitve zavarovanca na tem mestu ni ukvarjalo. Tožena stranka spremembe ali pa razveljavitve izpodbijane sodbe s sklicevanjem na neveljavnost zavarovalne pogodbe zato ne more doseči. Na podlagi pravočasno zatrjevanih in ugotovljenih pravno relevantnih dejstev je sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke pravilno ugodilo.

14. Spremembe ali razveljavitve izpodbijane sodbe pa tožena stranka ne more doseči niti z očitkom, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni presojalo okoliščin v smislu, da je v Obračunu zavarovalne premije (ki je bil podlaga za izvršbo) kot začetek zavarovanja naveden datum 7. 9. 2015, ko tožena stranka sploh še ni obstajala, in da mora biti dodatek k pogodbi sklenjen med izvirnimi strankami, česar pa zavarovalnica ni upoštevala. Sodišče prve stopnje tovrstnih okoliščin nikakor ni spregledalo in je to zelo jasno razvidno iz 4., 5., 10. in 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Jim pa ni pripisalo pomena, kot jim ga pripisuje tožena stranka oziroma se te okoliščine ob pravilni uporabi materialnega prava niso odrazile v takšni posledici, kot jo je zasledovala tožena stranka. Ker z materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča, da je ravno na podlagi navedenega dodatka v pravno razmerje s tožečo stranko po osnovni polici vstopila tožena stranka, pritožbeno sodišče soglaša, se do predhodno navedenih pomislekov tožene stranke na tem mestu ne opredeljuje ponovno.

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke torej delno niso utemeljeni, delno pa niso upoštevni. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava in posledično tudi ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa za odločitev relevantna dejstva.

16. Takšna presoja pa pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

1 Ker gre za zavarovanje na tuj račun (prim. list. št. 47) in da je do odškodnine primarno upravičen zavarovanec, ki pa ni tožena stranka v tem postopku (prim. list. št. 48). 2 V pritožbenem postopku v gospodarskem sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, pa je pritožbeno sodišče vezano na dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja je v tem primeru torej izključen. 3 A. Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 818. 4 In v zvezi s tem tudi ni predlagala dokaza.