Jedro

Posledica neizpolnitve pogodbe je njeno razdrtje, ne glede na to ali gre za prodajno pogodbo ali za pogodbo o delu, učinek razdrtja pa je obveznost vrnitve danega. Tudi pri pogodbi o delu v takem primeru prevzemnik, ki ni izpolnil svoje obveznosti in je s tem povzročil razdrtje pogodbe, ne more zahtevati od naročnika, da prevzame delno izdelano delo, s čemer bi se njegov zahtevek na vrnitev avansa delno znižal.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek 1. točke in 2. točka izreka) potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke na vrnitev danega avansa v znesku 2.288.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.3.1993 dalje do plačila. Višji obrestni del zahtevka je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči povrniti pravdne stroške z obrestmi.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici tega zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je njeno spremembo, podredno pa razveljavitev. Po njenem mnenju je bila med strankama sklenjena pogodba o delu, ne pa prodajna pogodba na obroke, ki med pravnimi osebami po določbi 2. odst. 542. člena ZOR sploh ni možna. Šlo je namreč za posamično naročilo tožeče stranke za izdelavo posebnih stranic za kamione točno določenega tipa, za kar je bila izdelana tudi projektna dokumentacija. Najprej je bila naročena in izdelana ena stranica ter montirana na kamion tožeče stranke, po njenem preizkusu pa so bile naročene še sporne stranice, za katere tožena stranka ni vedela, da naj bi jih tožeča naročila za nadaljnjega kupca. Tožena stranka je šele po zaključku glavne obravnave izvedela, na kateri kamion tožeče je bila montirana prva stranica, in za dve priči, ki bi vedeli povedati več o realizaciji sporne pogodbe. Če je delo v veliki meri opravljeno, tožeča stranka ni upravičena do vrnitve celotnega avansa.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da pogodbe med pravdnima strankama ni mogoče opredeliti kot prodaje na obroke iz 6. odseka 7. oddelka VII. poglavja (542. do 551. člen) ZOR, že zato ne, ker se te določbe res uporabljajo le, če je kupec posameznik (2. odst. 542. člena ZOR). Meni sicer, da gre za prodajno pogodbo (ne na obroke), ne pa za pogodbo o delu. Iz dejstev in dokazov, navedenih oziroma predloženih v postopku na prvi stopnji namreč nedvomno sledi, da se je tožena stranka zavezala izdelati in montirati na kamione določenega tipa hidravlične dvižne stranice standardne izvedbe (le prirejene za dva tipa vozil) in to s svojim materialom in ne z materialom, ki bi ji ga dala tožeča stranka. Taka pogodba pa se v dvomu šteje za prodajno pogodbo (1. odst. 601. člena ZPP). Glede na vsebino pogodbe tudi ni moč zaključiti, da bi imela pogodbenika v mislih zlasti prevzemnikovo delo, zato tudi uporaba določbe 3. odst. 601. člena ZOR ne pride v poštev.

Vendar pa za pravilno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru pravilna pravna opredelitev pogodbe ni pomembna.

Tožeča stranka namreč uveljavlja zahtevek na vrnitev vnaprej plačanega dela kupnine na podlagi razveze pogodbe zaradi neizpolnitve po 124. členu in naslednjih ZOR. To sledi iz njenih trditev, da tožena stranka po izteku roka za izdelavo stranic kljub večim pozivom tožeče stranke (in še do danes) le-teh ni izdella in izročila.

Posledica takega ravnanja pa je razdrtje pogodbe (ne glede na to ali gre za prodajno pogodbo ali za pogodbo o delu) po določbah 126. člena v zvezi s 1. odst. 125. člena ZOR. Učinek razdrtja pogodbe pa je obveznost vrnitve danega po 2. odst. 132. člena ZOR in v primeru vračanja denarja obveznost plačila zamudnih obresti od prejema izplačila dalje po 5. odst. 132. člena ZOR. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje po pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja materialnopravno pravilno odločilo, ko je ugotovilo, da obstoji obveznost tožene stranke tožeči vrniti avans z zamudnimi obrestmi vred.

Tudi če bi tožena stranka uspela dokazati, da je so stranice izdelane že do 80%, to ne pomeni, da je ostal neizpolnjen samo neznaten del obveznosti, zaradi česar pogodbe ne bi bilo mogoče razdreti glede na določbo 131. člena ZOR. Nikakor pa se tožena stranka ne more upreti tožbenemu zahtevku s trditvijo, da bi morala tožeča stranka prevzeti opravljeno delo in bi zato lahko zahtevala le vrnitev zmanjšanega avansa. Tak zahtevek iz pogodbe o delu bi imela (če bi šlo za pogodbo o delu) samo, če bi prišlo do njenega prenehanja po volji naročnika (629. člen ZOR). To pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo, saj je prišlo do razdrtja pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti tožene stranke. To pa pomeni, da tožena stranka tudi z izvedbo v pritožbi predloženih novih dokazov (za katere je sicer izkazala za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla predlagati do konca glavne obravnave) ne bi mogla doseči zanjo ugodnejše sodbe.

Glede na ne povsem jasne navedbe tožene stranke v pritožbi sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je štelo, da stranica, za katero tožena stranka trdi, da je že montirana na kamion tožeče stranke, ni bila narejena po sporni pogodbi, ampak je to tista stranica, ki je bila narejena za preizkus pred naročilom za izdelavo spornih stranic.

To stranico naj bi si sodišče (verjetno s pomočjo izvedenca, ki ga je tožena stranka že predlagala) ogledalo zato, da bi lahko ugotovilo, ali gre za napravo, izdelano po specialnem naročilu ali pa le za standardni izdelek, torej za dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna pravilna pravna opredelitev sporne pogodbe. To, da ni bila izdelana in montirana že ena od stranic po sporni pogodbi, je logično tudi glede na dejstva, zatrjevana v pravdi, da je tožena stranka material za vse stranice nabavljala hkrati in jih očitno tudi izdelovala hkrati, tako da ni verjetno, da bi eno že v celoti izdelala, ostale štiri pa bi ostale še v večji ali manjši meri nedokončane.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od uveljavljanih dveh pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in ugotovilo, da ni bila storjena nobena od njih. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo, vključno z odločbo o pravdnih stroških (368. člen ZPP).

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.