Jedro

Dovoljenost pritožbe po predhodni ugotovitvi, da je pritožnica kot verjetna oškodovanka ali oškodovanka v širšem smislu upravičena do pritožbe.

Pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je treba najprej vedeti, kaj oziroma kateri dokaz je bil pridobljen, kako je bil pridobljen in, ali je sodba sodišča prve stopnje na takšen dokaz dejansko oprta.

Razlika med opiranjem sodbe na obvestila, zbrana v predkazenskem postopku, in pretresanjem obvestil na glavni obravnavi pri preverjanju zanesljivosti in verodostojnosti izpovedb prič.

Neobsojenost pred in po storitvi kaznivega dejanja ter časovna razlika med storitvijo kaznivega dejanja ter obsodbo kot tehtni olajševalni okoliščini pri odmeri kazni.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolžene M.S. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se izrečena kazen 2 (dve) leti zapora zniža na kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

II. Pritožbi pooblaščenca M.P. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da je obdolžena dolžna plačati še pooblaščenčevo nagrado in potrebne izdatke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom sodišča prve stopnje.

III. V ostalem se pritožba zagovornice obdolžene M.S. zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Obdolžena je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka in sicer nagrado ter potrebne izdatke pooblaščenca M.P..

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 24794/2015 z dne 25. 10. 2019 obdolženo M.S. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji izreklo kazen dve leti zapora, po prvem in drugem odstavku 74. člena KZ-1 pa še odvzelo premoženjsko korist na način iz drugega odstavka 75. člena KZ-1, ko je naložilo v plačilo denarni znesek v višini 68.114,36 EUR, ki ustreza delu s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi, z dovoljenim obročnim plačilom v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Po prvem in drugem odstavku 74. člena KZ-1 ter po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena KZ-1 je bila prejemniku premoženjskopravne koristi osebi K. d.o.o. odvzeta s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist v znesku 90.000,00 EUR in sicer tako, da je bila pri nepremičnini parc. št. 464/0 in 465/0 k.o., ki se nahaja na naslovu P. ulica, M., vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Mariboru, z naslednjimi zemljiškoknjižnimi podatki: ID znak -464/0-0 za parc. št. ..., k.o. (ID ) in ID znak -465/0-0 za parc. št. ..., k.o. (ID) na deležu do 1/1 (do celote) vpisana lastninska pravica v korist R.S., matična številka 5****.

2. Obdolžena je bila nato po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščena vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer nagrado ter potrebne izdatke pooblaščenca oškodovancev odvetnice A.D. in Odvetniške pisarne T.. Po drugem odstavku 105. člena ZKP so bili oškodovanci J.B., A.R., M.Š. ter posebej M.P. s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo.

3. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženkina zagovornica ter pooblaščenec M.P.. Prva se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje je predlagala, da sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pooblaščenec M.P. se je pritožil zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženi naloži v plačilo še njegovo nagrado in potrebne izdatke. Na pooblaščenčevo pritožbo je odgovorila obdolženkina zagovornica, ki jo šteje za nedovoljeno ter predlaga, da jo sodišče druge stopnje zavrže. 4. Ker je obdolženkina zagovornica v pritožbi zahtevala, da se jo z obdolženo o seji obvesti, je sodišče druge stopnje to tudi storilo, hkrati pa je o seji obvestilo še višjega državnega tožilca, M.P. in njenega pooblaščenca. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe, je slednjo štelo za upravičenko do pritožbe, ki sme biti skupaj s pooblaščencem o seji tudi obveščena. Seje so se udeležili višji državni tožilec, obdolženkin nadomestni zagovornik, M.P. in nadomestna pooblaščenka. Zagovornik je obdolženkin izostanek opravičil z zdravstvenimi razlogi in hkrati navedel, da obdolžena soglaša, da sodišče druge stopnje opravi sejo v njeni nenavzočnosti. Glede na ugotovljeno, je bila seja opravljena po četrtem odstavku 378. člena ZKP.

5. Preizkus pred sodiščem druge stopnje je pokazal naslednje.

6. Vsebinska obravnava pritožbe pooblaščenca M.P. je bila odvisna od predhodne ugotovitve, ali je pritožba sploh dovoljena (390. člen ZKP). Obdolženkina zagovornica je namreč v odgovoru na pritožbo opozorila, da so že v izreku sodbe izrecno navedeni vsi oškodovanci, kar M.P., ki ni zakonita dedinja po pokojni A.S. ne more biti. Navedba sama zase drži, vendar se je pooblaščenec v pritožbeni obrazložitvi utemeljeno skliceval na oškodovančevo opredelitev v 144. členu ZKP, ko oškodovanka ali oškodovanec ni zgolj tisti, kateremu je kakršna koli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena, ampak tudi, ko je ogrožena. To dejstvo je bilo ob izpovedbi M.P. v kazenskem postopku dodatno izkazano po poslanem sklepu o vpisu lastninske pravice z dne 1. 7. 2020, ko je bila pri zgoraj navedeni nepremičnini za imenovano do 1/1 vknjižena lastninska pravica. Glede na ugotovljeno M.P. ni mogoče šteti drugače kot oškodovanke, ki jo je bilo treba skladno z zahtevo po širšem razumevanju oškodovančevih interesov v kazenskem postopku iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017, najprej o seji sodišča druge stopnje, skupaj s pooblaščencem obvestiti in nato po tako preizkušeni dovoljenosti pooblaščenčevo pritožbo tudi vsebinsko obravnavati.

7. V nadaljevanju je sodišče druge stopnje pritrdilo pritožbi obdolženkine zagovornice glede odločbe o kazenski sankciji, kot je pritrdilo zgoraj dovoljeni pritožbi oškodovankinega pooblaščenca glede odločbe o stroških kazenskega postopka. Obe odločbi sta bili zato po izreku te sodbe spremenjeni (prvi odstavek 394. člena ZKP). V zvezi s prvo odločbo je sodišče druge stopnje sledilo obdolženkini zagovornici, ko je v pritožbeni obrazložitvi poudarjala, da obdolžena še ni bila obsojena in da je od dejanja minilo razmeroma veliko časa. Čeprav na zadnjo okoliščino, ki je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni resnično ni upoštevalo, obdolžena ni imela nobenega vpliva, ta zaradi dolžine obdobja v kombinaciji z obdolženkino neobsojenostjo ne more biti brez pomena. V tem smislu je bila tudi obdolženkina neobsojenost pred in po storitvi kaznivega dejanja po sodišču prve stopnje v premajhni meri upoštevana ter je bilo odmerjeno kazen ustrezno znižati.

8. Glede na izrečeno obsodilno sodbo obdolženi in glede na pooblastilno razmerje med oškodovano M.P. in pooblaščencem, ki je po priloženem pooblastilu v sodnem spisu nedvomno izkazano, se je sodišče druge stopnje strinjalo s slednjim, da bi v takšnem primeru, enako kot pri oškodovancih iz izreka sodbe, moralo biti odločeno še o obdolženkini dolžnosti plačila nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca oškodovanke iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki sicer v izreku sodbe ni bila navedena. Obdolženkina dolžnost plačila teh stroškov je določena že s samo vrsto sodbe ter zajema stroške pooblaščencev dejanskih kot verjetnih oškodovancev, ki sicer ne bi bili enakovredno obravnavani.

9. Obdolženkina zagovornica je izrecno uveljavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prvo kršitev je obrazložila s pridobitvijo izpisa predobravnavanosti za pričo J.Z. in D.P. ter oceno, da imenovana redno nastopata v vlogi osumljencev v različnih kazenskih postopkih, zaradi česar je sklenilo, da izpovedbi priče D.P. in izpovedbi J.Z. v preiskavi ne gre verjeti, ampak tistemu, kar sta imenovana izjavila policistom, ko so ti zbirali obvestila. Na ta način je bila sodba oprta na dokaz, pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in svoboščin, kar ne bi smelo biti storjeno. Vsekakor je dejstvo, da v primeru, če bi bila uradna zaznamka resnična, bi bili navedeni priči sostorilca kaznivega dejanja ali vsaj pomočnika, kar potrjuje izpovedba priče D.P., da je kriminalist z grožnjo, da jih bodo vse zaprli in ji naložil, kaj mora povedati, vplival na vsebino zbranega obvestila.

10. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se nanaša na razloge sodbe, ki so po pritožbeni obrazložitvi glede odločilnih dejstev pomanjkljivi, nejasni in v nasprotju z listinami v sodnem spisu. Sodba tako nima razlogov o nasprotjih med izpovedbo priče M.P. z zapisnikom o naroku v zapuščinskem postopku, da se priči vsega štiri mesece po smrti A.S. v tem postopku, kljub podpisu in kljub navzočemu pooblaščencu ni zdelo ničesar spornega, da oporoka ni bila sporna niti mesec dni po naroku in prejemu sklepa o dedovanju, ko je pooblaščenec sodišče obvestil, da se M.P. odpoveduje pritožbi, da se je M.P. šele čez tri leta spomnila, da je bila na dan sestave oporoke dne 23. 1. 2012 doma skupaj s pokojno taščo, da tega dne nista imeli obiskov ter da podpis na oporoki ni bil podoben taščinemu podpisu. Razen tega sodba nima razlogov o izjavi pooblaščenke A.S. v zapuščinskem postopku po njenem sinu J.P. in sklepu v tej zvezi, da S. P. ni bila pripravljena zapustiti niti polovice stanovanjske hiše, kar je glede na zatrjevane dobre odnose v tem postopku neobičajno, hkrati pa sodba nima razlogov o nasprotjih med izpovedbami prič M.P. in sorodnikov pokojne iz S. in zapisnikom o naroku v zapuščinskem postopku, ali je sodnica M.K. pokazala oporoko dedičem ali ne.

11. Razlogi sodbe so po pritožbeni obrazložitvi nejasni, saj je bila izpovedba priče D.P. v razlogih „pomešana“ z vsebino obvestila, ki ga je ta dala policistom in napačno povzeto njeno izpovedbo glede okoliščine, ali stoji za vsebino navedenega obvestila. Končno, razlogi sodbe so glede višine protipravne premoženjske koristi oziroma povzročene škode v nasprotju z listinami v spisu, saj iz sklepa o dedovanju izhaja, da v zapuščino med drugim spadajo denarna sredstva na štirih transakcijskih računih v skupnem znesku 68.114,31 EUR, ki jih je obdolžena podedovala in za ta znesek zakonitim dedičem, vključno z D.D. povzročila škodo, medtem ko je iz sklepa o dedovanju razivdno, da je obdolžena dedovala le 65.114,31 EUR, D.D. pa 3.000,00 EUR.

12. Pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je treba najprej vedeti, kaj oziroma kateri dokaz je bil pridobljen, kako je bil pridobljen in, ali je sodba sodišča prve stopnje na takšen dokaz dejansko oprta. To sodišče druge stopnje opozarja, ker iz povzete pritožbene obrazložitve ni razvidno, komu in na kakšen način so bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine s pridobljenim izpisom preobravnavanosti za pričo J.Z. in D.P. ter še manj, konkretno katere človekove pravice in temeljne svoboščine so to bile. Kot je znano so človekove pravice in temeljne svoboščine urejene v II. poglavju slovenske Ustave in s protokoli še v Evropski konvenciji o človekovih pravicah, pri čemer so po vrsti tako različne, da jih ni mogoče domnevati, temveč jih je treba določno opredeliti (identificirati), kršitve same pa ustrezno utemeljiti. Izjema so primeri očitnega kršenja, ki ga sodišče druge stopnje znotraj preizkusa iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zaznalo. Drugače je glede obvestil (uradnih zaznamkov), zbranih od J.Z. in D.P., ko je bilo treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bila sodba na obvestilih dejansko oprta in šele nato, ali sta bili ti obvestili pridobljeni s kršitvijo ene ali več človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V kolikor opiranje ni izkazano, uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne more biti, lahko pa je v primeru ugotovljene kršitve pri pridobitvi obvestil podana katera od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki mora biti na takšen način, vključno z opisanim vplivom na pravilnost in zakonitost sodbe tudi obrazložena.

13. V sodbi je dokazna ocena sodišča prve stopnje sestavljena (strukturirana) na način, da sta v razlogih sodbe glede podpisovanja oporoke najprej povzeti izpovedbi prič D.P. in J.Z. iz preiskave, med katero je bila pričama, bodisi zaradi razlik v posredovanih dejstvih ali zaradi zatrjevane nezmožnosti posredovanja dejstev predočena vsebina obvestil, ki so ju policisti pridobili od njiju v predkazenskem postopku. Kot je razumeti priči vsebini obvestil v izpovedbah iz preiskave nista nasprotovali, na glavni obravnavi pa je priča D.P. vsebino izpovedbo iz preiskave zanikala, medtem ko je priča J.Z. po zatrjevani nezmožnosti posredovanja dejstev, potrdil, da se na obvestilih nahaja njegov podpis, vendar se vsebine obvestila ni spominjal. 14. Pri takšnem stanju stvari je sodišče druge stopnje ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni bila oprta na vsebino obvestil, ampak so bila ta uporabljena pri preverjanju zanesljivosti in verodostojnosti navedenih prič na glavni obravnavi, kar je bilo nato storjeno še z zaslišanjem prič S.L. in Z.N., ki sta obvestili pridobila. Posredi je bil torej primer pretresanja dokazov na glavni obravnavi iz prvega odstavka 355. člena ZKP (prim. odločba Ustavnega sodišča RS U-I-92/96 z dne 21.3.2002), ki mu je v nadaljevanju sledila primerjava z drugimi dokazi. Zlasti z izpovedbo oškodovane M.P., kot osrednjim dokazom, povezanim z izpovedbami ostalih prič, izvedenskim mnenjem izvedenca grafologa ter priloženimi listinami, kar vse izhaja iz razumljivih razlogov v zadnjem odstavku 16. točke obrazložitve sodbe.

15. Glede na ugotovljeno je pritožnici odgovoriti le še v zvezi z zatrjevanimi prisiljujočimi okoliščinami, v katerih bi naj kriminalisti pridobili obvestilo od priče D.P., kar bi po že obrazloženem zahtevalo preizkus katere od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je pritožnica sicer ni uveljavljala. Ker je naslovnik kršitve edino le sodišče, je v danem primeru odločilno, ali je zgornje obvestilo smelo biti predmet pretresanja na glavni obravnavi. Odgovor je pritrdilen, kajti sodišče prve stopnje je preizkusilo izpovedbo priče D.P. tudi v delu, ko je zatrjevala, da je vsebino obvestila posredovala pod pritiskom kriminalista ter ji po zaslišanju prič Z.N. in S.L. utemeljeno ni sledilo.

16. Pritožbena graja v smeri pomanjkljivih in nejasnih razlogov sodbe po vsebini ni predmet uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak kvečjemu po ugotovljeni kršitvi sedmega odstavka 364. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki mora biti na takšen način, skupaj s vplivom na pravilnost in zakonitost sodbe tudi obrazložena ali zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot predmetom samostojnega izpodbojnega razloga iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Zatrjevana razhajanja med izpovedbo oškodovane M.P. z vsebino zapisnika o naroku v zapuščinskem postopku in druge neskladnosti, nasprotja ter neocenjeni dokazi iz povzete pritožbene obrazložitve niso sestavni del opisa dejanja iz izreka sodbe, ki ga sodišče mora v vsakem primeru obrazložiti. Podobno velja za zatrjevano nejasnost razlogov v zvezi z izpovedbo priče D.P., ki prav tako ni sestavni del opisa dejanja, hkrati pa je na začetku 14. točke obrazložitve sodbe razumljivo navedeno, da je bila priča na glavni obravnavi zaslišana glede okoliščin podpisa oporoke. Drugače je pri zatrjevani protispisnosti, ko je znesek 68.114,31 EUR nedvomno sestavni del opisa dejanja, ki pa mu pritožnica v povzeti pritožbeni obrazložitvi nasprotuje po višini, medtem ko ga sodišče prve stopnje v razlogih sodbe po nobeni listini ali izpovedbi katere koli od prič ni napačno povzelo. Posredi je torej izključno nestrinjanje z ugotovljenim odločilnim dejstvom, ki ga je sodišče druge stopnje posebej preizkusilo znotraj samostojno uveljavljanega izpodbojnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

17. Ob zgoraj prepoznani posredni graji odločilnih dejstev, le-ta po neposredni pritožbeni obrazložitvi niso bila popolno ugotovljena, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče M.K. in G.P.. Z zaslišanjem prve priče bi namreč bilo preseženo neskladje med izpovedbo priče M.P., ko je zanikala, da ji je sodnica na naroku v zapuščinskem postopku pokazala oporoko in nasprotno navedbo iz zapisnika o naroku, po kateri je bila priči in ostalim dedičem iz Slovenije oporoka pokazana. Druga priča pa bi opisal psihofizično stanje priče B.L. ter kako prepričljivo je ta priča kljub visoki starosti izpovedovala. Odločilna dejstva niso bila niti pravilno ugotovljena, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se zoper sklep o dedovanju ni pritožil kateri od dedičev iz Slovenije, ki so sicer izpovedbo priče M.P. potrjevali, kar pa je upoštevaje redkost stikov z A.S. dvomljivo. Še zlasti, ker so ti dediči stike med oškodovano M.P. in A.S. opisovali kot normalne, medtem ko so dediči in priča B.L., v ospredje postavljali obdolženo, ki je A.S. veliko pomagala. Razlika v položajih med pričo M.P. in obdolženo v razmerju do A.S. izhaja dodatno po tem, ko slednja priči M.P. ni bila pripravljena zapustiti niti polovico hiše in je izpovedba priče o utemeljenem pričakovanju, da ji bo A.S. hišo zapustila, neverodostojna. Odločilna dejstva niso bila pravilno ugotovljena še zato, ker je sodišče prve stopnje zanesljivost izvedenskega mnenja izvedenca grafologa postavljalo v razpon, namesto, da bi upoštevalo zgolj določeno stopnjo zanesljivosti, kot je ta v izvedenskem mnenju sicer navedena. Končno pa obdolžena opisanega kaznivega dejanja ni mogla izvršiti, saj sodnika, ki je dolžan zatrjevana dejstva preverjati, ni mogoče spraviti v zmoto.

18. Bistvo povzete pritožbene obrazložitve je v pritožničini oceni, da je oporoka, ki je bila predložena v zapuščinskem postopku po pokojni A.S. pristna, da je izražala njeno voljo in da jo je A.S. tudi podpisala. Ocena, čeprav bi bilo res, da je bila A.S. osebno bolj naklonjena obdolženi kot oškodovani M.P., ne more vzdržati. Zlasti zaradi ugotovitev izvedenca grafologa, ki temelje na številnih pokazateljih in ki zato tudi po presoji sodišča druge stopnje omogočajo zanesljiv zaključek, da A.S. oporoke ni podpisala. Ali je izvedenec ugotovitve postavil v določeni stopnji (75 %) ali v okvir, ki sega čez to stopnjo je manj pomembno, saj po drugi strani ni bilo ugotovljenega ničesar takšnega, kar bi kazalo vsaj na možnost, da je A.S. oporoko podpisala in s tem povezano na dejstvo, da je oporoko napravila oziroma, da je bila njena izdajateljica. Oporoka je bila zato nedvomno ponarejena kot je v nadaljevanju nedvomno, da je bila takšna oporoka v zapuščinskem postopku predložena, da so jo zakoniti dediči priznali kot oporoko, ki jo je napravila A.S. in ne morebiti kot ponarejeno oporoko ter da sodnica pri drugačnem stanju stvari, ko bi denimo kateri od zakonitih dedičev dvomil v pristnost oporoke, navedenega sklepa o dedovanju očitno ne bi mogla izdati. Zaslišanje sodnice M.K. je zato tudi po presoji sodišča druge stopnje odveč, pri čemer je pritožničino a priorno stališče, da sodnika ni mogoče spraviti v zmoto, napačno. Že zato, ker potem denimo niti dejanskega stanja ne bi bilo mogoče zmotno ugotoviti ter ga v okviru samostojnega izpodbojnega razloga iz tretje točke prvega odstavka 370. člena ZKP v pritožbi uveljavljati. Ali poenostavljeno, sodišča niso nezmotljiva, sicer pravica do pravnega sredstva v 25. členu Ustave ne bi bila določena.

19. Odveč je še zaslišanje priče G.P., saj po že obrazloženem naklonjenost pokojne A.S. obdolženi nima tolikšnega pomena kot ugotovitev, da A.S. oporoke ni podpisala in je torej ni izdala, medtem ko dokazanost zmotne predstave oškodovane M.P. glede na opis dejanja ni odločilna. Je pa pomembno, da se zoper sklep o dedovanju ni pritožil nihče od za zakonitih dedičev in ne oškodovana M.P., kar dodatno kaže, da se niso strinjali le z vsebino oporoke ampak še, da jo je izdala pokojna A.S., ki tega po že obrazloženem ni storila. Zmota navzočih v zapuščinskem postopku je bila tako po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljena kot je bilo na koncu pravilno ugotovljeno, da je obdolžena na opisani način zakonitim dedičem povzročila veliko premoženjsko škodo v skupni višini 158.114,31 EUR in ne škode, ki bi bila za 3.000,00 EUR nižja. Res je sicer, da obdolžena navedenega zneska po sklepu o dedovanju ni dedovala, vendar je po drugi strani dejstvo, da je bil sklep tudi v tem delu izdan na podlagi določbe v oporoki, ki je bila po ugotovljenem nedvomno ponarejena in ki zato v nobenem delu ne more vzdržati.

20. Glede na obrazloženo in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo preostalih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je pritožbo zagovornice obdolžene M.S. v preostalem zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (391. člen ZKP).

21. Odločba o obdolženkini dolžnosti plačila nagrade in potrebnih izdatkov oškodovankinega pooblaščenca kot stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP, sodna taksa pa ni bila določena, ker je bilo s to sodbo deloma odločeno obdolženki v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).