Jedro

Za škodne posledice, nastale po trčenju med kolesarjem in avtomobilistom, odgovarja avtomobilist objektivno. Te odgovornosti je prost le v delu, kolikor je podana soodgovornost kolesarja (3. odst. 177. čl. ZOR), ki pa je bil še otrok. Vožnja ni usklajena s prometnimi razmerami, če sicer hitrost vožnje ne presega s prometnim znakom dovoljene, ne upoštevaje vseh ostalih danosti na cesti kot so število kolesarjev, njihova mladost i.p.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da so tožene stranke odškodninsko odgovorne tožeči stranki do 2/3. Sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbi prvih dveh toženk in tretjega toženca ter potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo prva in druga tožena stranka iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da naj se omenjena sodba v celoti razveljavi. Bistvena kršitev postopka je podana, ker sodišče med postopkom ni ugodilo predlogu toženih strank o zaslišanju delavcev policijske postaje, ki so obravnavali dogodek, ker druga tožena stranka ni prejela pritožbe tretje tožene stranke in ker so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in v medsebojnem nasprotju. Materialno pravo pa je kršeno, ker glede na ugotovljeno dejansko stanje ni podana odškodninska odgovornost toženih strank. Iz mnenja izvedenca izhaja, da bi tretji toženec lahko zmanjšal hitrost do točke trčenja le na 65 km na uro, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo pred tem. Krivdo za nezgodo je v celoti pripisati mld. tožniku, ki ni bil sposoben za samostojno vožnjo s kolesom po magistralni cesti, ker ima slabši vid in nosi očala in ker je sam povzročil kritično situacijo s tem, da je nenadoma zavil na levo. Tretji toženec pa je vozil tako kot se pričakuje od povprečnega voznika in med vožnjo ni napravil nobene nepravilnosti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, ter tožeči stranki, ki je na revizijo odgovorila in predlagala, da naj se jo zavrne.

Tretji toženec je že po izteku roka za vložitev revizije vložil predlog za obnovo postopka. Ta postopek pa je sodišče prve stopnje prekinilo na podlagi (2. odstavka 429. člena zakona o pravdnem postopku, nadalje ZPP) do konca revizijskega postopka.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevna (člen 386 ZPP) bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bila zagrešena. V reviziji uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa niso podane. Revizijska trditev, da sta prvi dve toženi stranki predlagali zaslišanje policistov je protispisno, ker ti dve toženi stranki takega predloga med postopkom nista postavili. Očitek, da sodba sodišča prve stopnje ni jasna in da so si njeni razlogi v medsebojnem nasprotju, nima vsebinske podlage. Namreč razlogi navedene sodbe so vsebinsko skladni in jasni ter dovolj izčrpni. Navedba, da druga tožena stranka ni prejela pritožbe tretje tožene stranke, pa ne more predstavljati bistvene kršitve postopka, ki bi lahko prerasla v absolutno kršitev, ker se sploh ne zatrjuje, da bi to moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, pri tem pa je pomembno predvsem to, da za relativno kršitev ne bi moglo niti iti, ker je potrebno revizijo vročiti le nasprotni stranki in ne tudi sosporniku revidenta (1. odstavek 359. člena ZPP v zvezi s 399. členom ZPP).

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti v smeri očitka o zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče druge stopnje je sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Po presoji revizijskega sodišča sta tako sodišči druge kot prve stopnje izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč in sta zato ugotovili vse pravno odločilne dejanske okoliščine spora, ki sta jih tudi pravilno ocenili. Revizijsko sodišče je zato vezano na tako ugotovljeno dejansko stanje. Ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravno pravilno presojeno na podlagi določb zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), posebno členov 154, 173, 174 in 177, tako na drugi kot na prvi stopnji. Nevarno situacijo, zaradi katere je prišlo do škodnega dogodka, je res povzročil prvi tožnik, s tem da je v trenutku, ko ga je dohitel tretji toženec z namenom prehitevanja, zavil proti levi strani in s tem deloma zaprl pot tretjemu tožencu. Vendar pa ta ugotovitev, glede na 2. odstavek 177. člena ZOR, ne zadostuje za oprostitev odškodninske odgovornosti toženih strank. Tretji toženec, kot imetnik nevarne stvari, je namreč prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Slednjega pa po zaključkih drugostopnega in prvostopnega sodišča ni dokazal, ker ni dokazal dejstev, zaradi katerih bi se popolnoma razbremenil odgovornosti za škodni dogodek, ampak je dokazal le dejstva, zaradi katerih se je delno razbremenil te odgovornosti (3. odstavek 177. člena ZOR). Med postopkom je bilo ugotovljeno, da so bili na cesti kolesarji in da je tretji toženec med vožnjo na zadosti veliko razdaljo opazil, da se približuje kolesarju, ki je otrok (izpoved tretjega toženca na list.št. 65) ter so drugačne revizijske trditve protispisne. Otroci na kolesih niso nekaj neobičajnega za voznika, prav tako pa tudi ne njihovi načini vožnje. Povprečno skrben voznik mora take okoliščine upoštevati in torej računati z vožnjami, ki so lastne otrokom. Vozniki motornih vozil so zato dolžni prilagoditi način vožnje, kot tudi hitrost le-te obstoječim razmeram. Te prilagoditve torej ne pomeni vskladitev hitrosti vožnje z najvišjo dovoljeno hitrostjo na določenem odseku ceste, kot meni tožena stranka, ki pa je bila v tem primeru, glede na mnenje izvedenca, višja. Glede na tako stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je možno tožnikov nenaden zavoj deloma na levo oceniti kot njegov krivdni prispevek k nastanku škode do 1/3 in ne več. Tožena stranka se je tako kot imetnica nevarne stvari razbremenila svoje objektivne odgovornosti le v obsegu tožnikovega krivdnega soprispevka, sama pa odgovarja za preostali obseg škode t.j. 2/3. V reviziji navržena izvajanja o tožnikovih očalih, ko je vendar jasen njihov namen in pomen, pa nimajo ne dejanske in ne pravne tehtnosti.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je revizijsko sodišče moralo revizijo prvih dveh toženih strank zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).