Jedro

Tožena stranka je kot etažni lastnik kljub izvršenemu plačilu upravniku, ki pa njenega nakazila očitno ni prenakazal tožniku, dolžna tožniku kot izvajalcu del (podjemniku) vtoževani znesek, ki predstavlja stroške iz naslova investicijskih vlaganj na skupnih delih stavbe za katere so zavezani etažni lastniki glede na njihov solastniški delež, plačati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 186,66 EUR stroškov pritožbenega odgovora, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi plačila zneska 667,83 EUR s pripadki (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 356,65 EUR s pripadki (točka II. izreka). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je utemeljena terjatev tožnika (podjemnika), ki jo ta uveljavlja od tožene stranke kot etažne lastnice za izvedena dela na skupnih delih večstanovanjske stavbe, po podjemni pogodbi, ki jo je v imenu in na račun etažnih lastnikov s tožnikom sklenil upravnik, v delu, ki odpade na toženo stranko. Zaključilo je, da s plačilom tožene stranke izvršenim upravniku kot njenemu zastopniku, tožeča stranka pa plačila ni prejela, njena obveznost do tožeče stranke ni prenehala. Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz sklenjenih pogodb o izvajanju vzdrževalnih del na večstanovanjskih objektih, v katerih je etažna lastnica in solastnica skupnih delov tudi tožena stranka, pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše z dne 5. 1. 2003 ter določb SZ-1 in SPZ, kot jih je obrazloženo navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Kot bistveno je zaključilo, da je upravnik sklenil podjemni pogodbi v imenu in za račun etažnih lastnikov (prvi odstavek 68. člena ZS-1), torej kot zastopnik etažnih lastnikov in zavezujejo za plačilo etažne lastnike (prvi odstavek 70. člena OZ), torej tudi toženo stranko. S plačilom izvršenim upravniku, ki ga tožeča stranka ni prejela, se tožena stranka svoje pogodbene obveznosti ni razbremenila (člen 50/III SZ-1, 118/IV SPZ v zvezi s 30. členom SZ-1).

2. Tožena stranka to sodbo sodišča prve izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, pri čemer posamezne kršitve določno ne opredeli. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške, podredno pa predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru dolžna tožeči stranki plačati vtoževani znesek in dejanskega stanja ni popolno in pravilno ugotovilo, materialno pravo pa je uporabilo nepravilno. Med pravdnima strankama, da ni bilo sporno in je tožena stranka tudi izkazala, da je svojo obveznost, ki odpade nanjo, upoštevaje njen solastninski delež (kar tožeča stranka v tej pravdi zahteva od nje), upravniku v celoti in pravilno plačala, kot je bila k temu zavezana (na podlagi pogodbe in zakona, kot je tožena stranka vseskozi zatrjevala). Sodišče v tej zadevi ni upoštevalo vseh okoliščin primera in je nepravilno, zgolj ob dejstvu, v čigavo materialno korist so bila opravljena dela po spornih pogodbah in ob upoštevanju, da je upravnik zakoniti zastopnik etažnih lastnikov, nepravilno sprejelo zaključek, da je vtoževani znesek tožeči stranki dolžna plačati tožena stranka. Prav tako sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo dejstev v zvezi s trditvami tožene stranke, da sta pogodbeni stranki tožeča stranka in upravnik A. d.o.o. v spornih pogodbah določili, da je v plačilni zavezi napram tožeči stranki upravnik in je bil torej način izpolnitve izrecno in specialno pogodbeno dogovorjen z vsebino, kot izhaja iz spornih pogodb. Tožena stranka se v izogib ponavljanju pritožbeno v celoti sklicuje na vse v postopku pred sodiščem prve stopnje podane trditve. Teh navedb sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma jim ni dalo zadostne teže. Ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, predvsem dejstva, kako se je upravnik pogodbeno zavezal v spornih pogodbah in dejstva, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost in izvršila plačilo upravniku, kot je bila to dolžna storiti, je odločitev sodišča prve stopnje po mnenju tožene stranke materialno pravno napačna (prim. 71. člen SZ-1). Dolžniki v poslih, kadar obveznosti niso poravnane v celoti, so etažni lastniki, ki svojega dela obveznosti niso poravnali, tožena stranka pa je vseskozi poudarjala, da v konkretni zadevi ne gre za tak primer, pa je bila pri tem preslišana. Tožena stranka poudarja, da se sicer v zadevi res uporabljajo določbe OZ o podjemni pogodbi, vendar pa je treba upoštevati specialno materialno pravno ureditev v SZ-1, ki ureja tristransko razmerje (etažni lastnik - upravnik - izvajalec del), v katerem mora biti varovan tudi etažni lastnik. Ob materialno pravnem razlogovanju sodišča prve stopnje pride do absurdne situacije, ko se etažnemu lastniku tako rekoč nalaga breme dvakratnega plačila, kar ni pravno sprejemljivo. Poudarja, da etažnemu lastniku ne more biti znano, ali je upravnik izpolnil svojo obveznost do vsakega posameznega izvajalca del. Toženi stranki vse do vročitve tožbe v tej zadevi sploh ni bilo znano, da obstoji terjatev tožeče stranke in tožena stranka ni mogla izvršiti plačila neposredno tožeči stranki in nato svoje terjatve prijaviti v stečajni postopek zoper upravnika. Če je upravnik res zgolj zastopnik pri sklepanju pravnih poslov, kot to razlaga sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, potem bi bila v SZ-1 določena obveznost neposrednega plačila izvajalcev del s strani etažnih lastnikov in takšna obveznost tudi zapisana v spornih pogodbah. Tako, kot je izvajalec del upravičen do plačila za opravljeno delo, je tudi etažni lastnik upravičen, da le enkrat plača za opravljeno delo. Sodišče prve stopnje nepravilno in nejasno zaključi, da gre za obveznost etažnega lastnika do izvajalca del, ki naj bi izhajala neposredno iz zakonskih določb. Ni relevantno zgolj notranje razmerje, kot obrazloži sodišče, ampak je treba upoštevati, da gre za specialno zakonsko urejeno tristransko razmerje, saj je nenazadnje tožeča stranka kot izvajalec del pravni posel sklepala neposredno z upravnikom in se je upravnik zavezal k plačilu, sicer bi bilo v spornih pogodbah zapisano drugače. Zgolj dejstvo, da tožeča stranka - izvajalec del ni prejel plačila, ne more biti izključno odločilno v tej konkretni zadevi in je navedenemu dejstvu sodišče prve stopnje dalo preveliko težo. Ob tehtanju pravnih položajev pravdnih strank in upoštevanju vseh pravno pomembnih dejanskih okoliščin tega primera, bi moralo sodišče materialno pravno pravilno tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti. Napačen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da za ta spor ni relevantno izkazano plačilo za opravljena dela upravniku. Tudi iz obrazložitve v 29. točki izpodbijane sodbe izhaja, da bi navedeno plačilo bil dolžan izvršiti upravnik. Nadalje meni, da je pravno pomembno, da je tožeča stranka prijavila vtoževano terjatev v stečajnem postopku zoper upravnika, kakor tudi da ni bila prejemnica računa, da zato ni mogla priti v zamudo. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, da pri stečajnem upravitelju preveri dejstvo plačila avansa, navedeno dejstvo v kolikor bi se po opravljeni poizvedbi izkazalo za resnično, bi še kako predstavljalo odločilno dejansko okoliščino, ki bi vplivala na drugačno odločitev sodišča prve stopnje in je takšno postopanje sodišča predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbene navedbe tožene stranke odgovorila. Pritožbene navedbe je obrazloženo prerekala kot neutemeljene. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev materialno pravno pravilne sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti se sme po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predmetna sodba se tako ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na pritožbene razloge, ki v pritožbi niso dovoljeni.

6. Tudi sicer pa tožena stranka kljub pritožbenim očitkom, da za odločitev relevantnih dejstev sodišče prve stopnje ni popolno raziskalo, relevantnih dejstev, da je: (-) tožeča stranka sklenila obravnavani podjemni pogodbi z upravnikom o izvedbi vzdrževalnih del vgradnje PVC stopniščnih oken v obeh objektih navedenih v pogodbi; (-) da je ti pogodbi sklenila z upravnikom, (-) da je tožeča stranka dela v celoti izvršila in predala, (-) da je za opravljena dela izdala upravniku račun v skupni vrednosti 4.460,29 EUR, in da računa nikoli nista bila zavrnjena, (-) da je upravnik toženi stranki 8. 11. 2016 izstavil račun za navedena vzdrževalna dela po obravnavani pogodbi v višini 667,83 EUR oziroma skupaj s stroški upravljanja in zavarovanja 721,03 EUR, kolikor odpade na delež tožene stranke, pritožba ne izpodbija. Med pravdnima strankama pa tudi ni bilo sporno in to ni pritožbeno izpodbijano, da je tožena stranka 12. 12. 2016 na račun upravnika izvršila plačilo po s strani upravnika izstavljenem računu. Prav tako ni bilo sporno, da je tožena stranka etažni lastnik v obeh večstanovanjskih objektih, ki sta predmet pogodbe, da je v pogodbi navedeni upravnik, upravnik teh objektov in pooblaščeni zastopnik etažnih lastnikov, med njimi tudi tožene stranke. Prav tako ni bilo sporno in pritožbeno ni izpodbijano, da tožeča stranka plačilo za opravljeno delo v delu, ki se nanaša na toženo stranko ni prejela niti s strani upravnika niti toženih strank.

7. Iz teh dejanskih ugotovitev, na katere je pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku vezano, pa je sodišče prve stopnje pravilno materialno pravno zaključilo, da je tožena stranka kot etažni lastnik kljub izvršenemu plačilu upravniku, ki pa njenega nakazila očitno ni prenakazal tožniku, dolžna tožniku kot izvajalcu del (podjemniku) vtoževani znesek, ki predstavlja stroške iz naslova investicijskih vlaganj na skupnih delih stavbe za katere so zavezani etažni lastniki glede na njihov solastniški delež, plačati.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev razložilo z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih. Odgovorilo je na vse ugovorne navedbe tožene stranke, tako tudi na v pritožbi ponovno izpostavljene navedbe tožene stranke o tem, zakaj ne vzdrži stališče tožene stranke, da se je upravnik s pogodbo sklenjeno s tožečo stranko zavezal v svojem imenu in tudi ne stališče, da je tožena stranka s tem ko je poravnala svoj del obveznosti za s strani tožeče stranke izvršena dela upravniku, izpolnila svojo obveznost in tako ne drži, da je bila glede svojih trditev tožena stranka v postopku na prvi stopnji preslišana.

9. Z razlogi, kot jih je navedlo in obrazložilo sodišče prve stopnje, v celoti kot s pravilnimi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka z vztrajanjem pri svojih zmotnih stališčih ne more izpodbiti pravilne materialno pravne presoje sodišča prve stopnje, ki temelji na odločujoči okoliščini, da je upravnik podjemno pogodbo sklenil v imenu in na račun etažnih lastnikov in da ima tožnik v primeru neplačila storitev terjatev do etažnih lastnikov in ne do upravnika, da je razmerje med upravnikom in etažnim lastnikom njuno notranje razmerje, da upravnik na podlagi zakona skrbi le za porazdelitev in izterjavo obveznosti v razmerju do etažnih lastnikov (3. točka 50. člena in 4. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ)1 in je dolžan plačila, prejeta od etažnih lastnikov prenesti na posameznega dobavitelja (71. člen SZ-1), ni pa s tem prenesena terjatev iz etažnega lastnika na upravnika, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka. Tožena stranka se zato s plačilom upravniku ni razbremenila svoje obveznosti do tožeče stranke po sklenjenih podjemnih pogodbah. Povedano drugače, tožena stranka mora za pravilno izpolnitev obveznosti plačati dolgovani znesek tožniku (upniku etažnih lastnikov) in ne upravniku (njenemu zakonitemu zastopniku)2. 10. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti. Ker je upravnik pogodbe sklenil v imenu in na račun etažnih lastnikov in ker se zahtevajo zakonske zamudne obresti od zapadlosti izdanega računa dalje, tožena stranka teka zakonskih zamudnih obresti s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti.

11. Tako se pokaže, da v pritožbi niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti preizkušane kršitve materialnega in procesnega prava in je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (člen 353 v zvezi s členom 442 ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožeči stranki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožeči stranki se prizna priglašenih 250 točk za odgovor s pritožbo, 5 točk materialnih stroškov (2 % od 250 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v času oprave storitve (12., 13., in 14. člen Odvetniške tarife - OT) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 186,66 EUR. Tožeči stranki pa se ne prizna priglašenih 50 točk za končno poročilo stranki, saj ne gre za samostojno storitev oziroma gre lahko le za storitev, ki je zajeta v nagradi za odgovor na pritožbo in ki nenazadnje ni izkazana.

1 Drugačna zaveza upravnika ne izhaja niti iz sklenjenih podjemnih pogodb in pogodbe sklenjene med upravnikom in etažnimi lastniki. 2 VSC I Cpg 14/2020 z dne 4. 3. 2020.