Jedro

Tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.089.121,57 EUR od 26. 5. 2017 dalje do plačila.

V presežku za obdobje od 1. 6. 2013 do vključno 25. 5. 2017 se obrestni del tožbenega zahtevka zavrne.“

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišča v Murski soboti (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.089.121,57 EUR od 1. 6. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Zoper odločitev se pritožuje toženec z uveljavlajnjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov.1 Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razsodilo, da je dolžan plačati zakonske zamudne obresti od 1. 6. 2013 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje bi moralo razpisati obravnavo, da bi ugotovilo edino med strankama še sporno vprašanje in je tako neutemeljeno uporabilo določbo 488. člena ZPP. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da toženec teku obresti ni ugovarjal, ker je nasprotoval temelju tožbenega zahtevka v celoti, kar pomeni, da tudi zamudnim obrestim. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Meni, da je pritožba vsebinsko povsem prazna, ker toženec v njej ni konkretno navedel, v čem je dejansko stanje med strankam sporno in iz katerih razlogov je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.2

6. V obravnavanem gospodarskem sporu je tožnica sprva uveljavljala ugotovitev obstoja odškodninske terjatve do toženca, ki je bil ob vložitvi tožbe v postopku osebnega stečaja in je upravitelj terjatev prerekal. Ker je med postopkom prišlo do zaključka stečajnega postopka nad tožencem, predlog za odpust obveznosti pa je bil zavrnjen, je tožnica (v novem sojenju) spremenila tožbo in je zahtevala, da se tožencu naloži plačilo vtoževanega zneska. Škodo naj bi tožnica utrpela v posledici nedopustnega ravnanja toženca, ki je v vlogi njenega prokurista podpisal cesijske pogodbe3, s katerimi je terjatve, ki jih je imela tožnica do svojih dolžnikov, neodplačno odstopil družbi J.. Toženec je tožbenemu zahtevku nasprotoval po temelju in po višini, pri čemer je bil mnenja, da je v vlogi prokurista tožnice ravnal vestno in pošteno, predvsem pa v korist slednje.

7. Medtem ko je odločitev o glavnem zahtevku postala pravnomočna, je sodišče druge stopnje v prejšnjem sojenju4 razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v delu o teku zakonskih zamudnih obrestih, ker sodba sodišča prve stopnje5 v tej zvezi ni vsebovala nobenih razlogov.

8. Kot je razvidno iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v novem sojenju odločitev o teku zamudnih obresti od prisojene glavnice utemeljilo primarno na oceni, da toženec postavljenemu obrestnemu delu zahtevka (od 1. 6. 2013 dalje do plačila) ni nasprotoval, zaradi česar je dejstva v tej zvezi štelo za priznana. Dodatno je še navedlo, da upravičenost obresti od 1. 6. 2013 naprej izhaja tudi iz dejstva, da je takrat tožnica utrpela premoženjsko škodo v posledici 28. 5. 2013 sklenjene cesijske pogodbe (s slednjo je toženec odstopil terjatev tožnice v višini 1.089.121,37 EUR).

9. Pritožba najprej sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določbe 488. člena ZPP6. Glede na trditveno podlago spora je sodišče prve stopnje povsem pravilno štelo, da dejstva glede stranske terjatve zakonskih zamudnih obresti niso bila sporna. V tej zvezi ne drži stališče pritožbe, da zadošča, da je toženec grajal zahtevek po temelju v celoti in da je v tem zajeta tudi graja zamudnih obresti. Da bi v tem delu štelo dejansko stanje za sporno, bi moral toženec (tudi) glede tega dela zahtevka navesti konkretne razloge, iz katerih mu nasprotuje in zakaj je (v celoti ali deloma) neutemeljen. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje o tem delu zahtevku upravičeno odločalo brez razpisa naroka za glavno obravnavo.

10. Drži pa pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo na podlagi zmotne uporabe materialnega prava (čeprav pritožba te trditve nadalje ne konkretizira), na kar pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti.

11. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da okoliščina, da toženec v postopku na prvi stopnje ni konkretizirano ugovarjal obrestnemu delu zahtevka oziroma dejstvom v tej zvezi (pomembnih za začetek teka zakonskih zamudnih obresti) še ne pomeni, da je postavljen zahtevek v celoti utemeljen (po materialnem pravu), saj je tudi glede nespornih dejstev potrebno pravilno uporabiti materialno pravo. To pa je sodišče prve stopnje storilo zmotno, ko je presodilo, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od takrat, ko ji je toženec (s sklenitvijo sporne cesijske pogodbe) povzročil premoženjsko škodo.

12. V tej zvezi je potrebno ločiti vprašanje zapadlosti terjatve in zamude, ki nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti in pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode.7 Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti zahtevka, temveč od zamude8. Pravna podlaga obrestnega dela zahtevka je tako določba prvega odstavka 378. člena OZ, ki določa, da dolžnik v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, medtem ko je vprašanje, kdaj pride dolžnik v zamudo, urejeno v 299. členu OZ. Glede na dejstvo, da v primeru odškodninskih obveznosti rok za izpolnitev (povrnitev škode) ni določen, je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 299. člena OZ.9

13. Čeprav sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo dejstva, kdaj je tožnica toženca (prvič) pozvala, naj ji povrne povzročeno premoženjsko škodo, je sodišče druge stopnje ob pregledu trditvene podlage spora zaključilo, da je za ta trenutek šteti dan prijave odškodninske terjatve v postopku osebnega stečaja toženca. Da je tožnica to storila 26. 5. 2017, med strankama v postopku ni bilo sporno (prim. navedbe tožnice pod točko 1. tožbe, list. št. 1 spisa in navedbe toženca pod točko 4. odgovora na tožbo, list. št. 10 spisa). Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je toženec s tem dnem prišel v zamudo in da je v skladu s tem dejstvom potrebno omejiti tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice.

14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo,10 v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.11

15. Kljub uspehu s pritožbo toženec do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen, ker je uspel (le) glede odločitve o stranski terjatvi v obravnavanem postopku, ki kljub temu, da je bilo potrebno v novem sojenju odločiti le še o tem delu zahtevka, ni postala glavni zahtevek.12 Da je temu tako, je razvidno tudi iz dejstva, da pritožba kot pritožbeno sporno vrednost (tudi za priglasitev pritožbenih stroškov) jemlje vrednost prisojene glavnice (in ne morebiti obračunanega spornega zneska obresti). Ker se s tem ni spremenil končni uspeh strank v (celotnem) postopku, je sodišče druge stopnje odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.13

16. Prav tako krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožnica, ki v pritožbenem postopku ni bila uspešna s svojim prizadevanjem po zavrnitvi pritožbe, tudi sicer pa z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oziroma odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje priglašenih stroškov ne ocenjuje kot potrebnih pravdnih stroškov.14. 1 Pri odstavek 338.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) 2 Drugi odstavek 350. člena ZPP 3 Prilogi A6 in A7 spisa. 4 I Cpg 39/2020 5 I Pg 175/2019 z dne 5.11.2019 6 „ (1) Kadar po prejemu odgovora na tožbo sodišče ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe , lahko brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. (2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče razpiše narok, če stranka to zahteva.“ 7 165. člen Obligacijskega zakonika (OZ) 8 Prim.: VSL sodba in sklep II Cp 1692/2015 z dne 11. 11. 2015, VSL sodba II Cp 2597/2011 z dne 28. 3. 2012. 9 „Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.“ 10 Prva alineja 358.člena ZPP 11 353. člen ZPP 12 Prim.: drugi odstavek 39. člena ZPP 13 Smiselno drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP 14 155. člen ZPP