Jedro

Pristojni organ takoj odloči o prošnji, če iz nje izhaja očitna neutemeljenost. Pospešeni postopek pa organ še vedno lahko izvaja in v njem kot očitno zavrne vlogo, tudi če je že zaslišal prosilca in izvedel posamezne dokaze, pa je ugotovil, da obstojijo razlogi za pospešeni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.1.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določb 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03-UPB-1) zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter hkrati odločila, da mora tožnik zapustiti Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene na podlagi določb 2. odstavka 35. člena ZAzil ni vezana zgolj na primer, ko že iz same prošnje za azil izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena, ampak lahko pristojni organ sprejme odločitev na navedeni pravni podlagi tudi še potem, ko je že zaslišal prosilca za azil oziroma ugotovil posamezna dejstva, pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je podan katerikoli izmed razlogov, navedenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil v povezavi z določbami 36. člena ZAzil. Tudi v konkretnem primeru ni šlo za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje, ali je podan kakšen izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo argumentom tožene stranke tako v zvezi z njenim sklepanjem, da je tožnik vložil prošnjo za azil zato, da bi preprečil prisilno odstranitev iz države kot tudi, da tožnikova izpovedba očitno ni verodostojna in da torej ni dokazov, da mu v izvorni državi grozi preganjanje. Kot neutemeljene je sodišče prve stopnje zavrnilo nadaljnje tožbene ugovore. Pri tem je še pripomnilo, da mora v skladu z določbo 3. odstavka 29. člena ZAzil prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Slovenije. Tožnik pa je vse od prihoda v Slovenijo navajal različne razloge za azil, in sicer sprva okoliščino, da ni tak kot vsi ostali in da mu je težko živeti z ostalimi ljudmi v Ruski federaciji, pozneje pa je kot razlog navedel odredbo o začasni premestitvi za mesec dni v Čečenijo oziroma zagroženo zaporno kazen ali celo morebitno usmrtitev, ki bi ga kot uslužbenca policije v Ruski federaciji doletela, če bi odklonil začasno premestitev, ker bi ga obravnavali kot dezerterja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka ni popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj je moral zapustiti izvorno državo in zakaj se tja ne more več vrniti. Pri tem ostaja nerazjasnjeno vprašanje njegovega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, ki zanj ni varna. Tudi tožena stranka v svoji odločbi ni obrazložila natančno, katere so tiste navedbe, ki naj bi bile tako odločilne, da bi narekovale zavrnitev prošnje za azil zaradi dvoma v tožnikovo kredibilnost. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj tožnik ne bi predložil dokazov za svoje trditve in da naj ne bi podal verodostojne in prepričljive obrazložitve razlogov za azil, preuranjena. Preuranjeno pa je tudi strinjanje sodišča prve stopnje s sklepanjem tožene stranke, da naj bi tožnik zlorabljal postopek in zavajal z lažnim navajanjem razlogov za azil, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Za takšno sklepanje tudi ne more biti odločilno dejstvo, da ni takoj zaprosil za azil, ampak šele nekaj dni po nastanitvi v centru za tujce. Šele tedaj mu je bilo jasno, da je vložitev prošnje za azil edina možnost, da ne bo vrnjen v izvorno državo, kjer mu grozi preganjanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, svojo odločitev pa je sodišče obrazložilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V obravnavani zadevi je organ, pristojen za azil, odločil o tožnikovi prošnji za azil v tako imenovanem pospešenem postopku in takoj odločil o tožnikov prošnji, ki jo je zavrnil kot očitno neutemeljeno. Za tako odločitev ima ta organ zakonsko pooblastilo v določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po tej določbi lahko organ, pristojen za odločanje o prošnjah za azil v Republiki Sloveniji, o prošnji odloči takoj in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ko že iz same prošnje za azil izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.

Pristojni organ za odločanje o azilu pa lahko izvede navedeni pospešeni postopek za odločitev o prošnji za priznanje azila po stališču pritožbenega sodišča tudi še tedaj, ko je že izvedel zaslišanje prosilca za azil oziroma izvedel kakšne druge dokaze in na podlagi teh dokazov ugotovil, da je podan kakšen od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, v zvezi z določbami 36. člena ZAzil. Tako je tudi v obravnavanem primeru tožena stranka lahko po zaslišanju tožnika in po posameznih poizvedbah o stanju v Ruski federaciji odločala v tako imenovanem pospešenem postopku in njegovo prošnjo na podlagi izvedenih dokazov zavrnila kot očitno neutemeljeno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč pravilna odločitev tožene stranke da tožnik zlorablja azilni postopek, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije, v izvorni državi pa mu ne grozi preganjanje (1. in 2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil), kar je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore, ki so po svoji vsebini ponovljeni tožbeni ugovori, na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Ugovori, ki pa se nanšajo na delo sodišča prve stopnje pa so nekonkretizirani in posplošeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.