Jedro

Jedro

V primeru, če delavec del referenčnega obdobja (oziroma obdobja za prenos) dela, nato pa postane nezmožen za delo in posledično nastopi bolniški stalež, ki se nadaljuje tudi po izteku obdobja za prenos, je na delodajalcu, da dokaže, da je pravočasno (tako, da bi delavec ta dopust dejansko lahko izrabil) izpolnil svojo obveznost vzpodbujanja, obveščanja in poučitve delavca v zvezi z izrabo letnega dopusta. Če delodajalec ne dokaže, da je imel delavec dejansko možnost izrabiti letni dopust, potem delavcu pravica do izrabe tega letnega dopusta ne ugasne kljub poteku referenčnega obdobja in obdobja za prenos.

V primeru, če delavec del referenčnega obdobja (oziroma obdobja za prenos) dela, nato pa postane nezmožen za delo in posledično nastopi bolniški stalež, ki se nadaljuje tudi po izteku obdobja za prenos, je na delodajalcu, da dokaže, da je pravočasno (tako, da bi delavec ta dopust dejansko lahko izrabil) izpolnil svojo obveznost vzpodbujanja, obveščanja in poučitve delavca v zvezi z izrabo letnega dopusta. Če delodajalec ne dokaže, da je imel delavec dejansko možnost izrabiti letni dopust, potem delavcu pravica do izrabe tega letnega dopusta ne ugasne kljub poteku referenčnega obdobja in obdobja za prenos.

Če se ugotovi, da se je delavec (npr. v dogovoru z delodajalcem, kot to določa tretji odstavek 162. člena ZDR-1) odločil, da bo del neizrabljenega letnega dopusta za tekoče leto izrabil v prvih šestih mesecih naslednjega leta (pri čemer se je tudi zavedal, da mora letni dopust izrabiti najkasneje do konca tega obdobja, ker mu bo v nasprotnem primeru ta pravica ugasnila), pa ga iz razloga nastopa bolniškega staleža (ki je nastopil po sklenitvi dogovora o izrabi dela letnega dopusta z delodajalcem) ni mogel izrabiti, bi navedeno lahko predstavljalo podlago za zaključek, da mu ta pravica ugasne, kljub temu, da ga delodajalec pred nastopom bolniškega staleža ni še posebej vzpodbudil k izrabi in ga opozoril na posledice neizrabe.

Če se ugotovi, da se je delavec (npr. v dogovoru z delodajalcem, kot to določa tretji odstavek 162. člena ZDR-1) odločil, da bo del neizrabljenega letnega dopusta za tekoče leto izrabil v prvih šestih mesecih naslednjega leta (pri čemer se je tudi zavedal, da mora letni dopust izrabiti najkasneje do konca tega obdobja, ker mu bo v nasprotnem primeru ta pravica ugasnila), pa ga iz razloga nastopa bolniškega staleža (ki je nastopil po sklenitvi dogovora o izrabi dela letnega dopusta z delodajalcem) ni mogel izrabiti, bi navedeno lahko predstavljalo podlago za zaključek, da mu ta pravica ugasne, kljub temu, da ga delodajalec pred nastopom bolniškega staleža ni še posebej vzpodbudil k izrabi in ga opozoril na posledice neizrabe.

Izrek

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu I. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožene stranke zoper III. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in v delu II. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke ter sodba sodišča prve stopnje v III. ter V. točki izreka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu I. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožene stranke zoper III. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in v delu II. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke ter sodba sodišča prve stopnje v III. ter V. točki izreka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev oziroma odpravo odločb tožene stranke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4. 2023 (I. točka izreka), postopek za izplačilo zneska 538,85 EUR pa je zaradi delnega umika tožbe ustavilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2020 plačati znesek 783,43 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2023 dalje (III. točka izreka), zavrnilo pa je njegov zahtevek za plačilo nadomestila oziroma odškodnine iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2021 v znesku 3.458,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnik toženki plačati njene stroške postopka v znesku 297,85 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev oziroma odpravo odločb tožene stranke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4. 2023 (I. točka izreka), postopek za izplačilo zneska 538,85 EUR pa je zaradi delnega umika tožbe ustavilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2020 plačati znesek 783,43 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2023 dalje (III. točka izreka), zavrnilo pa je njegov zahtevek za plačilo nadomestila oziroma odškodnine iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2021 v znesku 3.458,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnik toženki plačati njene stroške postopka v znesku 297,85 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2.Zoper I., IV. in V. točko izreka je vložil pritožbo tožnik, toženka pa se je pritožila zoper III. in V. točko izreka. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo, v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, poleg tega pa je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

2.Zoper I., IV. in V. točko izreka je vložil pritožbo tožnik, toženka pa se je pritožila zoper III. in V. točko izreka. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo, v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, poleg tega pa je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3.Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom VIII DoR 256/2024 z dne 3. 2. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanj:

3.Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom VIII DoR 256/2024 z dne 3. 2. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanj:

-ali je pravilna materialnopravna presoja, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2020;

-ali je pravilna materialnopravna presoja, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2020;

-ali sta sodišči druge in prve stopnje sprejeli odločitev brez ustrezne trditvene podlage.

-ali sta sodišči druge in prve stopnje sprejeli odločitev brez ustrezne trditvene podlage.

4.Toženka v reviziji navaja, da je zmotno materialnopravno stališče sodišč, da je ravnala protipravno, ker ni posebej individualno opozorila tožnika na možnost, da mu bo pravica do letnega dopusta ugasnila in da le navedba zakonskih norm v sklepu o odmeri dopusta ni dovolj. S sklepom o odmeri letnega dopusta za leto 2020 je izvršila tudi svojo obveznost opozarjanja in poučevanja tožnika o njegovih možnostih glede dejanske izrabe letnega dopusta. Pretirano je stališče sodišča druge stopnje, da bi morala toženka ob splošnem obvestilu še posebej poučiti tožnika o nevarnostih izgube pravice do letnega dopusta. Sodbi Sodišča Evropske unije (SEU) C-518/20 in C-727/20 nista primerljivi tej zadevi. Toženka je tožniku pred nastopom bolniškega staleža omogočala izrabo letnega dopusta in ga o nevarnosti izgube pravice tudi obvestila. Dolgotrajen bolniški stalež, v katerem je bil tudi tožnik, izključuje prenos neizrabljenega letnega dopusta po poteku petnajstmesečnega prenosnega obdobja. SEU je v svojih odločitvah večkrat presodilo, da je potrebno upoštevati tudi varstvo delodajalca v luči nevarnosti prevelikega kopičenja dopusta delavca in težav, ki bi jih to povzročilo za organizacijo dela. Zato je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti okoliščine o tem, ali je delavec letni dopust dejansko lahko izrabil, vendar pa to v predmetni zadevi ni bilo ugotovljeno. Toženka tožnika v času bolniškega staleža ni mogla napotiti na izrabo letnega dopusta, niti ga opozarjati na izrabo. Tožnik ni zatrjeval, da ni bil seznanjen z dejstvom, da mu bo pravica do letnega dopusta ugasnila, če ga ne bo izrabil, niti da je imel planiran letni dopust, pa mu ga toženka ne bi odobrila. Tožnik je bil z vsakoletnim sklepom o odmeri letnega dopusta seznanjen in opozorjen, kdaj lahko izrablja redni dopust, evidentno pa je tudi, da je bil seznanjen s svojimi pravicami. Tudi ni zatrjeval, da bi mu toženka zavrnila izrabo letnega dopusta ali da ga ni mogel izrabiti pred nastopom bolniškega staleža. Sodišči sta brez trditvene podlage tožnika presodili, da je toženka opustila svojo obveznost opozarjanja tožnika na izrabo letnega dopusta za leto 2020. Sodišči nista obrazložili, do kdaj in na kakšen način bi toženka morala tožnika pred nastopom bolniškega staleža pozvati na izrabo letnega dopusta in ga opozoriti na možnost, da mu pravica do tega letnega dopusta lahko ugasne. Prav tako nista pojasnili, zakaj sklep o odmeri letnega dopusta vsebinsko ni zadostil obveznosti toženke za obveščanje tožnika. Če pravica do izrabe letnega dopusta ugasne, te pravice ne more nadomestiti pravica do denarnega nadomestila oziroma odškodnine. Tožnik bi neizrabljen letni dopust za leto 2020 lahko izrabil najkasneje do 31. 3. 2022, vendar pa se je na delo po dolgotrajni bolezni vrnil šele 6. 10. 2023. Izrabe letnega dopusta ni zahteval, ampak je šele po poteku vseh prenosnih obdobij zahteval plačilo nadomestila. Tožnik ni dokazal, da mu je toženka protipravno onemogočala izrabo letnega dopusta. Dejstva, da je nastopil bolniški stalež, ni povzročila toženka. Neizraba letnega dopusta je bila posledica odločitve tožnika, da ga bo izrabil v času, v katerem pa je moral oditi v bolniški stalež. Poleg tega je bil seznanjen, do kdaj lahko letni dopust za leto 2020 izrabi, kar izhaja že iz njegove izpovedbe. Omenja še zadevi SEU C-609/17 in C-610/17 v zvezi z minimalnim številom dni letnega dopusta.

4.Toženka v reviziji navaja, da je zmotno materialnopravno stališče sodišč, da je ravnala protipravno, ker ni posebej individualno opozorila tožnika na možnost, da mu bo pravica do letnega dopusta ugasnila in da le navedba zakonskih norm v sklepu o odmeri dopusta ni dovolj. S sklepom o odmeri letnega dopusta za leto 2020 je izvršila tudi svojo obveznost opozarjanja in poučevanja tožnika o njegovih možnostih glede dejanske izrabe letnega dopusta. Pretirano je stališče sodišča druge stopnje, da bi morala toženka ob splošnem obvestilu še posebej poučiti tožnika o nevarnostih izgube pravice do letnega dopusta. Sodbi Sodišča Evropske unije (SEU) C-518/20 in C-727/20 nista primerljivi tej zadevi. Toženka je tožniku pred nastopom bolniškega staleža omogočala izrabo letnega dopusta in ga o nevarnosti izgube pravice tudi obvestila. Dolgotrajen bolniški stalež, v katerem je bil tudi tožnik, izključuje prenos neizrabljenega letnega dopusta po poteku petnajstmesečnega prenosnega obdobja. SEU je v svojih odločitvah večkrat presodilo, da je potrebno upoštevati tudi varstvo delodajalca v luči nevarnosti prevelikega kopičenja dopusta delavca in težav, ki bi jih to povzročilo za organizacijo dela. Zato je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti okoliščine o tem, ali je delavec letni dopust dejansko lahko izrabil, vendar pa to v predmetni zadevi ni bilo ugotovljeno. Toženka tožnika v času bolniškega staleža ni mogla napotiti na izrabo letnega dopusta, niti ga opozarjati na izrabo. Tožnik ni zatrjeval, da ni bil seznanjen z dejstvom, da mu bo pravica do letnega dopusta ugasnila, če ga ne bo izrabil, niti da je imel planiran letni dopust, pa mu ga toženka ne bi odobrila. Tožnik je bil z vsakoletnim sklepom o odmeri letnega dopusta seznanjen in opozorjen, kdaj lahko izrablja redni dopust, evidentno pa je tudi, da je bil seznanjen s svojimi pravicami. Tudi ni zatrjeval, da bi mu toženka zavrnila izrabo letnega dopusta ali da ga ni mogel izrabiti pred nastopom bolniškega staleža. Sodišči sta brez trditvene podlage tožnika presodili, da je toženka opustila svojo obveznost opozarjanja tožnika na izrabo letnega dopusta za leto 2020. Sodišči nista obrazložili, do kdaj in na kakšen način bi toženka morala tožnika pred nastopom bolniškega staleža pozvati na izrabo letnega dopusta in ga opozoriti na možnost, da mu pravica do tega letnega dopusta lahko ugasne. Prav tako nista pojasnili, zakaj sklep o odmeri letnega dopusta vsebinsko ni zadostil obveznosti toženke za obveščanje tožnika. Če pravica do izrabe letnega dopusta ugasne, te pravice ne more nadomestiti pravica do denarnega nadomestila oziroma odškodnine. Tožnik bi neizrabljen letni dopust za leto 2020 lahko izrabil najkasneje do 31. 3. 2022, vendar pa se je na delo po dolgotrajni bolezni vrnil šele 6. 10. 2023. Izrabe letnega dopusta ni zahteval, ampak je šele po poteku vseh prenosnih obdobij zahteval plačilo nadomestila. Tožnik ni dokazal, da mu je toženka protipravno onemogočala izrabo letnega dopusta. Dejstva, da je nastopil bolniški stalež, ni povzročila toženka. Neizraba letnega dopusta je bila posledica odločitve tožnika, da ga bo izrabil v času, v katerem pa je moral oditi v bolniški stalež. Poleg tega je bil seznanjen, do kdaj lahko letni dopust za leto 2020 izrabi, kar izhaja že iz njegove izpovedbe. Omenja še zadevi SEU C-609/17 in C-610/17 v zvezi z minimalnim številom dni letnega dopusta.

5.Tožnik je podal odgovor na revizijo, v katerem prereka navedbe iz revizije in predlaga, da jo vrhovno sodišče zavrne.

5.Tožnik je podal odgovor na revizijo, v katerem prereka navedbe iz revizije in predlaga, da jo vrhovno sodišče zavrne.

6.Revizija je utemeljena.

6.Revizija je utemeljena.

7.Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7.Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8.Toženka v reviziji z očitkom, da izpodbijani sodbi ne vsebujeta razlogov o vseh odločilnih dejstvih, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker revizija v zvezi s to kršitvijo ni bila dopuščena, revizijsko sodišče na te revizijske navedbe ne odgovarja.

8.Toženka v reviziji z očitkom, da izpodbijani sodbi ne vsebujeta razlogov o vseh odločilnih dejstvih, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker revizija v zvezi s to kršitvijo ni bila dopuščena, revizijsko sodišče na te revizijske navedbe ne odgovarja.

9.Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik od toženke dne 20. 1. 2023 zahteval izplačilo denarnega nadomestila za šest neizrabljenih dni letnega dopusta za leto 2020, ki ga ni mogel izrabiti v obdobju od 2. 4. 2021 dalje pa vse do 6. 10. 2023, ko je bil v dalj časa trajajočem bolniškem staležu. Toženka je njegovo zahtevo s sklepom z dne 2. 2. 2023, ki je bil potrjen s sklepom z dne 25. 4. 2023, zavrnila. V sklepih je pojasnila, da tožnik do zahtevanega denarnega nadomestila ne more biti upravičen že zato, ker mu delovno razmerje pri toženki po zaključku bolniškega staleža ni prenehalo. Obrazložila je, da ni upravičen niti do morebitne odškodnine za ta neizrabljen letni dopust, saj mu je ta pravica zaradi poteka 15-mesečnega obdobja za prenos ugasnila.

9.Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik od toženke dne 20. 1. 2023 zahteval izplačilo denarnega nadomestila za šest neizrabljenih dni letnega dopusta za leto 2020, ki ga ni mogel izrabiti v obdobju od 2. 4. 2021 dalje pa vse do 6. 10. 2023, ko je bil v dalj časa trajajočem bolniškem staležu. Toženka je njegovo zahtevo s sklepom z dne 2. 2. 2023, ki je bil potrjen s sklepom z dne 25. 4. 2023, zavrnila. V sklepih je pojasnila, da tožnik do zahtevanega denarnega nadomestila ne more biti upravičen že zato, ker mu delovno razmerje pri toženki po zaključku bolniškega staleža ni prenehalo. Obrazložila je, da ni upravičen niti do morebitne odškodnine za ta neizrabljen letni dopust, saj mu je ta pravica zaradi poteka 15-mesečnega obdobja za prenos ugasnila.

10.Tožnik je v tožbi in v svojih pripravljalnih vlogah zatrjeval in dokazoval, da zaradi bolniškega staleža, v katerem je bil od 2. 4. 2021 do 6. 10. 2023, ni mogel izrabiti šest dni letnega dopusta za leto 2020, ki so mu zato ostali neizrabljeni. Zahtevek za plačilo odškodnine

10.Tožnik je v tožbi in v svojih pripravljalnih vlogah zatrjeval in dokazoval, da zaradi bolniškega staleža, v katerem je bil od 2. 4. 2021 do 6. 10. 2023, ni mogel izrabiti šest dni letnega dopusta za leto 2020, ki so mu zato ostali neizrabljeni. Zahtevek za plačilo odškodnine

je utemeljeval z navedbami, da toženka ni dokazala, da ga je pravočasno poučila o njegovih pravicah glede izrabe tega dopusta in ni poskrbela, da bi imel dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust. Navajal je, da bi mu morala toženka na podlagi njegove zahteve z dne 20.1. 2023 omogočiti vsaj daljše obdobje za koriščenje letnega dopusta (tudi po izteku dvanajstmesečnega referenčnega obdobja), ne pa kar šteti, da je njegova pravica ugasnila. V svojih vlogah se je skliceval na sodno prakso SEU in judikate Vrhovnega sodišča RS, predlagal pa je tudi izvedbo dokazov, s katerimi je utemeljeval svoje navedbe. Glede na to sta sodišči druge in prve stopnje sprejeli odločitev ob zadostni trditveni podlagi tožnika (

je utemeljeval z navedbami, da toženka ni dokazala, da ga je pravočasno poučila o njegovih pravicah glede izrabe tega dopusta in ni poskrbela, da bi imel dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust. Navajal je, da bi mu morala toženka na podlagi njegove zahteve z dne 20.1. 2023 omogočiti vsaj daljše obdobje za koriščenje letnega dopusta (tudi po izteku dvanajstmesečnega referenčnega obdobja), ne pa kar šteti, da je njegova pravica ugasnila. V svojih vlogah se je skliceval na sodno prakso SEU in judikate Vrhovnega sodišča RS, predlagal pa je tudi izvedbo dokazov, s katerimi je utemeljeval svoje navedbe. Glede na to sta sodišči druge in prve stopnje sprejeli odločitev ob zadostni trditveni podlagi tožnika (

odgovor na drugo dopuščeno vprašanje

odgovor na drugo dopuščeno vprašanje

).

).

11.Sodišče prve stopnje je glede šestih dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2020 ugotovilo, da je tožnik v obdobju od. 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020 in v prvem četrtletju leta 2021 dejansko delal. Njegova bolezen in s tem nezmožnost za delo je nastopila z 2. 4. 2021. Tožnik je bil v bolniškem staležu do 6. 10. 2023, nakar se je vrnil na delo k toženki, pri kateri je bil v času do izdaje sodbe sodišča prve stopnje še vedno zaposlen. Ker mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, po presoji sodišča prve stopnje ni upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust.

11.Sodišče prve stopnje je glede šestih dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2020 ugotovilo, da je tožnik v obdobju od. 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020 in v prvem četrtletju leta 2021 dejansko delal. Njegova bolezen in s tem nezmožnost za delo je nastopila z 2. 4. 2021. Tožnik je bil v bolniškem staležu do 6. 10. 2023, nakar se je vrnil na delo k toženki, pri kateri je bil v času do izdaje sodbe sodišča prve stopnje še vedno zaposlen. Ker mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, po presoji sodišča prve stopnje ni upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust.

Zato je presojalo utemeljenost njegovega zahtevka po odškodninski podlagi.

Zato je presojalo utemeljenost njegovega zahtevka po odškodninski podlagi.

12.Pri tem je zaključilo, da je okoliščina, da je tožnik dejansko opravljal delo v referenčnem obdobju in obdobju za prenos, pomembna za presojo tega, ali mu je glede na sodno prakso SEU ugasnila pravica do šestih dni neizrabljenega plačanega letnega dopusta za leto 2020 zaradi poteka petnajstmesečnega obdobja za prenos. Zavzelo je stališče, da bi morala toženka tožniku pred začetkom bolniškega staleža (pred 2. 4. 2021) oziroma po njegovem zaključku (po 6. 10. 2023) omogočiti, da uresniči svojo pravico do izrabe tega dopusta, ga v tem smislu pozvati na izrabo letnega dopusta in opozoriti na možnost, da bo dopust izgubljen, če ga ne bo izrabil v referenčnem obdobju ali v obdobju za prenos. Tega pa toženka ni storila. Njeno opustitev je opredelilo kot protipravno ravnanje, ugotovilo pa je tudi obstoj preostalih predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke (nastalo škodo in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženke in škodo).

12.Pri tem je zaključilo, da je okoliščina, da je tožnik dejansko opravljal delo v referenčnem obdobju in obdobju za prenos, pomembna za presojo tega, ali mu je glede na sodno prakso SEU ugasnila pravica do šestih dni neizrabljenega plačanega letnega dopusta za leto 2020 zaradi poteka petnajstmesečnega obdobja za prenos. Zavzelo je stališče, da bi morala toženka tožniku pred začetkom bolniškega staleža (pred 2. 4. 2021) oziroma po njegovem zaključku (po 6. 10. 2023) omogočiti, da uresniči svojo pravico do izrabe tega dopusta, ga v tem smislu pozvati na izrabo letnega dopusta in opozoriti na možnost, da bo dopust izgubljen, če ga ne bo izrabil v referenčnem obdobju ali v obdobju za prenos. Tega pa toženka ni storila. Njeno opustitev je opredelilo kot protipravno ravnanje, ugotovilo pa je tudi obstoj preostalih predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke (nastalo škodo in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženke in škodo).

13.Sodišče druge stopnje se je, enako kot sodišče prve stopnje, sklicevalo tudi na materialnopravna stališča SEU, ki so bila sprejeta v zvezi s 7. členom Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva) oziroma drugim odstavkom 31. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Referenčno obdobje za koriščenje pravice do letnega dopusta za 2020 se je izteklo 31. 12. 2020, obdobje za prenos pa 31. 3. 2022.

13.Sodišče druge stopnje se je, enako kot sodišče prve stopnje, sklicevalo tudi na materialnopravna stališča SEU, ki so bila sprejeta v zvezi s 7. členom Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva) oziroma drugim odstavkom 31. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Referenčno obdobje za koriščenje pravice do letnega dopusta za 2020 se je izteklo 31. 12. 2020, obdobje za prenos pa 31. 3. 2022.

Zaradi okoliščine, da je tožnik bolniški stalež nastopil šele 2. 4. 2021, kar pomeni, da je večji del obdobja, ko bi lahko izrabil letni dopust za 2020, delal, je štelo, da bi ga morala toženka h koriščenju te pravice vzpodbuditi oziroma ga opozoriti na možnost izgube pravice do neizrabljenega letnega dopusta za 2020. Tega pa toženka ni storila.

Zaradi okoliščine, da je tožnik bolniški stalež nastopil šele 2. 4. 2021, kar pomeni, da je večji del obdobja, ko bi lahko izrabil letni dopust za 2020, delal, je štelo, da bi ga morala toženka h koriščenju te pravice vzpodbuditi oziroma ga opozoriti na možnost izgube pravice do neizrabljenega letnega dopusta za 2020. Tega pa toženka ni storila.

14.Sporno v tej revizijski zadevi je vprašanje, ali je toženka ustrezno poskrbela, da je imel tožnik dejansko možnost izrabiti šest dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2020 in ga poučila o izgubi te pravice, če je ne bo izrabil do konca referenčnega obdobja oziroma obdobja za prenos (torej ali je toženka ravnala skladno s stališči sodne prakse SEU) in v povezavi s tem, ali je podana njena odškodninska odgovornost.

14.Sporno v tej revizijski zadevi je vprašanje, ali je toženka ustrezno poskrbela, da je imel tožnik dejansko možnost izrabiti šest dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2020 in ga poučila o izgubi te pravice, če je ne bo izrabil do konca referenčnega obdobja oziroma obdobja za prenos (torej ali je toženka ravnala skladno s stališči sodne prakse SEU) in v povezavi s tem, ali je podana njena odškodninska odgovornost.

15.Tretji odstavek 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1) določa, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta. Po četrtem odstavku 162. člena ZDR-1 pa ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31. decembra naslednjega leta.

15.Tretji odstavek 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1) določa, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta. Po četrtem odstavku 162. člena ZDR-1 pa ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31. decembra naslednjega leta.

16.Drugi odstavek 31. člena Listine določa, da ima vsak delavec pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega počitka in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta. Po prvem odstavku 7. člena Direktive države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa. Iz drugega odstavka 7. člena Direktive pa izhaja, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.

16.Drugi odstavek 31. člena Listine določa, da ima vsak delavec pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega počitka in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta. Po prvem odstavku 7. člena Direktive države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa. Iz drugega odstavka 7. člena Direktive pa izhaja, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.

17.Delavec lahko izgubi pravico od plačanega letnega dopusta, če ga ne izrabi do poteka referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, ob pogoju, da je imel to pravico dejansko možnost izvršiti.

17.Delavec lahko izgubi pravico od plačanega letnega dopusta, če ga ne izrabi do poteka referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, ob pogoju, da je imel to pravico dejansko možnost izvršiti.

Po uveljavljeni sodni praksi SEU je vsako dejanje ali opustitev delodajalca, ki lahko odvrne delavca, da bi letni dopust izrabil, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta.

Po uveljavljeni sodni praksi SEU je vsako dejanje ali opustitev delodajalca, ki lahko odvrne delavca, da bi letni dopust izrabil, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta.

Na delodajalcu je obveznost, da konkretno in pregledno poskrbi, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga spodbudi k izrabi tega dopusta (po potrebi tudi uradno), pri čemer ga mora hkrati podrobno in pravočasno poučiti, da bo delavcu pravica do tega dopusta prenehala, če ga ne bo izrabil do konca referenčnega obdobja ali obdobja za prenos.

Na delodajalcu je obveznost, da konkretno in pregledno poskrbi, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga spodbudi k izrabi tega dopusta (po potrebi tudi uradno), pri čemer ga mora hkrati podrobno in pravočasno poučiti, da bo delavcu pravica do tega dopusta prenehala, če ga ne bo izrabil do konca referenčnega obdobja ali obdobja za prenos.

Na delodajalcu je dokazno breme za to, da je svojo obveznost izpolnil.

18.Pravico do plačanega letnega dopusta je po praksi SEU šteti za posebej pomembno načelo socialnega prava Unije, od katerega odstopanja niso mogoča in ki ga lahko pristojni nacionalni organi izvajajo samo v mejah, izrecno navedenih v Direktivi.

Pravica do plačanega letnega dopusta je sestavljena iz dveh delov, in sicer iz pravice do izrabe letnega dopusta in pravice do plačila za čas, ko delavec letni dopust izrablja.

Bistvo te pravice je omogočiti delavcu, da se spočije in da ima na voljo obdobje za sprostitev in razvedrilo,

pri čemer je počitek namenjen zaščiti varnosti in zdravja delavca.

19.Delavcu mora to pravico zagotoviti delodajalec, tako da na ustrezen način poskrbi, da jo ima delavec dejansko možnost izvršiti. Omogočiti mu mora izrabo letnega dopusta in ga jasno in pravočasno seznaniti s tem, da bo to pravico lahko izgubil po poteku referenčnega obdobja oziroma obdobja za prenos, če je ne bo (pravočasno) izrabil. Namen te obveznosti delodajalca je torej v tem, da zagotovi, da bo delavec imel dejansko možnost izrabiti to pravico. O tej izrabi se mora sicer odločiti delavec sam, saj delodajalec delavcu ne more naložiti, da dejansko uveljavi to svojo pravico.

20.Po sodni praksi SEU je obdobje za prenos pravice do neizrabljenega letnega dopusta, ki zajema obdobje 15 mesecev, ustrezno.

Pravica do izrabe letnega dopusta po poteku tega obdobja ne bi več dosegla svojega namena oziroma letni dopust ne bi imel več pozitivnega učinka na delavca kot čas za počitek, ampak ohrani le vidik obdobja za sprostitev in razvedrilo.

Navedeno pa velja le, če je delavec dejansko imel možnost izrabiti letni dopust.

21.Za odškodninsko odgovornost delodajalca zaradi delavčevega neizrabljenega letnega dopusta mora biti v skladu s sodno prakso SEU podana dovolj resna kršitev prava Unije s strani delodajalca, ki mora biti v neposredni vzročni zvezi z škodno posledico, torej neizrabo pripadajočega letnega dopusta in posledično nastalo škodo. Če teh elementov ni ugotovljenih, potem niso podane vse predpostavke za odškodninsko odgovornost delodajalca. V primeru dovolj resne kršitve prava Unije (med takšno spada tudi kršitev v zvezi z izrabo plačanega letnega dopusta) obstoj krivde ni pogoj za priznanje odškodnine.

22.Glede na sodno prakso SEU je v primeru, če delavec del referenčnega obdobja (oziroma obdobja za prenos) dela, nato pa postane nezmožen za delo in posledično nastopi bolniški stalež, ki se nadaljuje tudi po izteku obdobja za prenos, na delodajalcu, da dokaže, da je pravočasno (tako, da bi delavec ta dopust dejansko lahko izrabil) izpolnil svojo obveznost vzpodbujanja, obveščanja in poučitve delavca v zvezi z izrabo letnega dopusta. Če delodajalec ne dokaže, da je imel delavec dejansko možnost izrabiti letni dopust, potem delavcu pravica do izrabe tega letnega dopusta ne ugasne kljub poteku referenčnega obdobja in obdobja za prenos. V takem primeru to pravico delavec ohrani tudi po vrnitvi iz bolniškega staleža, ki je trajal dlje od referenčnega obdobja oziroma obdobja za prenos, ostane pa tudi obveznost delodajalca, da delavca glede tega dopusta vzpodbudi k izrabi in ga pouči o posledicah neizrabe. Če pa dokaže, da je imel delavec dejansko možnost izrabiti letni dopust, delavcu pravica do letnega dopusta za tekoče leto, ki ga ni izrabil niti v referenčnem obdobju niti v obdobju za prenos, ugasne. V takšnem primeru ni razloga, da bi moral delodajalec tudi po vrnitvi delavca na delo še enkrat izpolniti svojo obveznost obveščanja, spodbujanja in poučevanja delavca v zvezi z neizrabljenim letnim dopustom.

23.Na vprašanje, ali delavec ni izrabil letnega dopusta iz razloga, ker delodajalec ni izpolnil svoje obveznosti, da delavcu pravočasno omogoči izrabo tega letnega dopusta, je treba odgovoriti ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera.

24.Če se ugotovi, da se je delavec (npr. v dogovoru z delodajalcem, kot to določa tretji odstavek 162. člena ZDR-1) odločil, da bo del neizrabljenega letnega dopusta za tekoče leto izrabil v prvih šestih mesecih naslednjega leta

(pri čemer se je tudi zavedal, da mora letni dopust izrabiti najkasneje do konca tega obdobja, ker mu bo v nasprotnem primeru ta pravica ugasnila), pa ga iz razloga nastopa bolniškega staleža (ki je nastopil po sklenitvi dogovora o izrabi dela letnega dopusta z delodajalcem) ni mogel izrabiti, bi navedeno lahko predstavljalo podlago za zaključek, da mu ta pravica ugasne, kljub temu, da ga delodajalec pred nastopom bolniškega staleža ni še posebej vzpodbudil k izrabi in ga opozoril na posledice neizrabe. V primeru, da je delavec v skladu z dogovorom z delodajalcem (oziroma z njegovim soglasjem) planiral izrabo preostalega letnega dopusta do določenega dneva v referenčnem obdobju ali obdobju za prenos v naslednjem letu, od delodajalca namreč ni mogoče pričakovati, da kljub temu pred nastopom dogovorjene izrabe tega letnega dopusta še posebej vzpodbudi delavca k izrabi tega dopusta in ga pouči o posledicah neizrabe. Dokazno breme za ugotavljanje vseh teh dejstev pa je na delodajalcu.

25.Toženka je v postopku zatrjevala, da je svojo obveznost obveščanja in poučevanja tožnika glede izrabe letnega dopusta izpolnila z izdajo sklepa o odmeri letnega dopusta za leto 2020.

V tem sklepu je poleg odmere števila dni letnega dopusta, ki je pripadal tožniku za leto 2020, med drugim povzela tudi besedilo zakonskih določb drugega odstavka 159. člena ZDR-1, prvega odstavka 161. člena ZDR-1, prvega drugega, tretjega in petega odstavka 162. člena ZDR-1, 163. člena ZDR-1 in 20. člena Kolektivne pogodbe za policiste. Iz navedenih določb med drugim izhaja, na kakšen način lahko tožnik izrabi letni dopust, najmanj kolikšen del tega dopusta mora izrabiti v tekočem letu, kot tudi, da mora preostanek tega dopusta izrabiti v dogovoru z nadrejenim do 30. 6. naslednjega leta. Sodišči prve in druge stopnje se do pomena tega sklepa in sklepa z dne 24. 1. 2022 nista opredelili v smislu izpolnitve obveznosti toženke glede tega, da tožniku dejansko omogoči izrabo letnega dopusta. Prav tako se nista opredelili do tega, ali je imela toženka glede na eventualni dogovor s tožnikom glede izrabe letnega dopusta za 2020 v letu 2021 res obveznost še posebej seznanjati tožnika z neizrabljenim dopustom in ga pozivati, da ga izrabi že pred nastopom bolniškega staleža. Ob predpostavki, da je tožnik preostanek neizrabljenega letnega dopusta za 2020 planiral za izrabo do 1. 5. 2021, pa ga iz razloga bolniškega staleža ni mogel izrabiti, tudi okoliščina, da ga toženka v tem sklepu (ali na drugačen način) ni še posebej izrecno opozorila na to, da mu bo letni dopust propadel, če ga ne bo izrabil do 30. 6. 2021, sama po sebi še ne pomeni nujno, da je iz tega razloga podana njena odškodninska odgovornost.

26.Ker sta sodišči ugotovili odškodninsko odgovornost toženke, pri čemer nista natančneje ugotavljali vseh pomembnih okoliščin v zvezi z izrabo letnega dopusta za leto 2020 oziroma se opredelili do okoliščin, ki so (primeroma) navedene zgoraj, je revizijsko sodišče izpodbijani odločitvi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

27.Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

28.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------

1.Tožnik v svojih navajanjih sicer nedosledno uporablja pojma denarno nadomestilo in odškodnina, pri čemer pa oba pojma povezuje z zahtevkom za plačilo vtoževanega zneska zaradi neizrabljenih 6 dni letnega dopusta za leto 2020.

2.Pravico do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ima le delavec, ki ima neizrabljen letni dopust in kateremu delovno razmerje pri delodajalcu preneha (164. člen ZDR-1, člen 7/2 Direktive 2003/88/ES)

3.Toženka je vlogi tožnika za prenos izrabe preostalega letnega dopusta za 2020, ki jo je podal 10. 1. 2022 (torej v času, ko je bil v bolniškem staležu) ugodila s sklepom z dne 24. 1. 2022, v katerem je ugotovila, da je tožnik do 1. 4. 2022 upravičen do izrabe šest dni letnega dopusta za leto 2020, ki jih zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ni mogel izrabiti v skladu s četrtim odstavkom 162. člena ZDR-1 do 31. 12. 2021. S to odločitvijo, ki je sicer temeljila na Zakonu o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (Ur. l. RS, št. 206/21), je bila spoštovana tudi dolžina obdobja za prenos 15 mesecev, ki ga je kot ustreznega opredelilo že SEU.

4.Glej npr. sodbo Schultz-Hoff, Stringer, C-350/06 in C-520/06, tč. 43; C-684/16, tč. 35.

5.Glej npr. sodbo KHS AG, C-214/16, tč. 39; C-486/16, tč. 42.

6.Glej npr. sodbo Max-Planck, C-684/16, tč. 45.

7.Glej npr. sodbo Max-Planck, C-684/16, tč. 46 in 47; Kreuziger, C-619/16, tč. 53 in 54.

8.Glej npr. sodbo Max-Planck, C-684/16, tč. 19; Kreuziger, C-619/16, tč. 28.

9.Glej npr. sodbo QH in CV, C-762/18 in C-37/19, tč. 83; WD, C-233/20, tč. 29.

10.Glej npr. sodbo Schultz-Hoff, Stringer, C-350/06 in C-520/06, tč. 25.

11.Glej npr. sodbo Pereda, C-277/08, tč. 20.

12.Glej sodbo Max-Planck, C-684/16, tč. 44.

13.Glej sodbo KHS AG, C-214/10, tč. 43.

14.Glej npr. sodbo KHS AG, C-214/10, tč. 33.

15.Primerjaj s sodbo Fuss, C-429/09, tč.52, tč. 58, tč.70.

16.Iz izpovedbe tožnika, podane na glavni obravnavi dne 17. 4. 2024, izhaja, da je izrabo šestih dni letnega dopusta planiral za obdobje pred 1. majem 2021.

17.Ta sklep je toženka izdala 26. 3. 2020.

18.Izpoved tožnika z dne 17. 4. 2024.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 162, 162/3, 162/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.