Jedro

Smisel pridržne pravice po 286.čl. ZOR je v tem, da stranka, ki je upnik zapadle denarne terjatve, lahko zavaruje izpolnitev svoje terjatve tako, da pridrži stvar, ki je last dolžnika in s tem prisili svojega dolžnika k vzajemni izpolnitvi obeh obveznosti. V skrajnem primeru se lahko poplača iz vrednosti pridržane stvari, podobno kot pri zastavi. Zato ni utemeljeno odrekati toženki pravice, da uveljavi pridržno pravico v položaju, ko ima vknjiženo lastninsko pravico na nepremičnini, ki jo mora tožniku vrniti. Pri tem ni utemeljenih razlogov, da pridržna pravica ne bi veljala tudi za nepremičnine.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v izreku, s katerim je odločeno, da mora toženka A. Ž. izstaviti tožniku F. K. zemljiškoknjižno listino (drugi odstavek izreka sodbe prve stopnje in izrek druge stopnje, ki se nanaša na ta del prvostopne odločitve) ter v izreku o pravdnih stroških in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo prve stopnje je razveljavljena darilna pogodba z dne 24.8.1992, s katero je tožnik podaril toženki 6/12 nepremičnine vl. št... k.o... Sodba nalaga toženki, da izstavi tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino. Sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili sporno darilno pogodbo v času, ko sta živeli v izvenzakonski skupnosti. Ta skupnost je prenehala, zato je odpadla causa pogodbe. Poleg tega se je toženka s pogodbo zavezala nuditi tožniku oskrbo, česar pa ne izpolnjuje. To je razlog, da se pogodba razveže. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je stališče, da toženka neutemeljeno uveljavlja pridržno pravico. Sporno nepremičnino ima v posesti tožnik, toženka pa je zemljiškoknjižna lastnica te nepremičnine. Zato ni pogojev za uveljavljanje pridržne pravice.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. drugega odstavka 354.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je tožniku izročila denar od prodanega stanovanja, kar zahteva nazaj. Poleg tega ima proti njemu odškodninski zahtevek. Zaradi tega se je sklicevala na pridržno pravico. Svoje zahtevke je uveljavljala s tožbo. Sodišče je sprva združilo obe zadevi, nato pa ju je spet razdružilo, vendar te odločitve ni obrazložilo. To je kršitev določb postopka po 13.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP. Tožena stranka vztraja pri ugovoru pridržne pravice. Navaja, da je njena terjatev zapadla. Pridržna pravica je mogoča tudi na nepremičninah. Toženka priznava, da gre za tožnikovo nepremičnino. Njeno izročitev veže na plačilo svoje terjatve.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Toženka tudi v reviziji izrečno navaja, da se je ves čas strinjala s tem, da se darilna pogodba razveljavi. Vsebinsko izpodbija izrek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zato revizijsko sodišče ni obravnavalo vprašanja, ali je bil glede na zatrjevane in ugotovljene razloge za vrnitev darila zaradi prenehanja izvenzakonske skupnosti med tožnikom in toženko (drugi odst. 84.čl. v zvezi z 12.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) zahtevek na razveljavitev darilne pogodbe ustrezen.

Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z uveljavljanjem pridržne pravice na delu nepremičnine, ki je predmet darilne pogodbe in ga tožnik zahteva nazaj, je utemeljen. Po ugotovitvi izpodbijane sodbe je toženka zemljiškoknjižna lastnica tega idealnega dela nepremičnine vl. št... k.o... To pomeni, da ima v smislu 286.čl.Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR) obravnavano nepremičnino v rokah. Ker zatrjuje in tudi s tožbo uveljavlja plačilo svoje zapadle terjatve nasproti tožniku, so podane predpostavke za utemeljeno uveljavljanje pridržne pravice. To pomeni, da toženka ni dolžna izročiti tožniku njegove stvari, na kateri pa je še vknjižena lastninska pravica nanjo, dokler ji tožnik ne izplača njene terjatve. Zato toženka ne more biti obsojena na izstavitev zemljiškoknjižne listine, dokler tožnik njej ne izpolni njene zapadle denarne terjatve. O toženkinem zahtevku je torej treba odločiti prej ali hkrati s tožnikovim zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Smisel pridržne pravice po 286.čl. ZOR je v tem, da stranka, ki je upnik zapadle denarne terjatve, lahko zavaruje izpolnitev svoje terjatve tako, da pridrži stvar, ki je last dolžnika in s tem prisili svojega dolžnika k vzajemni izpolnitvi obeh obveznosti. V skrajnem primeru se lahko poplača iz vrednosti pridržane stvari, podobno kot pri zastavi. Zato ni utemeljeno odrekati toženki pravice, da uveljavi pridržno pravico v položaju, ko ima vknjiženo lastninsko pravico na nepremičnini, ki jo mora tožniku vrniti. Pri tem ni utemeljenih razlogov, da pridržna pravica ne bi veljala tudi za nepremičnine. Vsi razlogi, zaradi katerih je uzakonjena ta pravica, veljajo v enaki meri za premične stvari in za nepremičnine.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da mora toženka tožniku vrniti darilo. Ugotovljeno je, da je tožnik dejansko posest sporne nepremičnine že prevzel in se njegov dajatveni zahtevek glasi samo še na izstavitev zemljiškoknjižne listine. V tem pogledu ima toženka stvar, to je sporno nepremičnino, "v rokah" v smislu določbe 286.čl. ZOR. Izstavitev zemljiškoknjižne listine toženka utemeljeno veže na plačilo svoje terjatve. Zato je odločitev, s katero se toženki nalaga izstavitev zemljiškoknjižne listine, ne da bi bilo hkrati ali prej odločeno o plačilu njene terjatve nasproti tožencu, v nasprotju s smislom določbe 286. čl. ZOR.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na drugem odst. 395.čl. ZPP. V nadaljnjem postopku bo treba upoštevati toženkino terjatev, kakor bo ugotovljena v posebnem ali (po morebitni ponovni združitvi) v tem postopku. Zahtevka obeh strank je treba obravnavati kot vzajemna in odločiti o tožnikovem zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine v povezavi z odločitvijo o toženkini denarni terjatvi proti tožniku.