Jedro

Sodišče je ugotovilo, da zapustnik in prva toženka nista živela v izvenzakonski skupnosti že od leta 1994, pač pa šele od začetka leta 1998, ko se je oče tožnikov nekaj mesecev po nakupu stanovanja priselil k toženki. Zato ne gre za skupno premoženje. Zatrjevano zapustnikovo ali delno ali popolno plačilo kupnine za stanovanje pa tudi samo po sebi ne zadostuje za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sporno trisobno stanovanje v Ljubljani posebno premoženje pok. J. G. in da sodi v njegovo zapuščino. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlagata pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zaradi obsežnosti revizije bo revizijsko sodišče pomembnejše trditve povzelo v nadaljevanju, ko bo hkrati nanje tudi odgovorilo.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in tudi omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Ena od omejitev je določena v tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v revizijski fazi postopka sodišče in stranke vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Neupoštevne so vse tiste trditve, ki tako ugotovljeno dejansko stanje skušajo obiti, predrugačiti ali dopolniti, pa čeprav v preobleki procesnih kršitev, ki pa to dejansko niso.

6. Tožnika sta sinova iz razvezanega zakona pok. J. G., toženka je njegova kasnejša izvenzakonska partnerica, toženec pa njun sin. Tožnika sta bila v zapuščinskem postopku po očetu napotena na pravdo za ugotovitev, da sporno stanovanje spada v zapuščino, vendar sta v tožbeni zahtevek zajela tudi ugotovitev, da je sporno stanovanje zapustnikovo posebno premoženje. Zatrjevala sta namreč, da gre kljub že od leta 1994 dalje obstoječi izvenzakonski skupnosti za očetovo posebno premoženje zato, ker ga je financiral le on s svojimi sredstvi, ki so njegova posebna sredstva (avtorski honorar, kupnina od prodanih delnic, prihranki). S takim tožbenim zahtevkom in trditvami sta tožnika začrtala raziskovanje dejstev (7. člen ZPP) v postopku na prvi stopnji, zato nekoliko čudi njuno revizijsko stališče, da vprašanje obstoja izvenzakonski skupnosti sploh ni pravno pomembno. Če bi bila ta ugotovljena že za relevantno obdobje, potem bi tožnika lahko uspela vsaj z delom tožbenega zahtevka, ki bi ustrezal deležu na skupnem premoženju (pravilni razlogi v prvem in drugem odstavku na peti strani prvostopenjske sodbe), le izjemoma pa tudi s celim zahtevkom (razlogi v prvem odstavku na tretji strani pritožbene sodbe). Zato je obstoj izvenzakonske skupnosti pravno pomembna okoliščina. Vendar je sodišče ugotovilo, da zapustnik in toženka nista živela v izvenzakonski skupnosti že od leta 1994, pač pa šele od začetka leta 1998, ko se je oče tožnikov nekaj mesecev po nakupu stanovanja priselil k toženki. Do takrat je med njima obstajala medsebojna čustvena navezanost, družila sta se ob vikendih, skupno življenje s skupnim gospodinjstvom in ekonomsko skupnostjo pa se je začelo šele v začetku leta 1998. 7. Ugotovitev o začetku skupnega življenja in začetku izvenzakonske skupnosti je dejanske narave. Zato jo tožnika zaman skušata izpodbiti z grajo stališča pritožbenega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče glede izpovedi zaslišanih prič. S povzemanjem delov izpovedi posameznih prič skušata tožnika prikazati, da je izvenzakonska skupnost nastala že prej in s tem prihajata tudi v nasprotje s svojimi prejšnjimi trditvami, da obstoj izvenzakonske skupnosti sploh ni pravno pomemben.

8. Obe sodišči sta pravilno pojasnili, da zatrjevano zapustnikovo ali delno ali celo popolno plačilo kupnine za stanovanje ne zadostuje za pridobitev lastninske pravice. To je lahko podlaga le obligacijskopravnemu zahtevku. Tožnika nista navedla ustreznega pridobitnega načina (20. člen takrat veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Če bi bilo stanovanje kupljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti, bi lahko šlo za originaren pridobitni način, ki temelji na samem zakonu (drugi odstavek 51. člena v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), vendar ni bilo. Tožnika pa niti nista zmogla ustrezne trditvene podlage glede pridobitnega naslova. Kdo je bil pogodbena stranka pri nakupu stanovanja, je dejansko vprašanje. Po ugotovitvah obeh sodišč je bila to toženka. Tožnika sta trdila samo, da je toženka v pogodbi navedena zato, da bi zapustnik premoženje skril pred razvezano ženo v postopku delitve njunega skupnega premoženja. Nista pa trdila, da naj bi bila resnična volja prodajalke, da stanovanje ne proda toženki (svoji sestrični), pač pa zapustniku (razlogi prvostopenjske sodbe na koncu peti strani). Tudi pritožbeno sodišče je v zvezi s tem vprašanjem pravilno opozorilo na pomanjkljivo trditveno podlago. Tožnika zato ne moreta uspeti s pritožbeno in revizijsko novimi opredelitvami o fiktivni pogodbi, ki poleg tega ne ustrezajo pojmu navidezne pogodbe.

9. Razlogom, da (delno) plačilo kupnine ne zadostuje za pridobitev lastninske pravice, je glede na različne trditve obeh pravdnih strank prvostopenjsko sodišče še dodalo, da in zakaj verjame varianti toženke, kako je bila plačana kupnina, da pa je možno, da je kaj dal tudi zapustnik. Že samo je opozorilo, da to ni odločilno, zato v tem delu revizijski procesni očitki niso utemeljeni, niti glede izostalih poizvedb pri KDD o prodaji zapustnikovih delnic, niti glede zatrjevano prepoznih toženkinih pisnih dokazov. Tudi če bi šlo za prepozne dokazne predloge in tudi če bi prvostopenjsko sodišče nanjo oprlo svojo odločitev (čeprav tega ni storilo), niso dokazovali pravno pomembnih okoliščin in zato njihovo upoštevanje ne bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP). Odgovor pritožbenega sodišča na te procesne očitke je zato pravilen. Revizijske trditve o procesni kršitvi zaradi razlogov prvostopenjske sodbe, da tožnika nista uspela dokazati, da je oče v celoti plačal kupnino na eni strani in zavrnitvi dokaznega predloga za poizvedbe pri KDD na drugi, pa so izmišljene. Prvostopenjsko sodišče ni reklo, da tožnika nista dokazala plačila celotne kupnine, pač pa, da to ni pomembno, ker plačilo kupnine ni podlaga za stvarnopravni zahtevek.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo tožnikov skupaj z njunimi priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).