Jedro

Ker je bila kreditna pogodba povzeta v sporazum o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, po oceni pritožbenega sodišča tožnica nima pravnega interesa za tožbo, da je kreditna pogodba nična. Po določbi 251.c čl. takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) ima podpisani zapisnik o sporazumu strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter soglasju, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnino pridobi zastavna pravica, značaj sodne poravnave, ki predstavlja izvršilni naslov proti zastaviteljici – tožnici in se njen pravni položaj v ničemer ne bi spremenil tudi, če bi se kreditna pogodba ugotovila za nično. Čim je bila kreditna pogodba povzeta v sporazum, predstavlja ta sporazum izvršilni naslov tudi proti tožnici kot zastaviteljici.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo: primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi :“Ugotovi se, da sta kreditna pogodba, ki so jo dne 14.10.1993 sklenili L., P. d.d., P.G. in N.I. in sporazum, ki so ga pri Temeljnem sodišču v N. sklenili P. d.d., G.P. in N.I. nična.“ podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi:“Ugotovi se, da sta kreditna pogodba, ki so jo dne 14.10.1993 sklenili L., P. d.d., P.G. in N.I., in sporazum, ki so ga pri Temeljnem sodišču v N. sklenili P. d.d., P.G. in N.I., nimata pravnega učinka.“ tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti prvi in drugi toženi stranki nerazdelno stroške pravdnega postopka v znesku 407.937,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2005 dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, stroške postopka pa naloži toženim strankam oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je naziv G. v kreditni pogodbi ustrezen in da ni kršen 5.čl. Zakona o kreditnih poslih s tujino (ZKPT), ki določa, da lahko kreditne posle s tujino sklepajo domače osebe, ki so fizične osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in ki opravljajo dejavnost z osebnim delom. V času sklenitve sporne kreditne pogodbe je bilo treba status zasebnika iz ZKPT presojati v smislu določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) oziroma po novem sistemu statusne ureditve izvajalcev pridobitne dejavnosti. Kot zasebnika je bilo tako mogoče opredeliti samostojnega podjetnika, kot je opredeljen v 7.odst. 1.čl. ZGD. Iz opredelitve P.G. v kreditni pogodbi jasno izhaja, da le-ta svoje dejavnosti ni opravljal kot samostojni podjetnik, niti je ni opravljal v okviru enega izmed svobodnih poklicev. V spisu ni prav nobenih navedb ali podatkov v tej smeri, zato je sodišče nezakonito presodilo, da je P.G. pogodbo sklenil kot zasebnik. Zato tretji toženec P.G. ni bil domača oseba v smislu 5.čl. ZKPT in je bil iz tega razloga kršen. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati 2.odst. 13.čl. ZKPT, ki je bil prav tako kršen z izpodbijano kreditno pogodbo. Navedeni odstavek namreč dovoli sklepati tovrstne kreditne pogodbe samo pod pogojem, če tuja oseba ne zahteva poroštva. Iz same kreditne pogodbe pa izhaja, da je tožnica pogodbo podpisala kot porok. Dalje je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedeni zakon ni bil kršen s tem, ko sporna pogodba ni bila registrirana pri Banki Slovenije. Tožnica je izrecno zatrjevala, da sporna pogodba ni bila registrirana pri Banki Slovenije, nenazadnje je to sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo na samem naroku. Da je tovrstna pogodba podvržena določbam ZKPT, ki določajo obvezno registracijo, jasno izhaja iz definicije kreditnih poslov s tujino iz 1.čl. ZKPT. Jasno je, da je sporna kreditna pogodba vsekakor kreditni posel s tujino v smislu 1.čl. ZKPT. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je registracija pri Banki Slovenije le evidenca, ne pa predpisana oblika, torej obličnost. Takšno stališče je v očitnem nasprotju z ZKPT in z namenom, ki ga je zasledoval z obvezno registracijo. ZKPT jasno določa, da pogodba ni veljavna, dokler ni registrirana. Pritožba v nadaljevanju citira stališča pravnih strokovnjakov (članek dr. Kocbeka in Preliča) in navaja, da glede na citirano sodno teorijo oziroma pravne strokovnjake je napačno stališče sodišča prve stopnje, da ZKPT ne odkazuje na civilno sankcijo z ničnostjo. Prav tako ni res, da zakon za kršitev predvideva le sankcijo denarne kazni. ZKPT jasno določa, da posel do odobritve oziroma registracije sploh ne velja (5.odst. 18.čl. ZKPT). Glede na to, da je izpodbijana kreditna pogodba nična, nične pogodbe nikoli ne morejo konvalidirati, zato se sodišče prve stopnje napačno sklicuje na teorijo realizacije, po kateri naj bi kreditna pogodba kljub vsemu ostala veljavna. To je mogoče le pri izpodbojnih, ne pa tudi ničnih pogodbah. Prav tako se sodišče napačno sklicuje na 117.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj tudi ta velja zgolj za izpodbojne pogodbe, ne pa za nične. Zakon ne določa roka za izpodbijanje ničnosti, sporna kreditna pogodba ni izpodbojna, ampak je nična, zato je napačna odločitev oziroma ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana tožba vložena prepozno.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge, tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, vendar tega pritožbenega razloga ni opredeljeno navedla in ga konkretizirala. Preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti in so naštete v 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je dovolj popolno ugotovilo dejanske okoliščine in je odločitev pravilna, čeprav iz nekoliko drugačnih razlogov, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Tožnica je s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini tožnice z dne 20.11.1993 ter s podrejenim zahtevkom ugotovitev, da sta navedena kreditna pogodba in sporazum nimata pravnega učinka. Zahtevka sta v bistvu enaka, saj nična pogodba nima pravnega učinka, ker je temeljno bistvo ničnosti nepriznanje pravnih učinkov (prim. II Ips 416/2005, II Ips 633/2005). Tudi pritožba se ukvarja predvsem z ničnostjo, saj navaja, da se sodišče napačno sklicuje na 117.čl. ZOR, ker ta velja zgolj za izpodbojne pogodbe, ne pa za nične, kar pomeni, da je tožeča stranka tako s primarnim kot s podrejenim tožbenim zahtevkom uveljavljala ničnost kreditne pogodbe in sporazuma. Tožnica je na prvi strani tožbe navedla, da gre za tožbo zaradi ugotovitve neveljavnosti pogodb. Tako po prej veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot po sedaj veljavnem Obligacijskem zakoniku (OZ) so neveljavne pogodbe skupni pojem za nične pogodbe (103. - 110.čl. ZOR, 86. - 93.čl. OZ) in izpodbojne pogodbe (11. - 117.čl. ZOR, 94. - 99.čl. OZ). Posebnost slednjih je, da je treba s tožbo zahtevati njihovo razveljavitev (prim. II Ips 659/2005). Tožeča stranka je postavila samo ugotovitveni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe in sporazuma. Če je morebiti mislila s podrejenim zahtevkom izpodbijati pogodbo in sporazum in zahtevati njuno razveljavitev, z ugotovitvenim zahtevkom nikakor ne bi mogla uspeti, ampak bi morala postaviti oblikovalnega.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da so pravdne stranke oziroma njihovi pravni predniki: 2. tožena stranka L.(v nadaljevanju: banka), pravni prednik prve tožene stranke P. d.d.(v nadaljevanju: zavarovalnica), pravni prednik tretje do šeste tožene stranke P.G. kot kreditojemalec in tožnica kot zastaviteljica dne 14.10.1993 sklenili kreditno pogodbo. Pogodba potrjuje trditve zavarovalnice in banke, da je bilo s kreditno pogodbo dogovorjeno, da banka cedira svojo terjatev iz naslova kredita zavarovalnici (odstopi in prenese v izterjavo vse svoje glavne in stranske terjatve iz kreditnega posla po pogodbi in jo pooblašča, da vpiše zastavno pravico na nepremičnini zastaviteljice). Tožnica je dne 20.10.1993 sklenila z zavarovalnico in G. pri Temeljnem sodišču v N. sporazum o ustanovitvi zastavne pravice na tožničini nepremičnini (R 228/93).Iz zapisnika o naroku za ugotovitev sporazuma in soglasja strank po čl. 251.c z dne 20.10.1993 (priloga A 10) izhaja, da je bila pogodba z dne 14.10.1993 njegov sestavni del. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kreditojemalec kredit prejel in ga je le delno vrnil, zato je prišlo do izvršbe na tožničino nepremičnino.

Tožnica je ničnost kreditne pogodbe in sporazuma utemeljevala s tem, da kreditojemalec P.G. po ZKPT ni mogel skleniti pogodbe, ki jo je lahko sklenila le pravna oseba in zasebnik, in da pogodba ni bila registrirana pri Banki Slovenije ter je te razloge raztezala tudi na sporazum. Ker je bila kreditna pogodba povzeta v sporazum o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, po oceni pritožbenega sodišča tožnica nima pravnega interesa za tožbo, da je kreditna pogodba nična. Po določbi 251.c čl. Takrat veljavnega veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) ima podpisani zapisnik o sporazumu strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter soglasju, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnino pridobi zastavna pravica, značaj sodne poravnave, ki predstavlja izvršilni naslov proti zastaviteljici – tožnici in se njen pravni položaj v ničemer ne bi spremenil tudi, če bi se kreditna pogodba ugotovila za nično. Čim je bila kreditna pogodba povzeta v sporazum, predstavlja ta sporazum izvršilni naslov tudi proti tožnici kot zastaviteljici. Pomanjkanja pravnega interesa bi sicer terjalo zavrženje tožbe v tem delu in ne zavrnitve zahtevka, kar pa je relativna kršitev določb postopka, ki se upošteva le na ugovor strank, zato pritožbeno sodišče ni poseglo v izrek sodbe. Glede zahtevka za ugotovitev ničnosti sklenjenega sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, ki ima moč sodne poravnave, je treba povedati, da ima sodna poravnava na materialnopravnem področju učinek pogodbe, s katero so stranke uredile medsebojna sporna razmerja, na procesnem področju pa učinek pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe. Sodno poravnavo je mogoče izpodbijati s tožbo iz razlogov, zaradi katerih se lahko izpodbija vsaka poravnava, mogoče pa je tudi uveljavljati ničnost sodne poravnave, če je bila ta iz zakonsko določenih razlogov nična. Teh razlogov tožnica ni zatrjevala in sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica za sporazum z močjo sodne poravnave ni niti zatrjevala, niti izkazovala razlogov ničnosti, pač pa je že navedene ničnostne razloge kreditne pogodbe raztezala na sporazum, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne gre. Izpodbijani sporazum, v katerem nastopa zavarovalnica kot upnik in tožnica kot lastnica nepremičnin, ki jih je zastavila, je bil zapisan v skladu z že citiranimi določbami ZIP, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča o njegovi ničnosti ni mogoče govoriti. Iz navedenih razlogov v tem delu tožbeni zahtevek ni utemeljen in je odločitev sodišča prve stopnje, ki ga je zavrnilo, pravilna.

Iz navedenih razlogov pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pri čemer se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih trditev, ki niso pravno pomembne za odločitev. Neutemeljeno pritožbo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).