Jedro

Tožnik se v pritožbi sklicuje na določbe PUP, ki so veljale pred njegovo novelo. Ker je v času izdaje prvostopne odločbe novela PUP že bila v veljavi, upravni organi pa odločajo v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaji odločbe in po predpisih, ki veljajo na dan izdaje odločbe, je prvostopni upravni organ določila PUP pravilno uporabil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2109/2000-8 z dne 31.1.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 3.10.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote K. z dne 21.9.1999, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo prizidka garaže ob stanovanjski hiši na zemljišču parc. št. 633/2 k.o. K. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da zemljišče, na katerem je zgrajena sporna garaža, leži v območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih občine K. (Uradni list RS, št. 52/92 in 30/95, PUP). Po določbi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št.18/84,37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90,78/90,18/93 in 44/97, ZUN) se lokacijsko dovoljenje za objekte na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, slednja pa mora biti izdelana v skladu s pogoji iz PUP. Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da lokacijska dokumentacija za sporni objekt ni izdelana v skladu s pogoji iz PUP, zlasti ne glede odmika od posestne meje. Po določbi 1. alinee 1. odstavka 33. člena PUP se mora pri določanju lege novih objektov med drugim upoštevati tudi odmik objektov od posestne meje, ki morajo biti odmaknjeni najmanj 4 m od posestne meje, manj pa le ob izpolnitvi pisnih pogojev mejaša. To pa pomeni, da mora investitor za odmik, ki je manjši od 4 m, pridobiti pisno soglasje lastnika sosednje parcele. Iz izpodbijane odločbe in priloženih upravnih spisov izhaja, da prizidek tožnika leži tik ob posestni meji soseda, in da tudi na najbolj oddaljenem delu od posestne meje ni odmaknjen 4 metre. Tožnik za gradnjo predmetnega prizidka ni dobil pisnega soglasja soseda, kot je to določeno v določbi 33. člena PUP. Razvidno pa je tudi, da lastnik sosednje parcele J.J. gradnji, glede na obstoječi odmik objekta od njegove parcelne meje, izrecno nasprotuje. Ker je torej odmik zgrajenega objekta manjši od 4 m, tožnik pa od lastnika sosednje parcele ni pridobil pisnega soglasja, je sodišče prve stopnje presodilo, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja, zato je odločitev o zavrnitvi zahteve za njegovo izdajo pravilna.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. V pritožbi navaja, da se je sodišče napačno sklicevalo na določbo 33. člena PUP, saj je v navedenem členu PUP določeno le, da so potrebni odmiki 4 m od javnih poti, cest in ulic, medtem ko za odmik od parcelnih mej ni predpisana minimalna razdalja. Določeni so le pogoji, ki so povezani z zmanjšano uporabnostjo sosednjih parcel. V zvezi s soglasjem meja-ša pa navaja, da je slednji objekt postavil na posestno mejo brez soglasij ter mu s tem onemogočil pridobiti ustrezna dovoljenja, zato gradnje ne more legalizirati.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo. Z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče strinja, saj imajo podlago v podatkih upravnih spisov in v določbah predpisov, na katere se prvostopno sodišče pri tem sklicuje.

V obravnavani zadevi je sporna lokacija že zgrajenega prizidka ob stanovanjski hiši na zemljišču parc. št. 633/2 k.o. K. Tožena stranka je presodila, pritrdilo pa ji je tudi sodišče prve stopnje, da lokacijska dokumentacija za sporni objekt ni izdelana v skladu s pogoji iz PUP. Tožnik temu ugovarja. Ne strinja se, da je za odmik od parcelne meje predpisana minimalna razdalja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je navedeni ugovor, ki ga je tožnik uveljavljal že v tožbi, neutemeljen. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, se lokacijsko dovoljenje za graditev objektov izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, ta pa mora biti izdelana v skladu s pogoji iz PUP (2. odstavek 54. člena ZUN). PUP v 1. alinei 33. člena določa, da morajo biti objekti od parcelne meje odmaknjeni najmanj 4 metre, za manjši odmik pa mora investitor izpolniti pismene pogoje mejaša. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, in to tudi ni sporno, da se sporni prizidek nahaja tik ob posestni meji soseda. Slednji pa posegu izrecno nasprotuje. Glede na navedene dejanske ugotovitve je ob upoštevanju določbe 33. člena PUP, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno stališče sodišča prve stopnje ter pred njim tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, da je odmik prizidka garaže v nasprotju s pogoji, ki jih glede lege objektov določa navedeni PUP. Tožnik se v pritožbi sklicuje na določbe PUP, ki so veljale pred njegovo novelo (Uradni list RS, št. 30/95). Ker je v času izdaje prvostopne odločbe dne 21.9.1999, novela PUP že bila v veljavi (veljati je začela dne 10.6.1995), upravni organi pa odločajo v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaji odločbe in po predpisih, ki veljajo na dan izdaje odločbe, je prvostopni upravni organ določila PUP pravilno uporabil. Zato pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na lego sosedovega objekta. Ta ugovor ni predmet tega postopka, zato za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomemben.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.