Jedro

SZ je vstopil v veljavo dne 19. 10. 1991. Po presoji sodišča je imel upravni organ v izvedenem dokaznem postopku dovolj podlage za zaključek, da tožnik na ta dan ni bil imetnik stanovanjske pravice ali prejšnji imetnik začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju in tudi na ta dan v hišniškem stanovanju ni prebival. Zato je bila tožnikova zahteva za ugotovitev upravičenosti izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev zavrnjena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za ugotovitev upravičenosti izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih uveljavlja kot najemnik hišniškega stanovanja v skladu s 173. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) v povezavi s 175.a členom SZ-1. Tožnikova zahteva je bila zavrnjena zato, ker na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) ni imel statusa prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, saj mu je bilo predmetno stanovanje dodeljeno v uporabo po uveljavitvi SZ. To izhaja iz predloženih dokumentov. Tožnik je namreč predložil pogodbo o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas, ki je bila sklenjena med tožnikom, za katerega je navedeno, da stanuje na naslovu ..., in Skupnostjo stanovalcev stanovanjske hiše na naslovu ... Pogodba nosi datum 10. 7. 1991 in je bila sklenjena za določen čas šestih mesecev. Tožnik je priložil tudi potrdilo A. p.o., iz katerega izhaja, da je tožnik, stanujoč na naslovu ..., v delovnem razmerju za določen čas pri Skupnosti stanovalcev ... od 9. 7. 1991 do 8. 1. 1992. Ne iz pogodbe o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas in ne iz potrdila a. ne izhaja, da bi bilo tožniku hkrati dodeljeno tudi hišniško stanovanje. Tožnik pa je priložil tudi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki nisi datum 28. 6. 1991, kar pomeni, da bi bila sklenjena en mesec pred sklenitvijo pogodbe za določen čas, veljala pa naj bi šele čez sedem mesecev in sicer od 9. 1. 1992. Upravni organ opozarja na to, da je bila pogodba o stalni zaposlitvi sklenjena na podlagi sklepa hišnega sveta na naslovu ..., ta pa je sklep o zaposlitvi tožnika za nedoločen čas sprejel na svojem sestanku dne 23. 12. 1991. V času sprejema citiranega sklepa pa je že tri mesece veljal SZ.

Tožnik je priložil tudi izjavo o prevzemu hišniškega stanovanja, ki sta jo podpisala tožnik in a. dne 10. 2. 1992 oziroma 16. 1. 1992. Iz izjave je razvidno, da je bilo hišniško stanovanje dodeljeno imenovanemu v uporabo na podlagi sklepa skupnosti stanovalcev ... z dne 23. 12. 1991 in da je imenovani prevzel predmetno stanovanje dne 9. 1. 1992. Upravni organ poudarja, da je SZ začel veljati 15. 10. 1991, hkrati z njegovo uveljavitvijo pa sta prenehala veljati Zakon o stanovanjskem gospodarstvu in Zakon o stanovanjskih razmerjih, kar pomeni, da so vsi zgoraj navedeni dokumenti, razen pogodbe o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas izdani na podlagi neveljavnih predpisov. Glede na to tožnik ni upravičen do ugodnosti v skladu s 173. členom SZ-1, zato je upravni organ njegovo zahtevo zavrnil. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil upravnega postopka in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da ji pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, kot to zahteva 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). S tem so bila bistveno kršena pravila upravnega postopka. Glede nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tožnik zatrjuje, da je na dan uveljavitve SZ v hišniškem stanovanju prebival ter hkrati tudi opravljal hišniška dela povezana s stavbo. Glede na to mu pripadajo zahtevane pravice. Razen s predloženo listinsko dokumentacijo tožeča stranka to dokazuje tudi z izjavami prič, ki jih je pridobila v ponovnem postopku in jih prilaga tožbi. Predložil pa bi jih tudi upravnemu organu, če bi imel takšno možnost. V dopisu z dne 25. 7. 2012 pa je tožnik pristojnemu organu pojasnil, da pisna najemna pogodba z njim ni bila sklenjena. Zakaj, ne ve, ker pa od leta 1991 stanovanje uporablja, koristi in v njem živi, je s tem nedvomno izkazal obstoj najemnega razmerja. Najemna pogodba velja kljub temu, da ni bila sklenjena v pisni obliki, kolikor so se izvrševale vse bistvene sestavine takšne pogodbe (58. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Okoliščina, da je bilo tožniku hišniško stanovanje dodeljeno pred 18. 10. 1991, pa izhaja iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 28. 6. 1991. Tožnik zatrjuje, da sta bili obe pogodbi sklenjeni na isti dan, torej tako pogodba za nedoločen čas kot pogodba za določen čas, to je 28. 6. 1991. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da se tožeči stranki izda ustrezna odločba o nepovratnih in kreditih sredstvih oziroma podredno, da zadevo vrne v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Dodaja, da iz zapisnika sestanka hišnega sveta ... izhaja, da je bilo na dan 19. 12. 1991 hišniško stanovanje prazno in so zato sprejeli sklep, da se dodeli tožeči stranki. Na tem sestanku je bila sprejeta tudi odločitev o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas. Dva meseca po sprejetju SZ predstavniki hišnih svetov niso imeli nikakršne pravne podlage, da bi lahko odločali v imenu vseh etažnih lastnikov. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

SZ-1 v 173. členu določa pravice najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih v zvezi z nadomestnim odkupom. Ti lahko potem, ko je bila stanovanjska stavba ali stanovanje vrnjeno prvotnemu lastniku uveljavljajo pravico po tem zakonu bodisi do nakupa stanovanja, v katerem prebivajo, če se lastnik s tem strinja, bodisi do nakupa drugega stanovanja ali gradnje hiše, v tem primeru pa imajo pravico do nadomestila v višini 36 % od vrednosti stanovanja od Slovenske odškodninske družbe v gotovini, 25 % odstotkov od Slovenske odškodninske družbe v obliki obveznic in 13 % od Republike Slovenije v vrednostnih papirjih. Zaprosijo lahko tudi za odobritev posojila po 148. členu SZ-1. V času veljavnosti 175.a člena SZ-1 se 173. člen SZ-1 uporablja tudi za prejšnje imetnike stanovanjske pravice ali prejšnje imetnike pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju, ki so na dan uveljavitve SZ prebivali v hišniškem stanovanju ter opravljali hišniška dela povezana s stavbo, če se odločijo, da bi si zagotovili drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo. Ti imajo pravico zahtevati, da se jim za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način določen v 173. členu tega zakona.

175. a člen SZ-1 je bil v veljavi od 17. 11. 2011 do 30. 5. 2012, ko ga je razveljavil Zakon o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki pa je v 210. členu določal, da se postopki začeti po 175.a členu SZ-1, končajo v skladu z dosedanjimi predpisi. Tožnik je vložil vlogo na podlagi 175.a člena SZ-1 dne 17. 5. 2012, zato je treba o njej odločiti ob uporabi tega člena.

SZ je vstopil v veljavo 19. 10. 1991, po presoji sodišča pa je imel upravni organ v izvedenem dokaznem postopku dovolj podlage za zaključek, da tožnik na ta dan ni bil imetnik stanovanjske pravice ali prejšnji imetnik začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju in tudi na ta dan v hišniškem stanovanju ni prebival. Da se to stanovanje, za katerega je navedeno, da je „do sedaj“, to je do 19. 12. 1991, prazno, tožniku kot hišniku dodeli, je bilo odločeno na sestanku predsednikov hišnih svetov ... dne 19. 12. 1991. Iz izjave o prevzemu hišniškega stanovanja na naslovu ... izhaja, da je tožnik le tega prevzel dne 9. 1. 1992. Iz pogodbe o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas od 9. 7. 1991 do 8. 1. 1992 ne izhaja, da bi bilo tožniku dodeljeno hišniško stanovanje. To je navedeno šele v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Na tej je sicer naveden datum 28. 6. 1991, vendar pa se tudi sodišče strinja z zaključkom, da je ta antidatirana, saj je bila tudi odločitev o tem, da se tožnika sprejme v delovno razmerje za nedoločen čas sprejeta na sestanku predsednikov hišnih svetov ... dne 19. 12. 1991. Nenazadnje je tudi izkustveno povsem sprejemljivo, da je bila odločitev o sklenitvi delovnega razmerja in dodelitvi hišniškega stanovanja sprejeta potem, ko so bili s tožnikovim delom v obdobju, v katerem je bil zaposlen za določen čas, zadovoljni. To namreč izhaja tudi iz zapisnika z dne 19. 12. 1991, v katerem je navedeno, da je tožnik delo opravljal kvalitetno, hitro, samoiniciativno in v dogovorjenih rokih. Na osnovi tega je bil sprejet sklep, da se ga sprejme v delovno razmerje za nedoločen čas.

Pri tem se sodišče ne spušča v vprašanje, ali je imel v tem obdobju hišni svet še zakonska pooblastila za takšne odločitve. Za predmetno zadevo je relevantno le vprašanje ali je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice oziroma imetnik pravice začasne uporabe hišniškega stanovanja in ali je v njem prebival na dan uveljavitve SZ, to je 19. 10. 1991, iz zgoraj navedenega pa izhaja, da na ta dan te pravice ni imel in tudi v tem stanovanju ni prebival. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami izpodbijane odločitve ne more ovreči. Po presoji sodišča je imel upravni organ v izvedenih dokazih dovolj podlage za zanesljive zaključke o ugotovljenem dejanskem stanju, zato tožeča stranka tudi z v tožbi predlaganimi dokazi ne more biti uspešna. Prav tako so glede na ugotovitev, da tožnik v predmetnem stanovanju ob uveljavitvi SZ ni živel, brezpredmetne navedbe o sklenjeni najemni pogodbi.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.