Jedro

Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik 15. 2. 2020 zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno po 1. in 2. alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik, ki prihaja iz Maroka, za mednarodno zaščito zaprosil zaradi ekonomskih težav, saj se v Maroku ni mogel zaposliti, ker ni imel dovolj poznanstev. V primeru, da pa je delo dobil, so ga kmalu odpustili, namesto njega pa preko poznanstev zaposlili drugega. V letu 2014 se je zaradi takšnega ravnanja delodajalca udeležil demonstracij, zaradi česar so jih policisti pretepli. Povedal je še, da v Maroku tudi ni svobode govora. Na podlagi njegovih navedb je tožena stranka zaključila, da so tožnikovi razlogi nepomembni za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Jasno je namreč razvidno, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Njegovih razlogov, ki se nanašajo na težave z zaposlitvijo, namreč ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Poleg tega je Maroko država, katero je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav z dne 13. 6. 2019, tožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varen. Zato je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno.

3. Tožnik je zoper izdano odločbo vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da tožena stranka ni mogla pravilno in popolno ugotoviti dejanskega stanja, saj ni pridobila aktualnih splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi tožnika, ni presojala intenzivnosti zatrjevanega dejanja preganjanja in ni pravilno upoštevala dejstva, da tožnik pripada posebni družbeni skupini, to je skupini brez zvez in poznanstev. Prav tako je tožena stranka kršila pravila postopka s tem, ko pooblaščencu tožnika ob podaji prošnje ni bila dana možnost, da bi tožniku postavljal vprašanja. Tožena stranka tudi ni presojala dejstva, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda po 28. členu ZMZ-1. 4. V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača vse tožnikove ugovore in vztraja pri izpodbijani odločbi. Izpostavlja 5. točko 27. člena ZMZ-1, ki določa, kdaj se oseba lahko šteje kot pripadnik posebne družbene skupine, in meni, da se oseba zgolj zaradi tega, ker zvez in poznanstev nima, ne more šteti kot pripadnik posebne družbene skupine.

5. Naknadno, z dopisom z dne 19. 2. 2020, je tožena stranka sodišče obvestila, da je tožnik 15. 2. 2020 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil niti tožena stranka ne ve, kje se sedaj nahaja, zato meni, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

6. Sodišče je odgovor tožene stranke skupaj z obvestilom o tožnikovi zapustitvi azilnega doma v vednost poslalo tožnikovi pooblaščenki.

7. Iz pripravljalne vloge pooblaščenke tožnika, kjer dodatno utemeljuje svoje tožbene navedbe, izhaja, da obvestilo tožene stranke o tožnikovi samovoljni zapustitvi azilnega doma ne dokazuje, da se tožnik v azilni dom ne bo vrnil oziroma, da se vanj ni vrnil. 8. Sodišče je na podlagi navedenega 24. 2. 2020 opravilo poizvedbe pri azilnem domu, kjer so pojasnili, da se tožnik po samovoljni zapustitvi 15. 2. 2020 v azilni dom ni več vrnil. 9. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

10. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik 15. 2. 2020 zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo. Iz istih razlogov tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe. Če pa procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe niso podane, to pomeni, da noben dokaz, ki bi se izvedel na obravnavi, ne bi mogel vplivati na odločitev. Torej je podan razlog za opustitev obravnave po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 11. Sodišče se ob tem sklicuje na stališče oziroma ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017), po kateri to sodišče šteje, da z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokaže, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS). Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da je imel tožnik ob podaji prošnje pooblaščenca, kar dodatno utemeljuje domnevo, da je bil tožnik obveščen o posledicah v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma.

12. Glede na zgoraj navedena stališča je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.