Jedro

Izvršba za izpolnitev carinske obveznosti se opravi po upravni poti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 89/99-8 z dne 12.6.2001 se tako spremeni, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo Carinske uprave Republike Slovenije z dne 29.1.1999 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prvo točko izreka sklepa Carinarnice M.S. z dne 23.3.1998 nadomestila z novo točko, s katero je datum izvršljivosti 1.11.1997 nadomestila z datumom 2.11.1997, od katerega se tožeči stranki obračunajo zamudne obresti. V ostalem delu je ostal izrek navedenega sklepa Carinarnice M.S. nespremenjen in je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena. Z navedenim sklepom upravnega organa prve stopnje pa je bila dovoljena izvršba odločbe Carinarnice M.S. za neplačane carinske dajatve v znesku 1.310.474,00 SIT preko Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, podružnice M.S. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da prisilno izvršitev upravnih aktov ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) kot splošen predpis. Po 2. odstavku 276. člena ZUP/86 se izvršba za izpolnitev nedenarnih obveznosti opravi po upravni poti, izvršba za izpolnitev denarnih obveznosti pa po sodni poti. Po upravni poti pa se lahko opravi le v primeru, če tako določi posebni zakon. V skladu s 6. členom Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, CZ) vodi carinski organ carinski postopek po določbah ZUP, razen v primerih, ko je zadeva s CZ urejena drugače. To pa v obravnavani zadevi pomeni, da bi bila upravna izvršba carinskega dolga mogoča le, če bi CZ to izrecno omogočal. CZ take specialne določbe nima, zato je po presoji sodišča določbo 155. člena CZ mogoče razlagati le v povezavi s 6. členom CZ, ki napotuje na uporabo določb ZUP. Navedeni zakon pa določa, da se izvršba za izpolnitev denarnih obveznosti opravi po sodni poti. Upoštevaje navedeno je zato tožena stranka, s tem ko je določila, da se izvršba opravi preko Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, določbe CZ nepravilno uporabila, zato je tožba v tem delu utemeljena. Ker je tožena stranka nepravilno uporabila predpis, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala odločiti v skladu s pravnim stališčem, izraženim v izpodbijani sodbi. Šele z uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah CZ (Uradni list RS, št. 32/99) s spremenjenim 6. členom, ki predpisuje uporabo določb zakona, ki ureja davčni postopek, je mogoča prisilna izterjava carinskega dolga po upravni poti.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, ki je v nasprotju z vso dosedanjo sodno prakso, ki je potrjevala, da se dolgovani znesek carinskih obveznosti izterja po upravni poti. V sodbah Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 3107/97-7 z dne 28.1.2000, Oddelka v Novi Gorici, št. U 3095/97-10 z dne 8.10.1999 in Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 545/98-8 z dne 23.9.1999, je upravno sodišče iste predpise, ki so predmet presoje tudi v tem postopku, tolmačilo tako, da je prav v 275. čl. ZUP v povezavi s 155. čl. CZ najti pravno podlago za upravno izvršbo. Pri toženi stranki takšno spreminjanje tolmačenja istih predpisov, s katerim se ne strinja, ustvarja pravno negotovost. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V konkretni zadevi je sporno, ali je v času izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe carinskega upravnega organa obstajala pravna podlaga za prisilno izvršbo carinskih denarnih obveznosti po sodni ali po upravni poti. Pritožbeno sodišče se strinja z mnenjem tožene stranke, da je za izterjavo carinskih denarnih obveznosti preko Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, torej po upravni poti, bila podana pravna podlaga v določbah 2. odstavka 275. člena ZUP/86, 155. čl. CZ ter Zakona o davčnem postopku. 43. člen Zakona o Agenciji Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Uradni list RS, št. 48/94, 18/95 in 58/95), na katerega se tožena stranka v svoji odločbi sklicuje, je sicer na podlagi 231. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96) prenehal veljati z 31.12.1998 (Uradni list RS, št. 87/97), vendar je v času, ko je bil izdan sklep carinskega upravnega organa prve stopnje z dne 23.3.1998, še veljal, ter je bil zato veljavna pravna podlaga za njegovo izdajo oziroma za prisilno izvršbo carinskih denarnih dajatev preko Agencije za plačilni promet ter s tem za izterjavo carinskega denarnega dolga po upravni poti. Navedeni člen pa je določal, da Agencija izvršuje izvršljive odločbe oziroma izvršljive naloge organov, ki so po zakonu pooblaščeni izdajati take odločbe in naloge. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje, s tem ko je zavzelo drugačno stališče, nepravilno uporabilo materialni zakon.

Ker je glede na navedeno podan uveljavljani pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.