Jedro

V primeru, če je pravni naslednik oporočni dedič denacionalizacijskega upravičenca, mora obstajati tudi verjetnost, da gre za oporočna razpolaganja, ki bi lahko imela pravni učinek glede denacionaliziranega premoženja. Zato je treba upoštevati tudi pogoj iz 81. člena ZDen pri razčiščevanju procesnega vprašanja, kdo je po 15. členu ZDen upravičeni vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 26. 5. 2006, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo nepremičnin v k.o. B., vl. št. 489, k.o. C., vl. št. 82 in vl. št. 227, k.o. Č., vl. št. 103 in vl. št. 235, k.o. D., vl. št. 416 in vl. št. 454, po upravičencu A.A. in upravičenki B.B.. Prvostopni upravni organ je ugotovil, da tožniku v skladu z določbo 60. in 61. člena ZDen ni mogoče priznati statusa aktivno legitimirane stranke, ker imata pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo le upravičenec in njegov pravni naslednik. Iz sklepa o dedovanju je razvidno, da so po B.B. dedovali njen mož in njeni nečaki, po A.A. pa oporočni dedič tožnik in njegovi nečaki. Ker so po mnenju prvostopnega upravnega organa upravičeni do uveljavljanja pravice do denacionalizacije le zakoniti dediči oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, tožnik ni upravičen vlagatelj zahteve za denacionalizacijo. V obrazložitvi se tožena stranka strinja z odločitvijo prvostopnega upravnega organa. Sklicuje se na 1. in 2. odstavek 15. člena ZDen, po katerem so upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona, v primeru, če so upravičenci iz 3., 4. in 5. člena ZDen mrtvi ali razglašeni za mrtve, njihovi pravni nasledniki ter da se pravno nasledstvo presoja po pravu Republike Slovenije. Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Uradni list RS, št. 13/94, 40/94 in 82/94,-ZD) kot pravna naslova za dedovanje določa oporoko in zakon. Nadalje se sklicuje na 81. člen ZDen, po katerem imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripada upravičencu po tej odločbi, pravni učinek le, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripada oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Zato je pri ugotavljanju, kdo je upravičeni vlagatelj zahteve za denacionalizacijo po umrlem prejšnjem lastniku, potrebno upoštevati tudi 81. člen ZDen, in je takšno stališče zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v sklepu, št. Up 451/01 z dne 3. 2. 2003. Na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je tožnik uveljavljal denacionalizacijo premoženja, ki je bilo leta 1946 podržavljeno A.A., ki je umrl 4. 5. 1954 in B.B., ki je umrla 4. 1. 1954. Kot dokaz o pravnem nasledstvu po pokojnem A.A. je priložil sklep o dedovanju, iz katerega je razvidno, da je dedoval pretežni del njegovega premoženja na podlagi izročilne pogodbe z dne 4. 2. 1954. Pravno nasledstvo po B.B. je tožnik uveljavljal kot oporočni dedič po pok. A.A., ki je dedoval 1/2 premoženja po ženi B.B.. Po mnenju tožene stranke bi bil tožnik po 15. in 81. členu ZDen kot oporočni dedič po pok. A.A. upravičen do vložitve zahteve za denacionalizacijo, če bi mu A.A. v oporoki izrecno namenil tudi podržavljeno zemljišče, sicer pa le, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Ker iz izročilne pogodbe z dne 4. 2. 1954 ni razvidno, da bi izročitelj izrecno izročil tožniku podržavljeno premoženje, niso podani pogoji za uveljavljanje denacionalizacije po pok. A.A., ker pa ni niti oporočni niti zakoniti dedič po pok. B.B., tudi ni upravičen za uveljavljanje denacionalizacije njej podržavljenega premoženja.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe 60. in 81. člena ZDen in bistvene kršitve določb postopka. Po določbi 60. člena ZDen za uveljavljanje denacionalizacije zadostuje verjetno izkazano pravno nasledstvo, le-to pa se pri fizični osebi izkazuje s sorodstvenim razmerjem ali oporoko. Z obstojem izročilne pogodbe z dne 4. 2. 1954, ki se tolmači kot oporoka v korist tožnika, je pravno nasledstvo verjetno izkazano in bi zato morala tožena stranka tožniku aktivno legitimacijo priznati, ne glede na 81. člen ZDen. Ta sicer daje prednost zakonitim dedičem na način, da oporočni dedič deduje, če zakoniti dediči v to privolijo, vendar pa se določba 81. člena ZDen kot lex specialis nanaša na zapuščinski postopek in ne na vprašanje legitimacije v upravnem postopku. Pa tudi če bi se določba 81. člena ZDen nanašala na upravni postopek, bi morala tožena stranka glede na to, da mora ugotoviti vsa dejstva in dokaze, relevantne za postopek, pri presoji pogojev po citiranem členu glede na načelo materialne resnice tudi ugotavljati, ali se zakoniti dediči strinjajo z dedovanjem podržavljenega premoženja ali ne. Tožnik je v upravnem postopku navajal, da je njegov pravni prednik ob zapisu izročilne oporoke pred pričami izjavil, da svoje podržavljeno premoženje, če bi mu bilo kdaj vrnjeno, namenja tožniku. Šlo je torej za ustno oporoko, ki je ZDen v 81. členu ne izključuje. Kot dokaz je tožnik v spis predložil tudi izjavo oporočne priče C.C., ki potrjuje, da je imel A.A. namen podržavljeno premoženje, če bi se razmere kdaj spremenile, zapustiti tožniku in predlagal priče, ki bi to potrdile. S predložitvijo izjave je tožnik izkazal verjetnost, da gre za oporočna razpolaganja, ki bi lahko imela pravni učinek glede denacionaliziranega premoženja. Tožena stranka dokazov v prid ustni oporoki ni upoštevala, ni pa tudi obrazložila, zakaj tega ni storila. Tožena stranka je s tem, ko tožniku ni priznala aktivne legitimacije v postopku, zakrivila bistveno kršitev določb upravnega postopka, saj je tožnik oseba, ki bi morala biti udeležena kot stranka v postopku, pa mu ta možnost ni bila dana (2. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Tožena stranka je kršila tudi tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave RS). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo prvostopnega upravnega organa odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek prvostopnemu upravnemu organu oziroma podrejeno, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji vrne zadevo v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa Republike Slovenije, je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je tožnik v smislu 1. odstavka 60. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 18/2005-odl. US) kot oporočni dedič denacionalizacijskega upravičenca A.A. lahko aktivno legitimirana stranka v postopku denacionalizacije. Po določbi 1. odstavka 61. člena ZDen ima pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Med pravne naslednike po 15. členu ZDen, ki so upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona, spadajo poleg zakonitih dedičev tudi oporočni dediči denacionalizacijskega upravičenca, pri čemer mora biti pravno nasledstvo verjetno izkazano (3. odstavek 60. člena ZDen). Vendar v primeru, če je pravni naslednik oporočni dedič denacionalizacijskega upravičenca, mora obstajati tudi verjetnost, da gre za oporočna razpolaganja, ki bi lahko imela pravni učinek glede denacionaliziranega premoženja. Zato je pri razčiščevanju procesnega vprašanja, kdo je po 15. členu ZDen upravičeni vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka, treba upoštevati tudi pogoj iz 81. člena ZDen. Po citirani določbi oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripade oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. V obravnavanem primeru sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke (in prvostopnemu upravnemu organu), da tožnik kot vlagatelj zahteve za denacionalizacijo ni verjetno izkazal pravnega nasledstva za premoženje, ki je bilo podržavljeno A.A. in B.B.. Iz izročilne pogodbe z dne 4. 2. 1954 namreč ne izhaja, da je oporočitelj A.A. tožniku izrecno namenil tudi premoženje, ki je bilo nacionalizirano njemu in B.B. (kar med strankama tudi ni sporno) in bi zato v tem primeru zakoniti dediči A.A. (njegovi nečaki in nečakinje, ki so navedeni v sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v A. z dne 31. 10. 1962) morali soglašati, da tožnik deduje denacionalizirano premoženje. Sodišče ugotavlja, da soglasja zakonitih dedičev tožnik ni pridobil ter ga tudi ni mogel pridobiti v času do izdaje odločbe prvostopnega upravnega organa. V upravnih spisih se namreč nahaja oklic Okrajnega sodišča v A. z dne 14. 3. 2006, opr. št. ..., s katerim se v zapuščinskem postopku po A.A. in B.B. pozivajo neznani dediči neznanega bivališča, da se v roku enega leta priglasijo k dedovanju. Sodišče zavrača kot neutemeljene tudi tožbene ugovore, da bi moral upravni organ upoštevati ustno oporoko A.A. oziroma izjavo, ki jo je podala oporočna priča C.C. z dne 30. 9. 1992 (ki je bila priložena k pritožbi prvostopnega upravnega organa), iz katere izhaja, da je A.A. ustno izjavil, da zapušča tožniku tudi vse podržavljeno premoženje, če bo le-to kdaj vrnjeno. Ustne oporoke v tem primeru ne bi bilo mogoče upoštevati, ker ZD ustno oporoko predvideva le v primeru izrednih razmer in pod nadaljnjimi posebnimi pogoji (72. člen, 73. člen in 74. člen ZD).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 105. člena tega zakona.

K 2. točki izreka: Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - UPB, ZPP) ker tožnik s tožbo ni uspel (na podlagi 1. odstavka 23. člena ZUS sodišče namreč o stroških postopka odloči po določbah ZPP).

Določbe ZUS (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) je sodišče uporabilo na podlagi 104. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.