Jedro

Obdolženec namreč imena fizične osebe, ki bi ji naj izročil oškodovančev denar za nabavo materiala, ni želel povedati. Glede oseb, ki jim je izdelal hiške, pa je le mislil, da gre za A. A.

Izrek

I. Pritožba obdolženega B. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi B. B. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen štiri mesece zapora. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v skladu s prvim odstavkom 94. člena ZKP pa mu je bilo naloženo plačilo krivdno povzročenih stroškov v znesku 60,40 EUR. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je bilo odločeno tudi, da je obdolženec dolžan oškodovancu povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 750,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo se je obdolženi B. B. pritožil. Iz njegove laične pritožbe je razbrati, da se pritožuje zaradi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. V pritožbi namreč zatrjuje, da ni imel namena goljufati in komurkoli škodovati, da ne drži, da je slike izdelkov, ki jih je oglaševal, našel na spletu, šlo je namreč za njegove lastne izdelke, sodišču pa bi naj navedel tudi imena strank, pri katerih je opravljal delo. Ker ima že vnaprej dogovorjena dela, ne more v zapor. V primeru, da bo moral na prestajanje zaporne kazni, oškodovancu tudi ne bo mogel povrniti dolgovanega zneska. Prosi za razumevanje in ugodno rešitev zadeve.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je ustrezno ocenilo in na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema in kot pravilne povzema ustrezne razloge prvostopnega sodišča, v zvezi z obdolženčevimi pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

5. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene prvostopnega sodišča, ki je obdolženec očitno ne sprejema in v lastni interpretaciji izvedenih dokazov, ki bi naj obdolženca razbremenjevali krivde. S takšnimi pritožbenimi izvajanji pa, kot je že navedeno, nikakor ni mogoče soglašati. Ob dejstvu, da je obdolženec brezposelna oseba, brez registrirane dejavnosti in prejemnik denarne socialne pomoči, ko se je obdolženec, kot je navedeno tudi v izpodbijani sodbi, izmikal odgovorom na konkretna vprašanja, kje bi naj naročal material, kdo konkretno so osebe, ki jim je izdelal hiške... ter upoštevaje, da je od oškodovanca prevzel 750,00 EUR kot akontacijo za nabavo materiala za izdelavo vrtne ute, ki pa je vse do razsodbe ni izdobavil, denarja pa tudi ni vrnil, takšnega namena pa tudi ni izkazal, pri čemer se na oškodovančeve pozive naj vendarle izdobavi hiško oziroma vrne denar, sploh ni odzival in se na njegove klice ter SMS sporočila ni javljal in kot že rečeno, ni izdobavil niti dogovorjene lesene hiške niti ni vrnil denarja ter ob dejstvu, da je bil obdolženec že večkrat predkaznovan, med drugim tudi za identično kaznivo dejanje, pritožba s prikazovanjem, da ni imel namena ogoljufati oškodovanca, nikakor ne more prepričati. Kar se tiče pritožbenega zatrjevanja, da je obdolženec na sodišču navedel imena strank, pa je dodati, da iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja ravno obratno. Obdolženec namreč imena fizične osebe, ki bi ji naj izročil oškodovančev denar za nabavo materiala, ni želel povedati. Glede oseb, ki jim je izdelal hiške, pa je le mislil, da gre za A. A. 6. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

7. Odločbe o kazenski sankciji pritožba izrecno ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je na prvi stopnji obdolžencu izrečena zaporna kazen povsem ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde in vsem drugim, za izbiro in odmero kazni upoštevnim okoliščinam. Nikakor namreč ne gre prezreti, da je obdolženec, kot je to izpostavilo že prvostopno sodišče, predkaznovan tako za istovrstna kot tudi druga kazniva dejanja, pa do sedaj izrečene kazenske sankcije več kot očitno nanj niso dovolj vzgojno vplivale. Obdolženi torej kontinuirano izvršuje kazniva dejanja zoper premoženje, zato ga je tudi po oceni pritožbenega sodišča šteti za specialnega povratnika, pri čemer se na prvi stopnji izrečena kazen kljub ugotovljenim olajševalnim okoliščinam pokaže prej prenizka kot previsoka, vsekakor pa kot kazen, ki je nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. 8. Glede na to, da je obdolženec prejemnik denarne socialne pomoči in bo moral na prestajanje zaporne kazni, ga je sodišče oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.