Jedro

Ob predpostavki, da je predpogodba veljavno sklenjena, tožnika tako utemeljeno pričakujeta sklenitev prodajne pogodbe. Tožnika v predlogu za začasno odredbo pravilno opozarjata, da bo uveljavitev terjatve na sklenitev prodajne pogodbe v celoti onemogočena, če bo toženec predmetne nepremičnine odsvojil dobrovernemu tretjemu. S tem opozorilom sta glede na specifičnost terjatve, katere zavarovanje predlagata, za verjetno izkazala obstoj objektivne nevarnosti, da bo brez izdaje predlagane začasne odredbe uveljavitev njune terjatve onemogočena. Pri zavarovanju nedenarne terjatve zadošča objektivna (in ne subjektivna) nevarnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sta tožnika v zavarovanje svoje nedenarne terjatve predlagala, da se tožencu prepove razpolaganje (obremenitev in odtujitev) z nepremičninami, ki so predmet tožbenega zahtevka, in da se ta prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi.

2. Zoper sklep se pritožujeta tožnika in predlagata njegovo spremembo, tako da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Opredeljujeta tudi pritožbene stroške. Nasprotujeta oceni sodišča prve stopnje, da nista z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala obstoja nevarnosti, da bo njuna terjatev onemogočena ali precej otežena, in se sklicujeta na sodno prakso. Kljub temu da se je toženec s predpogodbo, aneksom in dogovorom veljavno zavezal k odtujitvi svoje nepremičnine, iz neutemeljenih razlogov s tožnikoma noče skleniti glavne prodajne pogodbe, kar utemeljeno kaže na sum, da toženec ne želi nepremičnin odsvojiti tožnikoma, ampak obstaja nevarnost, da jih bo odsvojil tretji osebi. Toženec bi z izdajo začasne odredbe utrpel le neznatno škodo, saj je s sklenitvijo prodajne predpogodbe, aneksa in dogovora samovoljno in namerno omejil razpolaganje s spornimi nepremičninami.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Opredeljuje tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika sta predlog za izdajo začasne odredbe podala za zavarovanje svoje nedenarne terjatve na sklenitev prodajne pogodbe glede nepremičnin z ID znaki parcela 0000 904/3, parcela 0000 904/4 in parcela 0000 904/5 za dogovorjeno kupnino 120.000,00 EUR. Trdita, da so se pravdne stranke k sklenitvi glavne prodajne pogodbe zavezale s tem, ko so sklenile prodajno predpogodbo, dodatek k tej predpogodbi in dogovor v pisni obliki. Izdajo začasne odredbe utemeljujeta z zatrjevanjem, da je izpolnjena tako predpostavka iz prve alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) kot tudi predpostavka iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ (neznatna škoda).

6. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da sta tožnika v tej fazi postopka z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala obstoj svoje vtoževane terjatve, v zavarovanje katere sta predlagala izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je namreč, da imajo sporazumi, ki so jih dne 22. 9. 2017, 10. 4. 2018 in 3. 6. 2020 sklenili tožnika in toženec, naravo zavezujoče prodajne predpogodbe in da je z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano, da je tožba za sklenitev glavne prodajne pogodbe vložena pravočasno. Kljub temu je predlagano začasno odredbo zavrnilo. Presodilo je, da tožnika nista uspela izkazati drugega pogoja, ki je potreben za izdajo začasne odredbe. Tožnika po oceni sodišča prve stopnje nista izkazala niti objektivne nevarnosti niti nastanka zgolj neznatne škode. Presodilo je, da je tožnikova trditvena podlaga v tem delu pomanjkljiva, da tožnika nista podala navedb o dejanski in konkretni objektivni nevarnosti ter da so njune navedbe o neznatni škodi pavšalne in zatorej nezadostne.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnika nastanka zgolj neznatne škode (tj. predpostavke iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ) nista izkazala. Razlogi v 16. točki izpodbijanega sklepa so pravilni. Pritožbena navedba, da bi toženec z izdajo začasne odredbe utrpel le neznatno škodo, ker je sam z veljavno sklenjenimi pravnimi posli samovoljno in namerno omejil razpolaganje s spornimi nepremičninami, je nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

8. Tožnika pa utemeljeno nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje, da nista uspela izkazati predpostavke iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Trditvena podlaga tožnikov v zvezi s slednjo predpostavko je sicer resda skopa, vendar upoštevaje naravo terjatve, v zavarovanje katere je predlagana začasna odredba, zadostna (sklenitev glavne pogodbe po sklenjeni predpogodbi). Po prvem odstavku 33. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je predpogodba takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba. Veljavno sklenjena predpogodba zavezuje k sklenitvi glavne pogodbe. Če stranka iz predpogodbe, ki je zavezana k sklenitvi glavne pogodbe, odkloni sklenitev pogodbe, je drugi stranki zagotovljeno pravno varstvo. S tožbenim zahtevkom lahko zahteva sklenitev glavne pogodbe.1 Ob predpostavki, da je predpogodba veljavno sklenjena, tožnika tako utemeljeno pričakujeta sklenitev prodajne pogodbe. Tožnika v predlogu za začasno odredbo pravilno opozarjata, da bo uveljavitev terjatve na sklenitev prodajne pogodbe v celoti onemogočena, če bo toženec predmetne nepremičnine odsvojil dobrovernemu tretjemu. S tem opozorilom sta glede na specifičnost terjatve, katere zavarovanje predlagata, za verjetno izkazala obstoj objektivne nevarnosti, da bo brez izdaje predlagane začasne odredbe uveljavitev njune terjatve onemogočena. Pri zavarovanju nedenarne terjatve zadošča objektivna (in ne subjektivna) nevarnost. 9. Čeprav sta tožnika po stališču pritožbenega sodišča za verjetno izkazala nevarnost, da bo uveljavitev vtoževane terjatve onemogočena oz. precej otežena, pritožbeno sodišče ne more samo ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe, za kar se zmotno zavzema pritožba. Če bi o izdaji začasne odredbe prvič odločilo pritožbeno sodišče, bi bil s tem namreč onemogočen ugovorni postopek.2

10. Glede na obrazloženo je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). V ponovljenem postopku bo lahko pričelo z odločanjem o glavni stvari, saj je tožena stranka že odgovorila na tožbo. Če bo ponovno odločalo (le) o zavarovanju terjatve, se bo moralo izreči o obstoju vseh pogojev za izdajo začasne odredbe, vključno z verjetnostjo obstoja terjatve. Sprejeto odločitev bo moralo pojasniti z razlogi o vseh relevantnih dejstvih, da jo bo mogoče preizkusiti.

11. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

1 V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 267, 268. 2 Tako tudi VSL Sklep I Cp 1694/2020 z dne 15. 10. 2020.