Jedro

Škoda je storjena pri delu, če je neposredni povzročitelj deloval v zvezi z nalogami, ki so mu naložene v okviru dejavnosti ali pristojnosti delodajalca. Ni bistven obstoj delovnega razmerja, tudi ne, da je škoda povzročena med delovnim časom in v delovnem prostoru. Bistvena je vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca, zaradi katerega je prišlo do škode.

Izrek

Revizijama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki C. d.o.o. naložilo, da mora plačati tožniku A. G. odškodnino v znesku 11,500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2002 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek proti navedeni toženi stranki, v celoti pa tožbeni zahtevek proti tožencu B. P., pa je zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke in prve tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo obravnavanje. Po mnenju tožeče stranke je tudi toženi B. P. odškodninsko odgovoren za nastalo škodo. Podlaga za njegovo odgovornost je v določbah prvega odstavka 154. člena in 158. člena ZOR. Toženi P. je škodo povzročil najmanj iz malomarnosti. Konkretnega primera ni mogoče zožiti le na uporabo določbe prvega odstavka 170. člena ZOR. Sicer pa tožnik obširno izpodbija odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo in predlaga, naj se ta določi v višini, kakor je po posameznih odškodninskih postavkah vtoževana. Izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi rentnega zahtevka, ki ga je utemeljeval s tem, da je pred poškodbo bil zaposlen, kasneje pa zaradi posledic ne dobi več dela.

Revizijo je vložila tudi tožena stranka C. d.o.o. iz revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču revizije ni odločilno, ali je do škode prišlo na delovnem mestu, saj je odločilno le, ali je do nje prišlo pri delu oziroma v zvezi z delom. Potek dogodkov dokazuje, da je bil tožnik poškodovan zaradi ravnanja sodelavca, ki pa ni bilo v zvezi z delovnim procesom ali delovnimi nalogami, zaradi česar pri razsoji ni mogoče uporabiti določbe 170. člena ZOR. Sicer pa sodelavca ni mogoče šteti za tretjo osebo v smislu določbe 170. člena ZOR, temveč je tretja oseba le nekdo izven sfere delodajalca.

Podrejeno tožena stranka izpodbija tudi odločitev v višini dosojene odškodnine in meni, da je previsoka.

Reviziji sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in pravdnim strankam, pri čemer nobena nanjo ni vložila odgovora.

Reviziji sta utemeljeni.

V dosedanjem postopku je bil potek dogodka, v katerem se je tožnik poškodoval, dobro osvetljen, glede na stališča pravdnih strank pa niti ni sporen. Tožnik je dne 24.1.1995 kot vrtnarski delavec toženke zajemal iz bazena vodo za zalivanje. Ko je bil v sklonjenem položaju, je toženec pristopil do njega in ga v šali porinil proti bazenu, zaradi česar se je ta ustrašil, iskal oporo in z levo roko razbil šipo na bližnjem rastlinjaku ter se hudo poškodoval. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah ni mogoče mimo dejstva, da sta tako tožnik kot toženec v času škodnega dogodka bila na delu pri toženki, vendar pa je pri odgovoru na vprašanje, na kakšni podlagi je podana morebitna odškodninska odgovornost toženih strank, sodišče prve stopnje v svoji sodbi izhajalo iz pravno drugačnega izhodišča, kakor pa je to storilo sodišče druge stopnje.

Sodišče prve stopnje se je oprlo na določilo drugega člena Zakona o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 47/86), po katerem je varstvo pri delu zagotovljeno, če delavci izvajajo predpisane tehnične, zdravstvene, pravne in druge varstvene ukrepe in predpise ter ob ustrezni pazljivosti uporabljajo predpisane priprave in naprave.

Ugotovilo je, da je pri delu pri toženki predvidljivo, da pri gibanju delavcev lahko pride do zdrsov, spotikanj in padcev in da se delavci v takem stanju želijo ujeti za oporo. Če je taka opora stena iz stekla, mora biti steklo dovolj močno, da se ne zlomi. V danem primeru naj bi bil steklenjak preblizu bazena, iz katerega se je zajemala voda, steklo pa je bilo debelo največ tri milimetre in nearmirano. Poleg tega naj bi toženka morala organizirati varnejši način zajemanja vode (z zajemalko ali z natakanjem vode iz bazena, ki je nad nivojem tal). Odgovornost toženke je torej sodišče prve stopnje presojalo po splošnih načelih o krivdni odškodninski odgovornosti (154. in 158. člen ZOR). Vendar pa je kljub temu zahtevek proti tožencu presojalo v okvirih drugega odstavka 170. člena ZOR in proti tožencu ta zahtevek zavrnilo. Po eni strani je torej štelo, da toženka odgovarja krivdno, po drugi strani pa je pri presoji o odgovornosti toženca uporabilo določbe ZOR, ki se nanašajo na škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi.

Sodišče druge stopnje je, ko je odločalo o pritožbah tožnika in toženke, sicer glede temelja odškodninskega zahtevka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vendar glede toženke le s sklicevanjem na določbo 170. člena ZOR. Štelo je, da toženka kot organizacija objektivno odgovarja za krivdno ravnanje svojih delavcev. Ugotovljeno naj bi bilo, da je tožniku povzročil škodo delavec toženke, ko ga je porinil medtem, ko je ta zajemal vodo iz bazena. Toženka naj bi ne dokazala, da bi njen delavec - toženec, pri svojem delu ravnal, kot bi moral, pri tem pa je štelo, da je tožbeni zahtevek proti tožencu pravilno zavrnjen s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 170. člena ZOR, ker toženec ni ravnal namerno, temveč le v šali.

Najprej je treba ugotoviti, da revizija toženke utemeljeno očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi v sodbi zapisanega stališča, da njena pritožba proti sodbi sodišča prve stopnje ne izpodbija ugotovitve, da se je tožnik poškodoval na delu (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ne glede na utemeljenost takega očitka, ki posredno meri tudi na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih za pravno presojo odškodninske odgovornosti toženih strank, pa je sodbi sodišča druge stopnje mogoče očitati predvsem zmotno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče ne sprejema ugotovitve, da je podana odškodninska odgovornost toženke na podlagi določbe 170. člena ZOR. Način poteka škodnega dogodka ne utemeljuje pravne razlage, po kateri naj bi bila škoda tožniku povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Škoda je namreč storjena pri delu, če je neposredni povzročitelj deloval v zvezi z nalogami, ki so mu naložene v okviru dejavnosti ali pristojnosti delodajalca. Ni bistven obstoj delovnega razmerja, tudi ne, da je škoda povzročena med delovnim časom in v delovnem prostoru. Bistvena je vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca, zaradi katerega je prišlo do škode (glej tudi sklep VS RS, opr. št. II Ips 295/99 z dne 27.1.2000). Dejanske ugotovitve, ki v tem primeru niti niso sporne, ne omogočajo opisanega pravnega sklepanja. Tožnik in toženec sta sicer oba bila zaposlena pri toženki, oba sta bila na delovnem mestu, pri čemer se je tožnik v delovnih prostorih in na delovnem mestu tudi poškodoval, vendar ni mogoče zatrjevati, da je toženec kot neposredni povzročitelj škode deloval v zvezi z nalogami, ki so mu naložene v okviru dejavnosti delodajalca. Sam dogodek očitno nima povezave z delovnim procesom. Po dejanskih ugotovitvah sta se tožnik in toženec pred dogodkom šalila. Pri tem naj bi bil tožnik tisti, ki je najprej v šali dejal, da bo toženca porinil v bazen, vendar je slednji tožnika, ko je zajemal vodo iz bazena, z namenom, da ga "ustraši", prijel za desno ramo (glej ugotovitve dejanskega stanja v prvem odstavku 5. strani sodbe sodišča prve stopnje). Med škodnim ravnanjem toženca in njegovimi delovnimi nalogi torej ni podana funkcionalna zveza, zaradi česar ni odločilno, da je do škode prišlo med delovnim časom in na delovnem kraju. Zato ni mogoče sprejeti pravne razlage, ki jo sprejema izpodbijana sodba in po kateri naj bi toženka kot delodajalec objektivno odgovarjala za ravnanje svojega delavca - toženca, ker naj bi do škode prišlo pri delu ali v zvezi z delom. Ob takšnem stanju pa se postavlja tudi vprašanje odgovornosti toženca za nastalo škodo po splošnih določbah 154. in 158. člena ZOR o krivdni odgovornosti. Ker do škodnega dogodka ni prišlo v pogojih in okoliščinah, predvidenih v določbi 170. člena ZOR, toženčeve morebitne krivdne odgovornosti ne izključuje dejstvo, da ni ravnal namerno. Navsezadnje je do škode prišlo zato, ker je tožnik izgubil ravnotežje zaradi toženčevega posega in se zaradi udarca v steklo poškodoval. Opisana zmotna uporaba materialnega prava pa je imela za posledico, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do ostalih pritožbenih trditev tožeče in tožene stranke, ki se nanašajo na krivdno odgovornost toženke - delovne organizacije in toženca - delavca.

Sodišče prve stopnje je namreč obširno in izčrpno obrazložilo, na kakšni podlagi ugotavlja krivdno odškodninsko odgovornost toženke, ta pa je takšne sodbene razloge pritožbeno grajala. Gre za konkretna vprašanja o odgovornosti za postavitev steklenjakov poleg bazena, za način zajemanja vode iz bazena in za debelino stekla. Kljub obširnim in tehtnim razlogom, ki jih o krivdni odgovornosti toženke navaja sodba sodišča prve stopnje, revizijsko sodišče ne more zavzeti stališča o pravilnosti ugotovitve o krivdni odgovornosti, ker je to stvar sodišča druge stopnje ob reševanju pritožbe. V tem okviru pa je najbrž vprašljivo pravno naziranje, po katerem naj bi odgovornost toženca izključevala uporaba določbe drugega odstavka 170. člena ZOR.

Zmotna uporaba materialnega prava je imela za posledico razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP) in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje, da ob pravilni uporabi materialnega prava odgovori tudi na pritožbene navedbe, do katerih zaradi zmotne pravne presoje sploh ni zavzelo stališča. Ob takem stanju stvari, ko bo treba na pritožbeni stopnji znova odločati, revizijsko sodišče ni zavzelo stališča do višine odškodnine.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.