Jedro

Uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Povzeti razlogi in dodatna utemeljitev v točki 6 obrazložitve sodbe, da sodišče ne sprejema obdolženčevega zagovora in prizadevanj obrambe, da je obdolženec dejanje storil z namenom, da pomaga policiji pri zatiranju tovrstnih kaznivih dejanj, namreč izključujejo obstoj in uporabo pravil o dejanski zmoti (prvi in drugi odstavek 30. člena KZ-1), ki jo v posledici lastne dokazne ocene, drugačne od pravilnih ugotovitev sodišča, neutemeljeno ponuja obdolženec. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

Zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da obdolženec ni državljan Republike Slovenije, temveč je tujec, niso zadostni za izrek te kazni in ob upoštevanju ustavno sodne prakse, ki zahteva spoštovanje načela sorazmernosti, glede na znane družinske okoliščine obdolženca, ne utemeljujejo njegovega izgona z ozemlja Republike Slovenije.

Izrek

I. Pritožbama obdolženega M. J. in njegovega zagovornika se delno ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se stranska kazen izgona tujca iz države obdolžencu ne izreče. II. V ostalem se pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika ter sodne tolmačke na pritožbeni stopnji se izplačajo iz proračuna.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega M. J. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora in denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar skupaj znaša 1.000,00 EUR, za drugo kaznivo dejanje določilo kazen tri mesece zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora in denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar skupaj znaša 1.000,00 EUR. Denarno kazen je obdolženec dolžan plačati v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, če se ne da niti prisilno izterjati, pa jo sodišče izreče tako, da se za vsakih začetih 41,73 EUR določi en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas, prestan v priporu od 5. 3. 2019 od 8.15 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 mu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka in po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da stroški in nagrada obdolženčevega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer registrskih tablic in dveh mobilnih telefonov, nadalje pa iz moralnih razlogov na podlagi drugega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo zasežene mobilne telefone tudi tujcu I. S..

2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženec, ki uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v presojo sodišču na prvi stopnji, podredno pa sodbo spremeni v korist obdolženca, ter njegov zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa obdolžencu izreče (pravilno: določi) nižji posamezni zaporni kazni in nižjo enotno zaporno kazen ter ne izreče stranske kazni izgona tujca iz države.

3. Pritožbi sta delno utemeljeni.

4. Na zahtevo obdolženca je višje sodišče obe stranki in zagovornika obvestilo o seji senata, ki so se je vsi obveščeni tudi udeležili, zato je bila opravljena ob njihovi navzočnosti.

5. Obdolženec zatrjuje protispisnost, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in navaja, da iz izpovedbe M. Š. in posledično sodbe izhaja, da so policisti obdolžencu naročili, da naredi vse, kar je v njegovih zmožnostih, da se bodo odkrili storilci kaznivih dejanj (5. točka sodbe, str. 12), pred tem pa sodišče navaja, da mu nihče ničesar ni naročil, kar je glede na ugotovitve dokaznega postopka protispisno.

6. Očitana kršitev ni podana. Protispisnost pomeni razhajanje med vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, kot je povzeto v razlogih sodbe, in njihovo dejansko vsebino. Že po pritožbenih trditvah obdolženca je sodišče izpovedbo M. Š. v razlogih sodbe povzelo v skladu z vsebino zapisnika o njegovi izpovedbi, medtem ko se razlogi sodbe, da obdolžencu nihče ničesar ni naročil, nanašajo na dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženec pri izvršitvi konkretnega kaznivega dejanja deloval samostojno in ne po naročilu policistov. Zatrjevano protispisnost tako obdolženec zamenjuje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa se presoja ločeno, v okviru uveljavljanega izpodbojnega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Enako kršitev uveljavlja tudi zagovornik z navedbami, da iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja trditev, da se v elektronskih sporočilih, ki jih je predložila obramba, nahajajo zgolj fotografije oseb, brez pripisa, kar pa ne drži in je v nasprotju z navedenimi listinami.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 5 na strani 13 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer res navedlo, da je bilo pri pregledu vseh oblik komunikacije ugotovljenih sedem elektronskih sporočil, brez kakršnegakoli besedila, čeprav je dejansko na eni od posredovanih fotografij obdolženca na elektronski naslov policistke S. H. zapisano tudi ime osebe, v enem od posredovanih sporočil na elektronski naslov policista M. Š. pa zapisana registrska oznaka ter znamka in barva osebnega vozila. Vendar zagovornik v pritožbi ne pojasni, v čem naj bi vsebina teh elektronskih sporočil predstavljala odločilna dejstva za obravnavano zadevo, da bi bila zato podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Ob tem namreč ni mogoče spregledati nadaljnjih razlogov izpodbijane sodbe oziroma ocene sodišča, da pa je dokazni postopek nedvomno potrdil določene stike med obdolžencem in policistom M. Š. oziroma njegovo sodelovanje s policisti PP Brežice. Očitana kršitev torej ni podana.

9. Obdolženec navaja, da je tekom postopka večkrat zahteval razrešitev postavljenega zagovornika ter postavitev novega na podlagi četrtega odstavka 72. člena ZKP, ker ni opravljal v redu svoje dolžnosti. Sodišče zaprosilu ni ugodilo, temveč je v odgovoru navedlo, da zagovornika ni možno zamenjati, kar pa je v nasprotju z zakonom in nedopustno ter predstavlja kršitev z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) zagotovljenih človekovih pravic. Na ta način obdolžencu ni bila omogočena popolna uresničitev ustavne pravice iz druge alineje 29. člena Ustave, podana pa je tudi kršitev 22. člena Ustave, ker obdolžencu ni bila omogočena postavitev novega zagovornika.

10. S temi pritožbenimi navedbami obdolženec uveljavlja zakonski pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, posledično pa tudi kršitev ustavnih pravic. Vendar mu ni mogoče pritrditi. Prav ima sicer, da je odgovor sodišča na njegovo zahtevo za razrešitev zagovornika, da to ni mogoče, napačno in v nasprotju z določbo četrtega odstavka 72. člena ZKP, vendar obdolženec ob zatrjevani kršitvi ne konkretizira in ne pojasni, kako naj bi ta vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zakonskim zahtevam po konkretizaciji in utemeljitvi vpliva očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka na zakonitost in pravilnost sodbe, obdolženec torej ni zadostil. Višje sodišče pa ob tem, na podlagi podatkov kazenskega spisa ugotavlja, da je obdolžencu po uradni dolžnosti postavljeni zagovornik aktivno opravljal svoje naloge in dolžnosti pri zastopanju in obrambi obdolženčevih pravic v postopku in mu na ta način zagotavljal učinkovito obrambo. Opravil je pregled kazenskega spisa, vlagal pritožbe zoper sklepe o odreditvi in podaljšanju pripora obdolžencu, tudi ugovor zoper obtožnico, predlagal izvedbo dokazov, ki jih je sodišče tudi izvedlo, njegova aktivna vloga pa je razvidna tudi iz zapisnikov narokov glavne obravnave, ne le s postavljanjem vprašanj zaslišanim osebam, temveč tudi lastnimi pripombami in pojasnili v zvezi z izvedenimi dokazi. Neutemeljene so zato pritožbene trditve obdolženca, da mu ni bila omogočena popolna uresničitev ustavne pravice iz druge alineje 29. člena Ustave. Enako velja tudi glede posplošeno zatrjevane kršitve enakosti strank iz 22. člena Ustave, saj obvezna obramba oziroma dolžnost sodišča postaviti zagovornika po uradni dolžnosti, ne zajema hkrati pravice obdolženca do proste izbire zagovornika.

11. Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona (znotraj zatrjevanih vseh pritožbenih razlogov iz 370. člena ZKP) obdolženec v nadaljevanju pritožbe ne konkretizira z nobeno od taksativno določenih kršitev v 372. členu ZKP. Iz vsebine njegovih pritožbenih navedb pa je razvidno, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, zaradi obstoja okoliščin, ki izključujejo njegovo krivdo. Navaja namreč, da je vedel, da izvršuje dejanje, ki je opredeljeno kot kaznivo, vendar je bil zmotno prepričan, da ima do tega dejanja zaradi okoliščin primera pravico, saj je zmotno mislil, da deluje kot tajni delavec po navodilih policije in na podlagi njihovih usmerjanj. Z obstojem te zmote pa je krivda obdolženca izključena.

12. Obdolžencu ni mogoče pritrditi. Pogoj za obstoj zatrjevane kršitve kazenskega zakona je, da sodišče na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja kazenski zakon uporabi napačno ali ga sploh ne uporabi. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Obdolženec namreč zatrjevano kršitev uveljavlja v posledici trditev zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, češ, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo neverodostojnim izpovedbam policistov, namesto njegovemu prepričljivemu zagovoru. Na ta način pa kršitev kazenskega zakona ne more biti podana. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) pravilno ocenilo in prepričljivo zaključilo, da je obdolženec sicer res sodeloval s policisti, vendar zgolj z nudenjem določenih informacij kot operativno zanimiva oseba, nikakor pa ni mogoče zaključiti, da je pri storitvi obravnavanih kaznivih dejanj deloval po navodilih policistov, temveč je deloval povsem samostojno in se je za nezakonit prevoz ljudi preko državne meje odločil „na svojo roko“. Povzeti razlogi in dodatna utemeljitev v točki 6 obrazložitve sodbe, da sodišče ne sprejema obdolženčevega zagovora in prizadevanj obrambe, da je obdolženec dejanje storil z namenom, da pomaga policiji pri zatiranju tovrstnih kaznivih dejanj, namreč izključujejo obstoj in uporabo pravil o dejanski zmoti (prvi in drugi odstavek 30. člena KZ-1), ki jo v posledici lastne dokazne ocene, drugačne od pravilnih ugotovitev sodišča, neutemeljeno ponuja obdolženec. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

13. Na enak način uveljavlja obdolženec kršitev kazenskega zakona tudi v zvezi s kaznivim dejanjem ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Navaja, da je vozilo Ford focus prevzel v nočnem času, v katerem zaradi zmanjšanja vidljivosti materiala ne bi mogel prepoznati in s tem tudi ne opaziti, da so bile tablice plastične, kaj šele ponarejene. Obdolženec zato ni privolil v prepovedano posledico kaznivega dejanja in s tem ni izpolnil zakonskih znakov, zaradi česar je podana kršitev kazenskega zakona.

14. Kot je višje sodišče že pojasnilo, kršitev kazenskega zakona v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoča, nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje pa ne pomeni uveljavljanja tega pritožbenega razloga, temveč izpodbijanje sodbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

15. Vendar tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljena. Bistvo pritožbenih navedb obeh pritožnikov je v trditvah, da obdolženec kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 ni storil zaradi plačila, temveč zaradi sodelovanja s policisti PP Brežice, kot njihov informator oziroma tajni delavec, v zameno za ugodnosti pri storjenih prometnih prekrških in podaljševanjem roka za prostovoljno vrnitev zaradi nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji.

16. Višje sodišče se s pritožnikoma ne strinja. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ugotovitev dokaznega postopka glede odločilnih dejstev obravnavane zadeve, pravilno ocenilo in zanesljivo zaključilo, da je obdolžencu storitev tega očitanega kaznivega dejanja brez dvoma dokazana. Svoje ugotovitve in dokazno oceno je skrbno in prepričljivo utemeljilo skozi vse razloge izpodbijane sodbe, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje.

17. Zagovornik navaja, da je obdolženec dejansko kot informator sodeloval s policistoma M. Š. in S. H., katerima je informacije posredoval osebno na PP Brežice ali ob priliki srečanja na določenem kraju, pri čemer sta policista klicala obdolženca direktno iz lastnih mobilnih telefonov, obdolženec pa številk njunih mobitelov ni imel in ju je lahko klical le preko centrale PP Brežice. Obdolženec je, kot nagrado za posredovanje konkretnih in verodostojnih informacij policistom, utemeljeno pričakoval „milejšo obravnavo“ pri urejanju lastnih zadev, saj je bil zaradi rojstva sina in družinskega življenja z ženo D. močno motiviran za podaljšanje začasnega bivanja v Republiki Sloveniji. Bistvo obširnih pritožbenih navedb obdolženca, s katerimi izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa je mogoče strniti v njegove trditve, da je bil dejansko informator, ki sta ga vodila in usmerjala policista M. Š. in S. H., da je informacije zbiral načrtno in usmerjeno ter jih takoj posredoval navedenima policistoma, da je bil v zameno za posredovane informacije nagrajen z milejšo obravnavo pri storitvi prometnih prekrškov in razveljavitvi plačilnega naloga ter tudi podaljševanjem statusa tujca in zakonitega bivanja v Republiki Sloveniji, da je sodišče izpovedbe policistov zmotno ovrednotilo kot prepričljive in verodostojne, da je policist M. Š. svojo izpovedbo večkrat spremenil in da je tudi izpovedba priče S. M. neprepričljiva. Oba pritožnika zaključujeta, da je zagovor obdolženca bolj prepričljiv in kaže na to, da je dejanje storil z namenom, da pomaga policiji pri zatiranju kaznivih dejanj in ne z namenom prepeljati tujce preko državne meje Republike Slovenije, pri čemer so obdolženca k izvršitvi dejanja napeljali policisti, v zameno za ugodnosti, kot je že navedeno.

18. S povzetimi pritožbenimi navedbami obdolženca in zagovornika se ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene pravnorelevantne dokaze pravilno ocenilo in na tej podlagi zanesljivo zaključilo ter prepričljivo in razumno argumentiralo, da ne sprejema obdolženčevega zagovora, temveč verjame prepričljivim izpovedbam policistov, ki jih glede določenih odločilnih okoliščin potrjujejo tudi listinski dokazi.

19. Obdolženec je svoj zagovor glede okoliščine, zakaj se je odločil za izvršitev očitanega kaznivega dejanja, bistveno spremenil, ko je sprva na zaslišanju pred preiskovalno sodnico povedal, da M. (policist M. Š.) ni vedel, da je šel (obdolženec) v Zagreb, da mu on ni rekel, da mora izvrševati kazniva dejanja, ampak da naj naredi vse, kar je v njegovi zmožnosti, da se bodo odkrili storilci kaznivih dejanj. Kasneje, v zagovoru na glavni obravnavi pa je povedal, da je 4. marca, torej dan pred izvršitvijo kaznivega dejanja, dobil klic od M., ki mu je rekel, da lahko pelje, da je vse v redu in da če bo v Sloveniji imel težave, da ga pokliče. Prav tako je šele v zagovoru na glavni obravnavi obdolženec začel trditi, da je kaznivo dejanje izvršil zaradi sodelovanja in na podlagi navodil policistov v zameno za ugodnosti glede storjenih prometnih prekrškov in podaljšanja bivanja v Republiki Sloveniji. Tako spremenjenemu zagovoru obdolženca sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo in med drugim v točki 5 obrazložitve sodbe razumno utemeljilo, da je očitno obdolženec ob strahu pred pripadniki kluba H. A., ki ga je izražal skozi celoten zagovor, popustil in se na prigovarjanje drugih (ne policije) odločil izvršiti kaznivo dejanje. Nadalje je na podlagi izpovedb zaslišanih policistov Š. in H., ter ugotovitev pregleda vseh oblik komunikacije in shranjenih kontaktov v elektronskih napravah, ki jih je uporabljal obdolženec, slednjemu pritrdilo, da tudi iz ugotovitev dokaznega postopka nedvomno sklepa in zaključuje, da določeni stiki med obdolžencem in policistoma so bili, vendar zgolj na način, da jim je dajal informacije kot operativno zanimiva oseba in se je v tem smislu tudi večkrat oglasil na policijski postaji, da pa nikakor ni mogoče zaključiti, da je pri storitvi kaznivih dejanj deloval po navodilih policistov, temveč je deloval povsem samostojno. Utemeljilo je, da verjame zaslišanima policistoma M. Š. in S. H., ki sta skladno izpovedala, da obdolžencu nikoli ni bilo rečeno, naj se ukvarja s kaznivimi dejanji, temveč nasprotno, opozorjen je bil na posledice storitve le-teh in ni res, da bi mu v zvezi z očitanim dejanjem dajali kakršnakoli navodila. Posredovanje določenih splošnih informacij policiji (četudi s povsem konkretnimi podatki o osebah in kaznivih dejanjih, s katerimi naj bi se ukvarjale), namreč tudi po oceni višjega sodišča nikakor ni mogoče enačiti s sodelovanjem ali celo navodili policistov obdolžencu pri izvršitvi konkretnega, sedaj obravnavanega kaznivega dejanja, kot skušata ponovno neuspešno prepričati obdolženec in njegov zagovornik.

20. Neutemeljene in v nasprotju z vsebino zapisnika o izpovedbi priče M. Š., so tudi pritožbene trditve obdolženca, da naj bi po naročilu Š. poskušal rekrutirati tretjo osebo (A. B.), ki naj bi namesto obdolženca opravil prevoz ilegalnih prebežnikov. Š. je namreč na konkretno vprašanje državne tožilke takšno naročilu obdolžencu zanikal, prav tako je zanikal dajanje kakršnihkoli navodil ali usmeritev obdolžencu v zvezi s spravljanjem migrantov čez mejo.

21. Neutemeljeno je tudi ponovno pritožbeno sklicevanje na zagovor obdolženca glede ugodnosti, ki naj bi jih bil deležen v zameno za sodelovanje s policisti. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 6 obrazložitve sodbe natančno, pravilno in prepričljivo argumentiralo ugotovitve dokaznega postopka in svojo oceno, da obdolženec za prekršek, ki sta ga zaznala policista H. in Š. ni bil kaznovan, ker je policist uporabil diskrecijsko pravico, na isti podlagi pa je bil razveljavljen tudi plačilni nalog v januarju 2019, ob ugotovitvah okoliščin, ki delajo prekršek posebno lahek. Nadalje je v isti točki obrazložitve sodbe zelo natančno povzelo vsebino odločbe Policijske postaje Krško z dne 12. 2. 2019, s katero je bila zavrnjena prošnja obdolženca za podaljšanje roka za prostovoljno vrnitev, ker je nezakonito prebival v Republiki Sloveniji, nato pa razumno in prepričljivo obrazložilo, da ugotovljena dejstva iz tega dokaza le še dodatno potrjujejo izpovedbo policistov in komandirja S. M. iz PP, da obdolženec zaradi nudenja informacij ni bil deležen nobene posebne obravnave v zvezi z urejanjem njegovega statusa v Republiki Sloveniji. Višje sodišče tej oceni in razlogom sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje. Neutemeljene so zato obsežne pritožbene navedbe obdolženca, ko poskuša neuspešno izpodbijati verodostojnost izpovedbe M. Š., kot tudi policista oziroma komandirja S. M.. Slednji je namreč po pravilni oceni sodišča prve stopnje prepričljivo pojasnil, da je bilo obdolžencu dovoljenje za bivanje v Sloveniji sprva podaljšano zaradi dojenčka, ne pa kot ugodnost zaradi sodelovanja s policijo. Nadalje je sodišče utemeljeno izpostavilo še njegovo izpovedbo oziroma pojasnilo, da je obdolženec ideje o tem, da bi storil kaznivo dejanje, imel že v preteklosti in so zaradi tega vključili tudi Sektor kriminalistične policije, ki se s tem profesionalno ukvarja in da so obdolžencu prepovedali, da kaj takega stori. Po presoji višjega sodišča je zato ocena sodišča prve stopnje, da je obdolženec pri izvršitvi kaznivega dejanja deloval povsem samostojno in se je za storitev le-tega odločil „na svojo roko“, povsem pravilna in utemeljena z jasnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi, drugačne pritožbene trditve obdolženca in zagovornika pa neutemeljene.

22. Enako velja tudi za krivdorek glede kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Pritožnika navajata, da obdolžencu storitev tega kaznivega dejanja ni dokazana, da sploh ni vedel, da so registrske tablice ponarejene, da se jih sam ni dotikal in jih ni nameščal na vozilo, da ni mogel vedeti iz kakšnega materiala so bile izdelane, vozilo pa je prevzel v nočnem času, ko zaradi zmanjšane vidljivosti materiala ni mogel prepoznati in opaziti, da so bile tablice plastične. Zato ni izpolnil znakov očitanega kaznivega dejanja.

23. Tudi te pritožbene trditve niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve sodbe, ob upoštevanju obdolženčevega zagovora in oceni izvedenih dokazov pravilno in utemeljeno zaključilo, da ne sprejema zagovora obdolženca, da ni vedel, da so tablice ponarejene, ker le-teh ni namestil sam. Utemeljeno in pravilno je izpostavilo izpovedbo policista B. glede opažanj že hrvaškega policista, da je šlo za plastične tablice, nadalje pa tudi sam zagovor obdolženca, da je bila na avtomobilu ob njegovem prevzemu nameščena registrska tablica z ljubljansko registracijo, da je obdolženec sam opozoril B. na to okoliščino in da so zatem na vozilu namestili tablice zagrebških registrskih številk. Pri presoji obdolženčevega zagovora je utemeljeno upoštevalo tudi njegova pojasnila, da se preživlja s popravljanjem neregistriranih vozil, ki jih potem prodaja naprej in dejstvo, da je bil že meseca januarja 2019, torej pred izvršitvijo obravnavanega kaznivega dejanja, v prekrškovnem postopku zaradi napačno nameščenih tablic. Nadalje je pravilno pojasnilo, da očitek obdolžencu ni v tem, da bi sam namestil te tablice, temveč, da jih je uporabil in pri tem dobro vedel, da sta ponarejeni, saj je to bilo jasno že na prvi pogled, saj gre za plastične tablice. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da je obdolženec privolil v uporabo takšnih tablic in ravnal v eventualnem naklepu.

24. Pritožbo zaradi odločbe o kazenskih sankcijah zagovornik utemeljuje zgolj z navedbami, da bi moralo dati sodišče znatno večjo težo številnim ugotovljenim olajševalnim okoliščinam (pri čemer zagovornik teh ne konkretizira), in obdolžencu ob njihovem pravilnem vrednotenju izreči (pravilno: določiti) nižji posamezni zaporni kazni in nižjo enotno zaporno kazen. Po pritožbenih navedbah obdolženca pa sodišče pri določitvi kazni ni upoštevalo ključnih okoliščin, da so ga k izvršitvi kaznivega dejanja napeljali policisti in da je deloval po njihovih usmeritvah in navodilih.

25. Ker sta pritožbi obdolženca in zagovornika zaradi odločbe o izrečeni zaporni in denarni kazni v vsebinskem pogledu neobrazloženi (pri čemer se obdolženčeve navedbe nanašajo na dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo drugače, kot zatrjuje sam), je višje sodišče glede na uveljavljane pritožbene razloge, v skladu z določbo 386. člena ZKP, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem obsegu. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo določenih kazni zapora za vsako posamezno kaznivo dejanje in tudi ne denarne kazni za kaznivo dejanje po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, posledično pa tudi ne za spremembo izrečene enotne kazni zapora in denarne kazni v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje je namreč ob pravilnem vrednotenju teže storjenih kaznivih dejanj, okoliščin, v katerih ju je obdolženec storil in stopnji njegove krivde, ob tem pa še ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah, izreklo po vrsti in višini povsem ustrezni kazenski sankciji. Pravilno in utemeljeno je izpostavilo obdolženčevo večkratno predkaznovanost v domicilni državi zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, kaznivih dejanj z elementi nasilja, pa tudi istovrstnega kaznivega dejanja ponarejanja listin, za katero je bil pravnomočno obsojen tudi v Republiki Sloveniji dne 26. 1. 2019. Prezrlo pa ni niti okoliščin izvršitve kaznivega dejanja oziroma načina vožnje ilegalnih prebežnikov, kot je opisan v izreku sodbe, s katerim je povzročil nevarnost za njihovo življenje in zdravje. Na podlagi ugotovljenih okoliščin je v okviru izrečene denarne kazni povsem ustrezno določilo število dnevnih zneskov, ki jih mora plačati obdolženec, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer pa tudi višino dnevnega zneska.

26. Obdolženec in zagovornik se pritožujeta tudi zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, z navedbami, da je ta ukrep neupravičen, nepotreben in nesorazmeren ugotovljenim osebnim okoliščinam iz družinskega življenja obdolženca.

27. Višje sodišče se s povzetimi pritožbenimi navedbami strinja in ocenjuje, da razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da obdolženec ni državljan Republike Slovenije, temveč je tujec, niso zadostni za izrek te kazni in ob upoštevanju ustavno sodne prakse, ki zahteva spoštovanje načela sorazmernosti, glede na znane družinske okoliščine obdolženca, ne utemeljujejo njegovega izgona z ozemlja Republike Slovenije. Zato je višje sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se stranska kazen izgona tujca iz države obdolžencu ne izreče. 28. Po obrazloženem, in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je višje sodišče v ostalem pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

29. Zaradi delne ugoditve pritožbama v korist obdolženca, sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP). Stroški tolmačenja obremenjujejo proračun (peti odstavek 92. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje pa je tudi višje sodišče odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada za obdolženčevega zagovornika na pritožbeni stopnji izplačajo iz proračuna (prvi odstavek 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).