Jedro

Obdolženec ne more biti zaslišan kot priča v lastni zadevi in tudi ne v enotnem postopku zoper soobdolžence.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika mlajšega polnoletnika XY se izpodbijani sklep razveljavi po uradni dolžnosti in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v A. je z izpodbijanim sklepom mlajšemu polnoletniku XY (v nadaljevanju mladoletnik) na podlagi 76. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 izreklo vzgojni ukrep ukora, ker je storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja ponarejanje denarja po prvem in drugim odstavku 243. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po 484. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je stroške kazenskega postopka naložilo v breme proračuna.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje mladoletnikov zagovornik in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek zoper mladoletnika ustavi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Izpodbijani sklep je bilo potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti.

4. Mladoletnikov zagovornik je na prvi seji senata za mladoletnike 15.4.2021 podal predlog za izločitev uradnih zaznamkov PP K. o izjavah, ki so jih kot osumljenci podali mladoletnik, B.B., L.L. in Ž.Ž., kar je senat zavrnil, razloge za tako odločitev pa podal v izpodbijanem sklepu. Pritožnik meni, da tako postopanje ni bilo pravilno, saj bi sodišče moralo izdati poseben sklep, zoper katerega bi bila dopustna pritožba na višje sodišče. Čeprav tega izrecno ne navaja, pa je očitno, da ima v mislih določbo 285.e člena ZKP, ko sodišče v rednem postopku odloča o predlogu za izločitev dokazov, ki je podan na predobravnavnem naroku.

5. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo določb kazenskega postopka, ko o zahtevi za izločitev listin ni odločilo s posebnim sklepom zoper katerega bi bila dopustna pritožba še pred izvedbo seje senata za mladoletnike. ZKP v 451. členu v postopku za mladoletnike izključuje le določbo 26.a poglavja ZKP, ki se nanaša na sporazum o priznanju krivde, medtem ko glede ostalih določb rednega postopka dopušča njihovo uporabo, če niso v nasprotju z določbami postopka proti mladoletniku. Postopek predobravnavnega naroka iz 19.a poglavja ZKP pa v postopku zoper mladoletnike, glede na njegovo specifičnost, ni smiseln, saj se mladoletnik po tretjem odstavku 483. člena ZKP v primeru, ko je ugotovljeno, da je storil kaznivo dejanje, ne spozna za krivega storitve kaznivega dejanja, kar pomeni, da se predhodno tudi sam ne more o krivdi izreči, kar pa je eden od namenom predobravnavnega naroka. Tega ne omenja tudi določba prvega odstavka 479. člena ZKP glede glavne obravnave v postopku proti mladoletniku, kadar pa sodišče opravi sejo senata, navzočnost mladoletnika tudi ni obvezna, če je bil predhodno že zaslišan. Iz tega sledi, da tudi določbe 285.e člena ZKP v postopku zoper mladoletnika niso uporabljive. Če senat ugodi predlogu za izločitev listin ali pa ga zavrne, bo svojo odločitev naznanil le ustno, nato pa v pisnem odpravku odločbe o glavni stvari podal obrazložitev.

6. Zagovornik navedene odločitve senata za mladoletnike ne izpodbija, vendar pa jo je sodišče druge stopnje preizkusilo po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP in pri tem ugotovilo, da je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo iz 8. točk prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot je razvidno iz spisa, je PP K. kazensko ovadbo zaradi storitve obravnavanega kaznivega dejanja podal zoper več oseb, poleg mladoletnika tudi zoper B.B., ki je o zadevi v svojstvu osumljenca tudi podal izjavo v smislu 148.a člena ZKP (listovna št. 26 v spisu). Sodišče prve stopnje je nato B.B. zaslišalo kot pričo v pripravljalnem postopku zoper mladoletnika, na seji senata pa je njegovo izpovedbo prebralo in ga ni neposredno ponovno zaslišalo, čeprav je prvotno najprej sprejelo odločitev, da ga bo. Ta odločitev sama po sebi ni problematična, pač pa dejstvo, da ga je sodišče kot pričo zaslišalo o kaznivem dejanju, katerega storitve je tudi sam obdolžen. Ker je priča B.B. na zaslišanju na vprašanje zagovornika povedal, da je zaradi obravnavanega kaznivega dejanja v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v B, vendar še ni bil zaslišan, je sodišče druge stopnje te navedbe samo preverilo na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 377. člena ZKP in ugotovilo, da držijo. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v B. je namreč 4.11.2020 zoper B.B. uvedla preiskavo zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 243. člena KZ-1, katerega naj bi storil skupaj z mladoletnim XY. Ker gre za vsebinsko enake očitke kot pri mladoletniku v obravnavani zadevi, to pomeni, da je B.B. kot priča izpovedoval o dejanju, katerega je sam obdolžen, kar pa je v nasprotju s privilegijem zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. Kot priča je namreč bil opozorjen na dolžnost pričevanja po resnici in posledicah krivega pričevanja, kar pa je v popolnem nasprotju s pravicami, ki bi mu šle v primeru, da je bil zaslišan kot obdolženec. Dolžnost izpovedovanja po resnici namreč ne velja za obdolženca, ki se lahko zagovarja tudi z molkom. Res je, da je bil kot priča najprej opozorjen na pravico, da ni dolžan izpovedovati, če je verjetno, da bi z odgovorom spravil sebe v kazenski pregon, vendar tako opozorilo ne zajema tudi dejanj, zaradi katerih je zoper pričo že sprožen kazenski pregon, kot je to bilo v danem primeru. Opozorilo velja za morebitna druga kazniva dejanja, glede katerih bi se priča zaradi svoje izpovedbe obremenila najmanj kot osumljenec. Če pa je kazenski pregon predhodno že sprožen, navedeni pravni pouk ni več smiseln. Po stališču sodne prakse1 obdolženec ne more biti zaslišan kot priča v lastni zadevi in tudi ne v enotnem postopku zoper soobdolžence. Enako stališče pa se zastopa tudi v pravni literaturi2, ki izrecno navaja, da v postopku proti mladoletniku veljajo glede zaslišanja obdolženca kot priče enaka pravila kot v postopku zoper polnoletne. Iz povedanega sledi, da B.B. v konkretni zadevi zoper mladoletnika ne bi smel biti zaslišan kot priča glede na to, da je tudi sam, sicer v ločenem postopku, obdolžen storitve istega kaznivega dejanja. Seveda se ob tem ni mogoče izogniti procesnim situacijam, ko bi bilo zaslišanje soobdolženca v ločenem postopku nujno zaradi pravice obdolženca do obrambe. Vendar bi v takem primeru obdolženec ne smel biti zaslišan v svojstvu priče, temveč le s pravnim poukom, kot velja za obdolženca.

7. Čeprav je z zaslišanjem B.B. kot priče bila prekršena njegova pravica privilegija zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave, pa se posledica te kršitve razteza tudi na obdolženega mladoletnika, saj je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je mladoletnik izpolnil vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja, oprlo predvsem na izpovedbo B.B. kot priče. Zaradi kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je zato sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP razveljavilo po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V novem postopku bo tako sodišče prve stopnje moralo najprej iz spisa izločiti izpovedbo priče B.B. in njegov uradni zaznamek o podani izjavi v predkazenskem postopku, nato pa ponovno odločiti o predlogu za njegovo zaslišanje. Če bo temu ugodilo, ga bo moralo zaslišati s pravnim poukom kot velja za obdolženca. Enako bo veljalo tudi v primeru, če bo sodišče zaslišalo E.E., ki je bila zaslišana kot priča v pripravljalnem postopku zoper mladoletnika, vendar je nato sodišče na seji za mladoletnike ni zaslišalo. Glede na sprejeto odločitev po uradni dolžnosti pa se sodišče v ostale pritožbene navedbe mladoletnikovega zagovornika ni spuščalo.

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 451/2008 z dne 11.12.2008. 2 Marko Šorli, Obdolženec kot priča v kazenskem postopku?, Pravosodni bilten št. 2/2001, stran 83.