Jedro

Izostanek razlogov tako o objektivni komponenti sostorilstva, storjenega s sodelovanjem pri izvršitvi, kot tudi razlogov o obstoju subjektivne komponente, to je o zavesti in volji o skupni izvršitvi dejanja (delovanje cum animo auctoris), ter s tem o sostorilstvu, ki je eden od zakonskih znakov obsojencema očitanega kaznivega dejanja, torej o odločilnem dejstvu, predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega B. R. se ugodi in se zato, glede obsojenega L. P. pa po uradni dolžnosti, izpodbijani sodbi razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru obsojena B. R. in L. P. spoznalo za kriva storitve nadaljevanih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Sodišče je obsojenemu R. za to kaznivo dejanje izreklo kazen osem mesecev zapora, obsojenemu P. pa kazen pet mesecev zapora. Obsojenca sta na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna nerazdelno plačati premoženjskopravna zahtevka oškodovanemu S. V. in oškodovani družbi L. d. o. o., obsojeni R. je dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek še oškodovanemu T. B. Sodišče je obsojencema naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa jima je naložilo še plačilo sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojenega R. zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega R. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zagovornik obsojenega R. pa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi „kršitev določb Kazenskega zakonika in določb kazenskega postopka“. Obsojenčeva zagovornica in zagovornik predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da so v zahtevi obsojenčevega zagovornika ponovljene pritožbene navedbe, na katere je višje sodišče argumentirano odgovorilo. Po stališču vrhovnega državnega tožilca so bili dokazi, do katerih je policija prišla ob hišnih preiskavah, pridobljeni na zakonit način, izpodbijani sodbi pa imata tudi razloge o odločilnih dejstvih. Vrhovni državni tožilec meni, da je neutemeljena tudi zahteva obsojenčeve zagovornice, saj izpodbijana sodba v opisu kaznivega dejanja vsebuje opis sostorilstva, odsotnost obrazložitve sostorilstva v razlogih sodbe pa je nebistvena kršitev določb postopka, ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Zagovornica obsojenega B. R. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da v izreku prvostopenjske sodbe ni opisana obsojenčeva udeležba, saj ni navedeno, na kakšen način je obsojenec sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja. Iz opisa po mnenju zagovornice ni razvidno, kako sta obsojenca sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja oziroma kako je obsojeni R. odločilno prispeval k izvršitvi kaznivega dejanja. Po stališču zagovornice tudi v obrazložitvi prvostopenjske sodbe ni razviden zaključek sodišča, da sta obsojenca kaznivo dejanje storila v sostorilstvu, z razlogi drugostopenjskega sodišča, da sostorilstva v izreku sodbe ni treba opisati, da obrazložitev sostorilstva spada v razloge sodbe in da okoliščina, da sodišče tega ni obrazložilo, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker gre za sostorilstvo v ožjem smislu, pa se zagovornica ne strinja. Sodišče sostorilstva v izpodbijani sodbi sploh ni ugotovilo. Zato obsojenčeva zagovornica meni, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Vrhovno sodišče je (na primer) v sodbi I Ips 343/2004 z dne 9. 2. 2006 obrazložilo, da je sostorilstvo podano, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi (25. člen KZ). Pogoj, da je določeno osebo mogoče šteti za sostorilca, je, da sta izpolnjena tako subjektivni kot objektivni element sostorilstva. Objektivni element sostorilstva je v zakonskem besedilu izražen z besedami, "da sodelujejo pri izvršitvi kaznivega dejanja" (sostorilstvo v ožjem smislu), oziroma z besedami, "če s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi" (sostorilstvo v širšem smislu), subjektivni element pa z izrazom "skupno", kar pomeni, da se za sostorilca šteje le oseba, ki se je zavedala, da skupaj z drugimi sodeluje pri storitvi določenega kaznivega dejanja in je štela to kaznivo dejanje za svoje (cum animo auctoris).

7. Sodišče prve stopnje je obsojena B. R. in L. P. v točkah 2 in 3 izreka spoznalo za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenca sta s sodelovanjem pri izvršitvi 5. 6. 2006 v P. na delovišču gradbenega podjetja L. d. o. o. z neznanim predmetom na vzvod odlomila lok ključavnice obešanke na vhodnih vratih kontejnerja, iz katerega sta vzela več električnega in ročnega orodja. Istega dne sta obsojenca v M. s škarjami preščipnila žičnato ograjo v sredini kovinskih vhodnih vrat kletnih prostorov, skozi nastalo odprtino splezala v kletni prostor, kjer sta preščipnila varnostni lok ključavnice obešanke na vratih kletnega boksa št. 47 in iz boksa vzela več različnih predmetov. Glede kaznivih dejanj pod točkama 2 in 3 izreka sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe povzema izpovedbi oškodovancev; zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja; potrdilo o vrnitvi predmetov; zapisnik o zasegu predmetov; album fotografij; zapisnik o preiskavi stanovanja in vozila obsojenega R. ter zapisnik o zasegu predmetov, najdenih pri tej hišni preiskavi; zapisnik o zasegu predmetov, najdenih pri hišni preiskavi na naslovu M.; zapisnik o prepoznavi predmetov; strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave z dne 21. 9. 2006. Na podlagi teh izpovedb in listin sodišče zaključi, da so bile klešče, odtujene ob vlomu v kontejner družbe L. d. o. o., istega dne uporabljene pri vlomu v kletni boks S. V. Na podlagi predmetov, najdenih ob hišnih preiskavah, sodišče zaključi, da sta obsojena R. in P. povezana s storitvijo vlomnih tatvin. V zvezi s pritožbeno navedbo zagovornika obsojenega R., da sodišče prve stopnje ni obrazložilo sostorilstva, sodišče druge stopnje navaja, da bi taka obrazložitev sicer spadala v razloge sodbe, vendar okoliščina, da ga sodišče ni posebej obrazložilo, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Gre namreč za tako imenovano sostorilstvo v ožjem smislu, ki je kot tako opisano v izreku sodbe, na naveden način pa tudi obrazloženo pri opisu posameznih kaznivih dejanj v razlogih sodbe. Ne iz izreka ne iz obrazložitve ni mogoče priti do drugačnega zaključka, kot da sta obdolženca dejanje, opisano v točkah 2 in 3 prvostopnega krivdnega izreka, storila v sostorilstvu, pri čemer sta oba uresničila vse zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine.

8. Iz opisa dejanja v točkah 2 in 3 izreka prvostopenjske sodbe tako izhaja očitek, da sta obsojenca kaznivo dejanje storila s sodelovanjem pri izvršitvi, torej v sostorilstvu. Iz zgoraj povzetega opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je sodišče prve stopnje v izreku opisalo sostorilstvo obsojencev pri storjenem kaznivem dejanju. Zato vložnici zahteve ni mogoče pritrditi, da v izreku ni opisana udeležba obsojencev pri kaznivem dejanju. Utemeljeno pa vložnica v zahtevi izpostavlja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o sodelovanju obsojencev pri izvršitvi kaznivega dejanja. Izpodbijani sodbi namreč nimata razlogov o tem, da sta obsojenca sodelovala pri izvršitvi nadaljevanega kaznivega dejanj velike tatvine. Ne prvo ne drugostopna sodba nimata razlogov o dejstvih, ki bi pomenila skupno delovanje obsojencev pri izvršitvi velike tatvine. Obrazložitev izpodbijane pravnomočne sodbe bi namreč morala vsebovati skupno odločitev sostorilcev o izvršitvi dejanja, četudi ta ne bi bila izrecna, ampak bi bila razvidna iz njunega koordiniranega delovanja. Tako ostaja očitek sostorilstva, katerega konkretizacijo predstavljajo navedbe v opisu, da sta obsojenca preščipnila ključavnici ter vstopila v prostore, iz katerih sta vzela več različnih predmetov, popolnoma neobrazložen. Izostanek razlogov tako o objektivni komponenti sostorilstva, storjenega s sodelovanjem pri izvršitvi, kot tudi razlogov o obstoju subjektivne komponente, to je o zavesti in volji o skupni izvršitvi dejanja (delovanje cum animo auctoris), ter s tem o sostorilstvu, ki je eden od zakonskih znakov obsojencema očitanega kaznivega dejanja, torej o odločilnem dejstvu v izpodbijani pravnomočni sodbi, predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati obstoj dejstev objektivne in subjektivne narave, na podlagi katerih bo mogoče presojati, ali sta obsojena B. R. in L. P. delovala kot sostorilca pri storitvi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine. Objektivna komponenta sostorilstva zahteva, da je delovanje sostorilca oziroma njegov prispevek izvršitveno dejanje ali odločilni prispevek pri izvršitvi. Subjektivna komponenta pa mora vsebovati odločitev posameznika, da skupaj z drugimi kot sostorilci izvrši kaznivo dejanje. Do take odločitve lahko pride tudi brez posebnega predhodnega dogovora ali določitve delitve dela in pride do zavestnega in voljnega sodelovanja s samim izvrševanjem kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje bo moralo, ko bo opravilo test glede objektivne in subjektivne komponente sostorilstva, o svojih ugotovitvah in odločitvi navesti ustrezne razloge.

C.

10. Vrhovno sodišče je ob ugotovitvi, da je v napadenih sodbah podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega R. ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obsojeni R. je bil spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, ki ga je storil z dejanji, opisanimi v točkah od 1 do 4 v izreku prvostopenjske sodbe. Njegova zagovornica je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila glede kaznivih dejanj, opisanih v točkah 2 in 3 prvostopenjske sodbe, vendar pa je bilo treba pravnomočno sodbo zaradi uporabe instituta nadaljevanega kaznivega dejanja razveljaviti v celoti. Razlogi, ki narekujejo razveljavitev izpodbijane sodbe v korist obsojenega B. R., so podani tudi v korist obsojenega L. P., zato je Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi v skladu z drugim odstavkom 424. člena ZKP razveljavilo tudi glede tega obsojenca. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo zaradi ugotovitve absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ostalih v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega R. zatrjevanih kršitev ni presojalo.