Jedro

Tožnik v postopku ni nasprotoval načrtovani gradnji, zahteval je le, da stranke in objekt ne posegajo v njegovo zemljišče. Ker tožnik v tem pogledu ni navedel okoliščin, ki bi kazale, da izpodbijano gradbeno dovoljenje posega v njegove pravice, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo zidanice na zemljišču parc. št. 1405/1 k.o. ... v skladu s tam navedenim projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da zemljišče posega leži na območju, ki ga ureja Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Črnomelj (Uradni list RS, št. 82/11, v nadaljevanju OPN), in sicer v območju razpršene poselitve (A), ki so namenjene površinam za zidanice (Az), v enoti urejanju VIN-14 a. Obravnavana gradnja je skladna s petim odstavkom 35. člena in z drugim odstavkom 107. člena OPN, pri čemer je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku tudi preveril, ali je izpolnjen pogoj glede minimalne površine vinograda oziroma sadovnjaka. Ugotovil je, da je investitor lastnik minimalno 15 arov (1509 m2) sadovnjaka na območju drugih kmetijskih zemljišč, saj je izpeljal celoten postopek spremembe vrste dejanske rabe. Iz obrazložitve je še razvidno, da je tožnik v postopku sodeloval kot stranski udeleženec.

Upravni organ druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz 9. točke drugega odstavka 107. člena OPN glede zahtevane površine trajnega nasada vinograda oziroma sadovnjaka. Investitor o tem ni predložil dokaza, upravni organ pa je ugotovil le, da je lastnik omenjenih zemljišč. Meni še, da je gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno, saj je drugostopenjski organ odpravil prvo izdano gradbeno dovoljenje z dne 8. 5. 2012 in zadevo vrnil v ponovni postopek, investitor pa „na to odločbo ni podal pritožbe in jo ni dopolnil, kot je zahteval drugostopenjski organ“. Predlaga, naj sodišče „pritožbo“ reši v skladu s sprejetimi odredbami, ki jih morajo upoštevati vse stranke in investitor.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Investitor A.A. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je zemljišče zasajeno z raznim sadnim drevjem, kar je bilo ugotovljeno v postopku za spremembo vrste dejanske rabe zemljišč parc. št. 1405/1 in 1406/1 k.o. ... O dejanski rabi je v upravnem spisu tudi pisni dokaz, ki ima pomen javne listine. Glede tožbi priloženih orto foto posnetkov in glede tožnikovih trditev, da ni podatkov o trajnih nasadih, meni, da bi se moral tožnik nanje sklicevati že v upravnem postopku, zato so neupoštevni na podlagi tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe o poteku postopka sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je drugostopenjski organ z odločbo z dne 30. 8. 2012 odpravil gradbeno dovoljenje z dne 8. 5. 2012, ki je bilo izdano istemu investitorju za gradnjo zidanice na zemljišču parc. št. 1405/1 k.o. ..., in zadevo vrnil v ponovni postopek na prvo stopnjo.

Ponovljeni postopek pa pomeni, da je bil prvostopenjski organ v novem postopku, ki se je še vedno vodil v zvezi z isto investitorjevo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, dolžan odpraviti pomanjkljivosti, na katere je opozoril pritožbeni organ. Ta je med drugim v svoji odločbi z dne 30. 8. 2012 navedel, da bo treba v ponovljenem postopku zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (določb ZGO-1 in OPN) dopolniti ugotovitveni postopek in preveriti, ali je za gradnjo zidanice izpolnjen pogoj iz OPN glede minimalne površine vinograda oziroma sadovnjaka v investitorjevi lasti. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ to tudi storil in podatke o dejanski rabi kmetijskega zemljišča v investitorjevi lasti pridobil iz javno dostopne evidence Ministrstva za kmetijstvo in okolje. Sodišče še ugotavlja, da je investitor podatke o vrsti dejanske rabe parc. št. 1405/1 in 1406/1 predložil 13. 11. 2012 skupaj z geodetskim načrtom št. 012/2011 z dne 9. 11. 2012, iz katerega izhaja spremenjena dejanska raba njegovih zemljišč. O načrtu in njegovi vsebini je bil tožnik seznanjen na ustni obravnavi 29. 1. 2013. V zadevi ni sporno, da je tožnik v postopku sodeloval kot stranski udeleženec (iz upravnih spisov izhaja, da je lastnik sosednjega zemljišča parc. št. 1404/2 k.o. ...). To pomeni, da se je udeleževal postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne osebne koristi, temelječe na zakonu ali drugem predpisu (43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Tožnik v obravnavanem postopku zato ne more varovati svojega dejanskega interesa ali javne koristi. Prav na varovanje slednje pa se nanašajo njegovi tožbeni očitki, da v zadevi ni izpolnjen pogoj iz 9. točke drugega odstavka 107. člena OPN, ki določa, da je gradnja zidanice dopustna na stavbnem zemljišču oziroma gradbeni parceli, če ima investitor v lasti minimalno površino 15 arov trajnega nasada vinograda oziroma sadovnjaka na območju drugih kmetijskih zemljišč oziroma 30 arov na območju najboljših kmetijskih zemljišč. Glede na navedeno s tem ugovorom ne more vplivati na izdano gradbeno dovoljenje.

Tudi sicer iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 29. 1. 2013 izhaja, da tožnik v ponovljenem postopku ni nasprotoval načrtovani gradnji, zahteval je le, da stranke in objekt ne posegajo v njegovo zemljišče. Ker tožnik v tem pogledu ni navedel okoliščin, ki bi kazale, da izpodbijano gradbeno dovoljenje posega v njegove pravice, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).