Jedro

Tožnik je bil v delovnem razmerju v Zveznem sekretariatu za notranje zadeve v Beogradu, delo pa je opravljal v S., to je na območju Slovenije. To pomeni, da so se morali prispevki za socialno zavarovanje zanj plačevati zavodu za socialno zavarovanje, kjer je delo dejansko opravljal in to je na območju S. In prav to je po mnenju revizijskega sodišča bistveno za ugotovitev, ali je bil nekdo v nekem obdobju v zavarovanju pri zavodu ali ne. Da je tako, posredno kažejo tudi dokazi, ki so v sodnem spisu, ki jih je sodišče sicer izvedlo, ni pa jih uporabilo pri sojenju, da so tožnikovi sodelavci, ki so imeli podoben status in bili v spornem obdobju prav tako zaposleni v zveznem sekretariatu za notranje zadeve, bili prijavljeni v socialno zavarovanje (predvsem pa plačevali prispevke za socialno varnost) v kraju dejanskega opravljanja dela. Dejstvo, da so se prispevki za socialno zavarovanje plačevali v kraju dejanskega opravljanja dela, pomeni, da se šteje, da je tožnik sporno obdobje dopolnil v zavarovanju pri zavodu (oziroma njegovem pravnem predniku). S tem pa so izpolnjeni pogoji, da se mu sporno obdobje od

1.3.1960 do 28.2.1962 v trajanju dveh let lahko všteje v zavarovalno dobo v skladu z določbo drugega odstavka 202. člena ZPIZ (1992).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožnika ugodi in se spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se glasi; "1) Odločbi tožene stranke št. 12-9010995 z dne 16.12.1999 in 26.4.1999 se razveljavita.

2) Tožniku se kot zavarovalna doba v pokojninsko dobo všteje tudi obdobje od 1.3.1960 do 28.2.1962 v trajanju dveh let. 3) Tožena stranka mora tožniku ob upoštevanju dodatno priznane pokojninske dobe ponovno določiti sorazmeren del starostne pokojnine, najkasneje v roku 30 dni od prejema sodbe revizijskega sodišča." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki revizijske stroške, odmerjene v znesku 55.000,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi dokončna odločba tožene stranke št. 12-9010995 z dne

16.12.1999 in da se tožniku v pokojninsko dobo všteje tudi obdobje zavarovanja pri toženi stranki v času od 1.3.1960 do 28.2.1962 in se mu nato ponovno odmeri sorazmeren del starostne pokojnine.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni v celoti obravnavalo pritožbenih navedb in ni pojasnilo, zakaj ni potrebno zaslišanje prič. Dalje je navajal dejstva o drugih zavarovancih tožene stranke ter predlagal, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizije ni možno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revizija. Pritožbeno sodišče je obravnavalo pritožbene navedbe sicer v omejenem, vendar bistvenem obsegu, glede na uporabo materialnega prava. Zato očitkov revizije o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka ni mogoče sprejeti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj izrek sodbe sodišča prve stopnje nasprotuje samemu sebi. V izreku pod 1. obdobje od 1.3.1960 do 28.2.1962 ni obdobje dveh let in osmih mesecev, ampak obdobje točno dveh let, tako da ni jasen niti obseg tožbenega zahtevka niti obseg njegove zavrnitve.

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj so bila nepopolno uporabljena določila zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ (1992) - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.). Pravna podlaga sporne odločitve je določba drugega odstavka

202. člena ZPIZ (1992), ki določa, da se v zavarovalno dobo osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, šteje čas dopolnjen v zavarovanju pri zavodu (toženi stranki) do 31.3.1992 po predpisih, ki so veljali do tega datuma razen, če je z zakonom ali mednarodnimi predpisi določeno drugače. Pri tem je sporno samo vprašanje, ob jasno dokazanem dejstvu, da je bil tožnik v delovnem razmerju, če je bil v spornem obdobju v zavarovanju pri zavodu. To pa pomeni, da je treba poiskati ustrezne predpise, ki so urejali financiranje socialnega zavarovanja in njihove organizacije, ter predpise o postopkih za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja in na njihovi podlagi ugotoviti utemeljenost zahtevka, ne pa odločati s posrednimi dokazi, kot je to skušalo sodišče (mikrofilm, prijava, delovna knjižica), predlaga pa to tudi tožnik sam (zaslišanje sodelavcev). Noben od teh dokazov ni dovolj trdna osnova za priznanje oziroma vštevanje zavarovalne dobe brez zakonite podlage.

V spornem obdobju veljavni predpisi niso povsem natančno določali, kje je kdo v zavarovanju, ker so bile pristojnosti, posebno za delavce (uslužbence) organov za notranje zadeve, razdeljene. Tako je na primer zakon o pokojninskem zavarovanju (ZPZ - Uradni list FLRJ, št. 51/57 in nadalj.) določal v 90. členu, da pristojni državni sekretar za notranje zadeve odloči o prenehanju delovnega razmerja s pravico do pokojnine še preden so izpolnjeni pogoji po ZPZ. Na splošno je bil po določbi 158. člena ZPZ za odločanje o pravici do osebne pokojnine krajevno pristojen zavod za socialno zavarovanje, na katerega območju je zavarovanec v delovnem razmerju takrat, ko vloži zahtevo. Iz uredbe o financiranju socialnega zavarovanja (Uredba - Uradni list FLRJ, št. 12/55) pa iz tretjega odstavka 61. člena izhaja, da se v primeru, če se opravljajo dela izven območja okrajnega (mestnega) zavoda za socialno zavarovanje, na katerem imajo svoj sedež, za delavce in uslužbence prispevki za socialno zavarovanje plačujejo na območju, na katerem (razume se kot stalno) opravljajo dela, razen če gre za delavce, ki so na taka dela poslani samo za opravljanje montažnih ali drugih del (razume se kot samo občasno delo in za določeno nalogo).

Iz povedanega je razvidno, da je v spornem obdobju prihajalo do položajev, ko je organ, ki je bil izven sistema socialnega zavarovanja, priznal pravico do pokojnine tudi mimo splošnih pogojev, o njej je odločil organ pristojen za socialno zavarovanje po sedežu organizacije, kjer je bil zavarovanec v delovnem razmerju, prispevki pa so se plačevali v kraju, na katerem so se opravljala dela.

V tožnikovem primeru to pomeni, da je bil ta v delovnem razmerju v Zveznem sekretariatu za notranje zadeve v Beogradu, da pa je delo opravljal v S., to je na območju Slovenije. To pomeni, da so se morali prispevki za socialno zavarovanje zanj plačevati zavodu za socialno zavarovanje, kjer je delo dejansko opravljal in to je na območju S. In prav to je po mnenju revizijskega sodišča bistveno za ugotovitev, ali je bil nekdo v nekem obdobju v zavarovanju pri zavodu ali ne. Da je tako, posredno kažejo tudi dokazi, ki so v sodnem spisu, ki jih je sodišče sicer izvedlo, ni pa jih uporabilo pri sojenju, da so tožnikovi sodelavci, ki so imeli podoben status in bili v spornem obdobju prav tako zaposleni v zveznem sekretariatu za notranje zadeve, bili prijavljeni v socialno zavarovanje (predvsem pa plačevali prispevke za socialno varnost) v kraju dejanskega opravljanja dela. Dejstvo, da so se prispevki za socialno zavarovanje plačevali v kraju dejanskega opravljanja dela, pomeni, da se šteje, da je tožnik sporno obdobje dopolnil v zavarovanju pri zavodu (oziroma njegovem pravnem predniku). S tem pa so izpolnjeni pogoji, da se mu sporno obdobje od 1.3.1960 do 28.2.1962 v trajanju dveh let lahko všteje v zavarovalno dobo v skladu z določbo drugega odstavka

202. člena ZPIZ (1992).

Ugotovljeno dejstvo, da na mikrofilmu tožene stranke ni podatkov o zavarovanju oziroma podatkov o plačilu prispevkov tožnika za socialno varnost v spornem obdobju, na odločitev ne more vplivati. Tudi, če bi res bilo kaj narobe v zvezi s plačilom tožnikovih prispevkov za socialno varnost ali njihovim evidentiranjem, to ne more biti v njegovo škodo. Pri tem je upoštevanja vreden tudi sicer za odločitev nepomemben podatek v spisu tožene stranke, da v evidenci (mikrofilmu) ni podatkov za čas zaposlitve tožnika od 1.3.1962 do 30.4.19962 in od

1.7.1963 do 31.7.1963, pa čeprav je iz delovne knjižice razvidno, da je v tem času zaposlen pri slovenskem delodajalcu. To pa kaže na pravilnost zaključka, da vprašanja zavarovanja pri zavodu ni mogoče reševati samo na tej podlagi.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.

Ker je tožnik v postopku prijavil samo stroške revizijskega postopka, mu je sodišče v skladu z določbo 155. člena ZPP in ob upoštevanju odvetniške tarife priznalo in odmerilo stroške v višini 55.000,00 SIT.

Sodišče je določbe ZPZ in uredbe uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z dolčbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).