Jedro

Določba 1. odst. 196. člena ZPPSL se nanaša le na uporabo procesnih določb, na materialno pravne učinke začetka stečaja po določbah ZPPSL/89 in tudi na pravna razmerja, ki so nastala zaradi stečajnega postopka in v zvezi z njim, ne pa tudi na določanje nagrade stečajnemu upravitelju.

Izrek

Pritožbi stečajnega upravitelja se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9.12.2005 potrdilo predračun stroškov stečajnega postopka po predlogu stečajnega upravitelja z dne 16.8.2005 za čas od 1.7.2005 do 31.12.2005 za skupen znesek 2.070.000,00 SIT, njegov predlog za izplačilo akontacije nagrade za obdobje od 1.7.2005 do 31.12.2005 v znesku 1.500.000,00 SIT pa je zavrnilo.

S sklepom z dne 5.1.2006 pa stečajni senat sodišča prve stopnje ni potrdil postavke iz predračuna stroškov stečajnega postopka po predlogu stečajnega upravitelja z dne 16.8.2005 za čas od 1.7.2005 do 31.12.2005, ki se nanaša na občasno študentsko in pogodbeno delo v znesku 500.000,00 SIT.

Zoper zgoraj navedena sklepa se je pritožil stečajni upravitelj in predlagal njuno razveljavitev. V pritožbi zoper sklep z dne 9.12.2005 izpodbija odločitev stečajnega senata, ki ni ugodilo njegovemu predlogu za izplačilo akontacije nagrade za obdobje od 1.7.2005 do 31.12.2005 v znesku 1.500.000,00 SIT. V zvezi s tem sklepom poudarja, da se ne strinja s stališčem stečajnega senata, da je potrebno v obravnavnem primeru vsaj v orientacijskem smislu pri odmeri stroškov za izplačilo akontacije nagrade stečajnemu upravitelju upoštevati odredbo o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem in upraviteljem prisilne poravnave (Ur. l. RS št. 37/94) oz. odredbo o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem (Ur. l. RS št. 16/2002). To pa zato, ker se ti stečajni postopki vodijo po "stari" stečajni zakonodaji in se morajo taki postopki dokončati po tedaj veljavni zakonodaji (196. člen ZPPSL Ur. l. RS, št. 67/93). Kot skrajno neprimerno pa tudi ocenjuje stališče stečajnega senata, da stečajni upravitelj v tem obdobju ni opravljal kakšnih posebnih oz. težjih del. Meni, da je z vso odgovornostjo opravljal naloženo mu delo in da se trudi čimprej zaključiti stečajne postopke. Odločitev stečajnega senata, kot je bila sprejeta z napadenim sklepom lahko razume zgolj kot nezaupnico svojemu delu ali pa kot strah sodišča, da bi seštevek vseh že plačanih akontacij presegel v citiranih odredbah maksimirani znesek nagrade, ki znaša 24.628.488,00 SIT. Sicer pa meni, da takšne odločitve stečajnega senata škodijo odnosu med stečajnim senatom in stečajnim upraviteljem in po nepotrebnem jemljejo čas in energijo vsem udeleženim. Poudarja še, da so postopki zaključeni do te mere, da je realna ocena skorajšnjega konca vseh treh stečajnih postopkov v tem letu.

V pritožbi zoper sklep z dne 5.1.2006 pa stečajni upravitelj obširno pojasnjuje, kakšni so bili razlogi, ki so narekovali, da je v stečajnem postopku v obdobju od 1.7.2005 do 31.12.2005 angažiral delovno silo za opravljanje pogodbenega dela v znesku 500.000,00 SIT katerega potrditev je predlagal v predračunu stroškov stečajnega postopka. Pri tem zlasti poudarja, da v arhivu stečajnega dolžnika razpolaga z vsemi pisnimi mesečnimi poročili o opravljenem delu pogodbenega sodelavca in da so mu bila prav ta poročila podlaga za potrditev specifikacije opravljenega dela po urah in za izplačilo stroškov dela. Pogodbenemu sodelavcu tudi ne priznava nikakršnih potnih stroškov in dnevnic oz. malic, gre zgolj za plačilo opravljenih ur po v naprej dogovorjeni ceni urne postavke. Od njega zahteva mesečno poročilo o vsebini opravljenega dela ter natančno vodenje opravljenih ur z oznako, kje je bilo delo opravljeno. Pritožbi tudi prilaga poročila o opravljenem delu s specifikacijo opravljenega dela po urah za sporno obdobje od 1.7.2005 do 31.12.2005. Pritožbi stečajnega upravitelja nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 9.12.2005: Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem stečajnega upravitelja izraženim v pritožbi, da odločitev stečajnega senata v tem primeru predstavlja nezaupnico njegovemu delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ključno vprašanje v obravnavanem primeru, ki ga izrecno napada tudi pritožba stečajnega upravitelja ali se in v kolikšni meri se v primerih, ko gre za stečajni postopek, ki je bil začet v času veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur.l. SFRJ, št. 84/89 (v nadaljevanju: ZPPSL/89) pri določitvi nagrade stečajnemu upravitelju upoštevata Odredba o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem in upraviteljem prisilne poravnave, ki je začela veljavi 25.6.1994 oz. Odredba o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem, ki je bila objavljena v Ur. l. RS št. 16/2002 in ki je stopila v veljavo 23.2.2002 (Odredba), ki pa dejansko za razliko od ZPPSL/89 izplačilo nagrad, pa tudi akontacij nagrad omejujeta. Stališči, ki sta jih v zvezi s tem vprašanjem zavzela tako stečajni senat sodišča prve stopnje, kot tudi stečajni upravitelj v svoji pritožbi, pa po mnenju pritožbenega sodišča nista pravilni. To pa je po mnenju pritožbenega sodišča posledica napačne interpretacije določbe 1. odst. 196. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS št. 67/93 s spremembami). Ta zakonska določba sicer navaja, da se postopek prisilne poravnave, stečaja in likvidacije, ki je bil začet pred uveljavitvijo tega zakona, tudi konča po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, torej po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. SFRJ št. 84/89). Ker pa se določba 1. odst. 196. člena ZPPSL dejansko nanaša le na uporabo procesnih določb, na materialno pravne učinke začetka stečaja po določbah ZPPSL/89 in tudi na pravna razmerja, ki so nastala zaradi stečajnega postopka in v zvezi z njim, ne pa tudi na določanje nagrade stečajnemu upravitelju kot zmotno menita stečajni senat sodišča prve stopnje in stečajni upravitelj, njuno stališče ni pravilno. Stečajne upravitelje postavlja sodišče v okviru svoje sodno oblastne pristojnosti in zaradi potreb določenega postopka. Nagrado stečajnemu upravitelju pa določi senat. Ta pa mora ravnati po predpisih. Nagrada se praviloma izplačuje po opravljenem delu, ker pa so zahtevni stečajni postopku praviloma dolgotrajni (tak pa je tudi obravnavani) se tekom postopka izplačuje tudi v akontacijah. Ker pa se nagrada stečajnemu upravitelju izplačuje po opravljenem delu, v obravnavanem primeru pa se to delo opravlja v času veljavnosti Odredbe, ne gre za retroaktivnost, če se to delo obračunava po predpisih veljavnih v času opravljanja dela. Zato od uveljavitve meril za določanje nagrade stečajnim upraviteljem njihove uporabe ni mogoče opustiti iz razloga, ker se je stečajni postopek začel že pred uveljavitvijo ZPPSL/93 oziroma Odredbe (stališče zavzeto na posvetovanju gospodarskih sodnikov, Pravosodni bilten št. 3/2000, str. 127). Glede na tako sprejeto stališče ter upoštevaje ugotovitev stečajnega senata sodišča prve stopnje, da je bilo stečajnemu upravitelju ob upoštevanju 8. člena Odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem (Ur. l. RS, št. 16/2002) že izplačana največja dovoljena akontacija za vsako tromesečje dela, oz. za vsaki dve leti dela, je bilo potrebno pritožbo stečajnega upravitelja kot neutemeljeno zavrniti.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 5.1.2006: Razlogi, ki jih je stečajni senat navedel kot utemeljitev svoje odločitve zaradi katerih ni potrdil postavke iz predračuna stroškov stečajnega postopka, ki se nanašajo na občasno študentsko in pogodbeno delo v znesku 500.000,00 SIT za čas od 1.7.2005 do 31.12.2005 so v tem, ker stečajni upravitelj ni pojasnil zakaj so bili ti stroški sploh potrebni. Po oceni stečajnega senata, ki dejansko povzema mnenje stečajne sodnice, zgolj navedba, da je bilo v spornem obdobju potrebnih 284 ur pogodbenega dela ne zadostuje. Stečajni upravitelj bi namreč moral konkretno in natančno pojasniti, kaj je sploh konkretna vsebina pogodbenega dela in zakaj je bilo to delo sploh potrebno. S takim stališčem stečajnega senata pa se popolnoma strinja tudi senat pritožbenega sodišča. Dejstvo, ki je razvidno iz spisovnih podatkov je, da je v obravnavanem primeru stečajna sodnica zahtevala natančna pojasnila tako o razlogih, kot tudi o obsegu opravljenega pogodbenega dela. Dejstvo pa je tudi, da stečajni upravitelj kljub taki zahtevi stečajne sodnice teh pojasnil ni dal pač pa se je skliceval le na predloženo specifikacijo pogodbenega dela po urah, ne da bi kakorkoli pojasnil vzroke in potrebnost takega dela. Okoliščina, da je stečajni upravitelj to storil v pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje saj je poleg zahtevanih pojasnil pritožbi priložil tudi dokazila, ki utemeljujejo upravičenost njegovega ravnanja, pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Pri svoji odločitvi je vezano na okoliščine, ki so bile znane senatu sodišča prve stopnje ob njegovem odločanju. Nenazadnje pa tudi te dodatne navedbe in dodatno predloženi dokazi predstavljajo nedovoljene pritožbene novote po 1. odst. 337. člena ZPP, ki se smiselno uporablja glede na določilo 15. člena ZPPSL tudi v stečajnem postopku. Zato je bilo potrebno tudi to pritožbo stečajnega upravitelja kot neutemeljeno zavrniti.