Jedro

Če tožnica ne v upravnem postopku ne v upravnem sporu na prvi stopnji ni ugovarjala, da ni investitorica in je kot taka tudi nastopala, gre pri pritožbenem ugovoru, da to ni, za nedovoljeno pritožbeno novoto. Ne gre pa za razsojeno zadevo, če je bil za isti objekt pred tem že nekomu drugemu izrečen enak ukrep.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1072/97-17 z dne 12.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 9.4.1997. Z njo je tožena stranka odpravila 3. točko izreka odločbe urbanistične inšpekcije inšpektorata RS za okolje in prostor, Izpostava G. z dne 3.8.1995 in jo nadomestila z novo 3. točko, s katero je odločila, da v primeru, če investitorka ne bo izvršila naloženega dejanja na način in v roku, kot je odločeno v 1. točki izreka odločbe urbanističnega inšpektorja, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njene stroške (1. točka izreka). V ostalem delu je pritožbo zavrnila (2. točka izreka odločbe tožene stranke). Z odločbo prve stopnje je urbanistični inšpektor v izreku pod točko 1. odločil, da mora tožnica do 7.8.1995 odstraniti objekt tlorisne izmere 9,60 m x 8,70 m v dveh etažah in dva nadstreška v tlorisni izmeri 2,90 m x 8,70 m ter 4,30 m x 8,70 m, na zemljišču s parc. št. 160/5 k.o. V. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Z 2. točko izreka je bilo odločeno, da za objekt oziroma poseg v prostor veljajo prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Pod točko 3. je bilo odločeno, da v kolikor investitorka do dne 7.8.1995 ne bo opravila naloženega dejanja iz 1. točke izreka odločbe, bo to namesto nje opravilo pooblaščeno podjetje dne 8.8.1995 ob 8. uri na stroške investitorke. Pod točko 4. izreka je upravni organ prve stopnje odločil, da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačala investitorka na podlagi posebnega sklepa. Pod 5. točko pa je odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v zadevi za ukrep urbanističnega inšpektorja po 73. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Ta določa, da odredi organ urbanistične inšpekcije v primeru, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, da se objekt ali del objeta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Za dovoljeno se šteje samo gradnja, za katero je investitor pridobil pravnomočno lokacijsko dovoljenje ali pravnomočno odločbo o dovolitvi priglašenih del. Tožnica že v tožbi navaja, da lokacijskega dovoljenja takrat, ko je pričela z gradnjo stanovanjsko poslovnega objekta, kot tudi v času izdaje odločbe inšpekcijskega organa prve stopnje, ni imela, pač pa naj bi bila gradnja dogovorjena s predstavniki občinskih upravnih organov in naj bi bila legalizacija obljubljena. Na navedeni podlagi je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil izrek inšpekcijskega ukrepa utemeljen. Sklicevanje na dogovor s predstavniki občinskih organov ni pravno relevantno.

Pritožba tožnice obsega vlogo, ki jo je sama vložila in vlogo, ki jo je vložila preko pooblaščencev. Uveljavlja kršitev določb 14. in 15. člena Ustave RS ter 73. člena ZUN. Upravni organi so ji ob nakupu leta 1978 zagotovili, da gre za zazidljivo parcelo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila za isti objekt že izdana odločba z enako obveznostjo in sicer odločba z dne 10.5.1995, ki pa je investitorju B.S. naložila, da mora do 26.5.1995 odstraniti sporni objekt. Ta odločba je postala pravnomočna preden bo to postala s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke. To pomeni, da tožnica ne more biti in ni investitorka objekta. Zato tudi ne more biti zavezanka za njegovo odstranitev, če je investitor znan. Sicer pa je proti odločbi dne 30.5.1998 vložila prošnjo za odlog izvršbe, o kateri pa nikoli ni bilo odločeno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene trditve tožnice, da ni investitorka spornega objekta, pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Vse doslej (niti v postopku inšpekcijskega ukrepa niti v upravnem sporu na prvi stopnji) ni ugovarjala, da ni investitorica in je kot taka tudi nastopala. Zato gre pri tem ugovoru za pritožbeno novoto, ki ni dopustna (določba 1. odstavka 71. člena ZUS). Po presoji pritožbenega sodišča tudi ne gre za razsojeno zadevo, če je bila za isti objekt že z odločbo istega organa z dne 10.5.1995 izrečen enak inšpekcijski ukrep investitorju B.S. Gre za ukrep, ki je bil izrečen drugi osebi. Zato tudi ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

Ni sporno, da tožnica za sporni objekt v času izdaje inšpekcijskega ukrepa ni imela potrebnega lokacijskega dovoljenja, kot to določajo določbe ZUN. Glede na takšno dejansko stanje je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnici utemeljeno in zakonito izrečen inšpekcijski ukrep. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. To velja zlasti za zatrjevane kršitve ustave, saj tožnica teh ugovorov niti ne konkretizira in ne pove, zakaj naj bi bilo v navedene ustavne pravice poseženo. Tudi sklicevanje pritožbe na vloženi predlog za odložitev izvršbe, o katerem je - kot sta to pravilno pojasnila že tožena stranka in sodišče prve stopnje - pristojen odločati organ prve stopnje, ni okoliščina, ki je lahko relevantna pri presoji zakonitosti odločbe tožene stranke, izpodbijane v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.