Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sklep družbenikov toženke z dne 1. 6. 2020 ni bil zakonita podlaga za prenehanje toženke po skrajšanem postopku, saj ni ustrezal pogojem po prvem odstavku 425. člena ZGD-1, ker v času njegovega sprejema toženka ni imela urejenih razmerij s svojimi delavci, obveznosti do njih namreč še niso bile poplačane, prav tako izjava o tem v sklepu niti ni bila vsebovana (izjava o tem je bila dana šele 30. 6. 2020).

Sodišče prve stopnje je upoštevaje, da je bila tožnica s toženko v delovnem razmerju 8 let; da je tožnica maja 2021 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta; povprečne možnosti tožnice za novo zaposlitev (po poklicu je trgovka, stara je 54 let); način prenehanja pogodbe o zaposlitvi s toženko; da je bila tožnica po prenehanju delovnega razmerja s toženko prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, kjer je šest mesecev prejemala nadomestilo za brezposelnost; priznanje delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v trajanju 10 mesecev in pol; tožnici odmerilo previsoko denarno povračilo (prim. sodbe VS RS VIII Ips 104/2017, VIII Ips 22/2016, VIII Ips 237/2017). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica upravičena do denarnega povračila v višini petih plač.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek denarnega povračila, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža na pet mesečnih bruto plač tožeče stranke, to je na znesek 4.826,55 EUR; v presežku (za znesek 1.930,62 EUR bruto) pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je toženka tožnici vročila 15. 6. 2020, nezakonita (I. točka izreka), in da delovno razmerje tožnice pri toženki ni prenehalo 15. 7. 2020, ampak je trajalo do 31. 5. 2021; pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo z dnem 31. 5. 2021 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 16. 7. 2020 do 31. 5. 2021, tožnici vzpostaviti delovno razmerje, ji priznati delovno dobo ter obračunati bruto nadomestila plač in ji izplačati neto plače, zmanjšane za nadomestila, ki jih je tožnica prejela za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati denarno povračilo v višini njenih sedmih mesečnih bruto plač, to je 6.757,17 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto znesek (IV. točka izreka) ter ji izplačati še znesek 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (VI. točka izreka). Zavrnilo je zahtevke za: trajanje delovnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 1. 6. 2021 dalje, poziv nazaj na delo, izplačilo neto plače brez zmanjšanja za prejeta neto nadomestila pri Zavodu za zaposlovanje, denarno povračilo v višini 10.618,41 EUR bruto, plačilo dodatka na minulo delo v bruto znesku 4.575,52 EUR, plačilo premalo izplačane odpravnine v znesku 491,63 EUR in plačilo plače/boleznine v znesku 514,50 EUR bruto (V. in VII. točka izreka). Toženki je še naložilo, da je dolžna tožnici plačati pravdne stroške v višini 1.2108,71 EUR (glede na obrazložitev sodbe pravilno: 1.208,71 EUR – gre za očitno pisno napako, ki jo lahko sodišče prve stopnje s popravnim sklepom kadar koli popravi – 328. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Sodbo izpodbija v ugodilnem in stroškovnem delu. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni zadosti ugotovilo dejanskega stanja in je sprejelo napačno materialnopravno odločitev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Meni, da je dokazala, da je bil razlog odpovedi upravičen in v skladu z določili ZDR-1. Odločitev o prenehanju družbe sta družbenika sprejela 1. 6. 2020. Od tega dne dalje sta uredila vse potrebno, in sicer sta delavcem vročila odpovedi in poplačala vse zapadle obveznosti družbe ter dne 30. 6. 2020 vložila še predlog za prenehanje družbe po skrajšanem postopku. Stališče sodišča prve stopnje, da določb 107. člena ZDR-1 v primeru prenehanja delodajalca po skrajšanem postopku ni mogoče uporabiti, nima zakonske podlage. Sodišču prve stopnje očita, da tega stališča ne pojasni in ne navede sodne prakse, ki bi to stališče potrjevala. Meni, da ne v zakonu ne v sodni praksi uporaba 107. člena ZDR-1 v primerih prenehanja delodajalca po skrajšanem postopku ni izrecno izključena. Toženka je tudi dejansko prenehala poslovati ter je prodala osnovna sredstva in poslovni prostor. Zaradi stališča, za katerega ni pravne podlage, se sodišče prve stopnje ni pretirano opredeljevalo do bistvenih navedb toženke glede podane odpovedi. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže z dnem 31. 5. 2021, utemeljilo le z razlogom, da se je tožnica dne 1. 6. 2021 zaposlila pri novem delodajalcu. Pri tem pa sodišče ne upošteva navedb in dokazov toženke, da je toženka z dejavnostjo prenehala že junija 2020 in pred tem prodala svoj edini poslovni prostor. Meni, da bi bilo treba upoštevati tudi relativno visoko denarno povračilo, zato tako dolga reintegracija ni utemeljena. Pritožuje se tudi zoper višino denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Prisojeno povračilo je višje od zneskov, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je o višini povračila odločilo tudi na podlagi neresničnih navedb tožnice, da je bila pri toženki zaposlena 16 let, saj je bila dejansko zaposlena le 8 let. Končno se pritožuje tudi zoper odločitev, da se ugodi zahtevku za plačilo 500,00 EUR za malico tožničinega otroka. Ne drži, da ni ugovarjala temelju tega zahtevka. Prerekala je namreč tako temelj kot višino zahtevka. Konkretneje pa se do tožničinih navedb ni mogla opredeliti, saj tožnica ni pojasnila, na kakšni osnovi bi morala toženka plačati za prehrano njenega otroka. Meni, da za plačilo tega zahtevka ni pravne podlage. Zaključuje, da bi bilo treba glede na pritožbene navedbe posledično spremeniti tudi odločitev o stroških.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2020 iz poslovnega razloga, zaradi prenehanja delodajalca, na podlagi določil prve alineje prvega odstavka 89. člena v zvezi s 107. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Presojalo je obstoj podlage za prenehanje toženke po skrajšanem postopku v času vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici na podlagi določil 425. do 429. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl.), ki v povezavi z določbo 522. člena ZGD-1 veljajo tudi za družbo z omejeno odgovornostjo. Zavzelo je pravilno stališče, da se lahko delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sklicuje na 107. člen ZDR-1 le, če je postopek prenehanja delodajalca v času podaje odpovedi zakonito uveden. V zvezi z uvedbo in izvedbo postopka prenehanja delodajalca po skrajšanem postopku je pravilno ugotovilo, da morajo biti izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 425. člena ZGD-1, med njimi tudi, da morajo biti urejena vsa razmerja z delavci.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sklep družbenikov toženke z dne 1. 6. 2020 ni bil zakonita podlaga za prenehanje toženke po skrajšanem postopku, saj ni ustrezal pogojem po prvem odstavku 425. člena ZGD-1, ker v času njegovega sprejema toženka ni imela urejenih razmerij s svojimi delavci, obveznosti do njih namreč še niso bile poplačane, prav tako izjava o tem v sklepu niti ni bila vsebovana (izjava o tem je bila dana šele 30. 6. 2020). Nenazadnje tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da na dan sprejema sklepa družbenikov o prenehanju toženke po skrajšanem postopku dne 1. 6. 2020 še niso bile poplačane vse obveznosti toženke in urejena vsa razmerja z delavci, kar je pogoj za zakonito uvedbo in izvedbo postopka prenehanja delodajalca po skrajšanem postopku iz prvega odstavka 425. člena ZGD-1, saj pritožba navaja, da sta družbenika šele po 1. 6. 2020 vročila odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem in poplačala obveznosti družbe. Postopek prenehanja družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije je namreč namenjen tistim družbam, ki imajo v trenutku odločitve družbenikov o prenehanju družbe že poplačane vse obveznosti in urejena vsa razmerja z delavci.

8. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da postopek za prenehanje delodajalca ni bil zakonito uveden, zato tožnici ni bila zakonito podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 107. členu ZDR-1 zaradi začetka postopka prenehanja delodajalca. Zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo kot zakonito uvedbo postopka likvidacije po skrajšanem postopku šteti sprejem sklepa z dne 1. 6. 2020, je neutemeljeno, saj je za začetek tega postopka treba izpolnjevati pogoje po prvem odstavku 425. člena ZGD-1, ki jih toženka tedaj ni izpolnjevala, nenazadnje pa jih tudi kasneje ni izpolnila, saj postopek zaradi ugoditve ugovoru tožnice pred registrskim sodiščem nikoli ni bil končan, toženka pa je še vedno vpisana v sodni register. Odpovedni razlog po 107. členu ZDR-1 tako ni utemeljen, posledično pa je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neutemeljenega odpovednega razloga nezakonita. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo treba opredeljevati do ostalih navedb toženke glede podane odpovedi. Toženka je namreč kot odpovedni razlog navedla sklep o likvidaciji delodajalca po skrajšanem postopku, ta razlog pa, kot rečeno, ni podan.

9. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zaradi zadostitve pogojem iz 425. člena ZGD-1 sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku tudi sicer ne more biti podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak morajo biti te odpovedane že pred tem, na drugi pravni podlagi (npr. iz poslovnega razloga glede na odločitev delodajalca, da bo prenehal s poslovanjem); v tem primeru ne gre za odpoved po 107. členu ZDR-1, ampak po 89. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z zavzetimi pravnimi stališči pravilno sklicevalo na odločitve v sodni praksi in na pravno literaturo, svojo odločitev je tudi sicer temeljito in pravilno obrazložilo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o pomanjkljivi argumentaciji sodišča prve stopnje.

10. Nadalje je neutemeljena pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže z dnem 31. 5. 2021. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da pogodbo sodno razveže z dnem 31. 5. 2021, obrazložilo s tem, da se je tožnica s 1. 6. 2021 zaposlila pri novem delodajalcu.

11. V zvezi z datumom sodne razveze pogodbe o zaposlitvi toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo njenih navedb, da je z dejavnostjo prenehala že junija 2020 in da je že pred tem prodala svoj edini poslovni prostor. Toženka je namreč tekom postopka pred sodiščem prve stopnje v zvezi s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi navedla le, da reintegracija tožnice ni mogoča, ker toženka ne posluje več in zaradi porušenih odnosov med strankama. Ne glede na navedeno pa za samo določitev datuma trajanja delovnega razmerja po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 ni odločilno, ali je toženka prodala poslovni prostor in ali še vedno dejansko opravlja svojo dejavnost (to bi bilo lahko odločilno za samo odločitev, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže). Bistveno je, da je toženka še vedno vpisana v sodni register. Ker je tožnica sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, ki v času odločanja o sodni razvezi še ni prenehala, in ob odsotnosti drugih relevantnih okoliščin, je sodišče prve stopnje skladno z ustaljeno sodno prakso pogodbo o zaposlitvi pravilno razvezalo z dnem pred tožničino zaposlitvijo pri novem delodajalcu.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da ugotovljeno trajanje delovnega razmerja ni utemeljeno tudi zato, ker je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo relativno visoko denarno povračilo. Višina denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 namreč ne vpliva na datum sodne razveze. Pač pa se čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upošteva pri določitvi višine denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 – daljše kot je to obdobje, manjše je povračilo in obratno, kar je upoštevano v nadaljevanju.

13. Utemeljena je pritožba zoper tožnici prisojeno višino denarnega povračila v višini sedmih mesečnih plač tožnice. Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 118. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje, da je bila tožnica s toženko v delovnem razmerju 8 let1; da je tožnica maja 2021 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta; povprečne možnosti tožnice za novo zaposlitev (po poklicu je trgovka, stara je 54 let); že obrazložen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi s toženko; da je bila tožnica po prenehanju delovnega razmerja s toženko prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, kjer je šest mesecev prejemala nadomestilo za brezposelnost; ter že omenjeno priznanje delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v trajanju 10 mesecev in pol; tožnici odmerilo previsoko denarno povračilo (prim. sodbe VS RS VIII Ips 104/2017, VIII Ips 22/2016, VIII Ips 237/2017). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica upravičena do denarnega povračila v višini petih plač, kar znaša 4.826,55 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremenilo tako, da je znesek denarnega povračila, ki ga je toženka dolžna plačati tožnici, znižalo na pet mesečnih bruto plač tožnice, to je na znesek 4.826,55 EUR; v presežku (za znesek 1.930,62 EUR bruto) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

14. Ni pa utemeljena pritožba zoper odločitev, da je toženka dolžna tožnici plačati 500,00 EUR, ki predstavlja znesek, ki ga je toženka trgala od tožničinih plač na podlagi sklepa o izvršbi VL 67963/2013 z dne 6. 5. 2013 (s katerim je bila dovoljena izvršba na tožničino plačo) in ga ni nakazala naprej tožničinemu upniku (osnovni šoli, ki jo je obiskoval tožničin sin). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka temelju in višini tega zahtevka ni obrazloženo ugovarjala (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Drži, da je toženka v prvi pripravljalni vlogi navedla, kar poudarja v pritožbi, in sicer, da trditve tožnice v zvezi s plačilom malice njenega otroka niso konkretizirane in dokazno podprte, zato se do njih ne more konkretneje opredeliti. Vendar pa je nato tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo svoje navedbe bolj konkretizirala in tako navedla, da je toženka na tožničinih plačilnih listah prikazovala, da je poplačala (nakazala tožničinemu upniku) celoten tožničin dolg, čeprav ga je zgolj v višini 240,00 EUR, za kolikor je bila kasneje izvršba ustavljena; preostali znesek pa je toženka neupravičeno zadržala, kljub temu, da je izkazovala, da je dolg v izvršbi za tožnico plačan. Toženka pa je tako podane navedbe zgolj prerekala, brez vsakršne obrazložitve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožničinim trditvam, da je toženka neupravičeno zadržala 500,00 EUR, ki jih je trgala od tožničinih plač in jih ni nakazala tožničinemu upniku, ter posledično pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za vračilo tega zneska tožnici (190. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

15. Ker razen glede višine denarnega povračila niso podani niti s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

16. Kljub delni spremembi odločitve o denarnem povračilu, pritožbeno sodišče ni poseglo v stroškovno odločitev, saj je razmerje uspeha strank v tem sporu, ki je odvisno od uspeha z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ostalo nespremenjeno. Gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004). Iz tega razloga in upoštevaje, da toženka ni uspela s pritožbo zoper odločitev o denarnem zahtevku za plačilo 500,00 EUR, krije toženka sama tudi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

17. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve in ga zato ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, krije tudi tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je pri presoji višine povračila zmotno upoštevalo tudi tožničino izpoved, da je za toženko delala še 8 let "na črno" oziroma brez pravne podlage, saj tožnica teh trditev ni podala, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Tožničina izpovedba pa ne more nadomestiti njene pomanjkljive trditvene podlage (212. člen ZPP).