Jedro

Stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine resda predlagala dokaz z zaslišanjem omenjene priče, vendar pa kasneje, ko je prejela pisno izjavo omenjene priče, ki jo je sodišče prve stopnje tudi prebralo na naroku za glavno obravnavo, ni več zahtevala, da sodišče prve stopnje tudi neposredno zasliši omenjeno pričo. Zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bilo dolžno omenjeno pričo tudi neposredno zaslišati, upoštevaje ob tem tudi okoliščino, da tožena stranka v zvezi s stvarnimi napakami na blagu v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih konkretnih navedb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 893,04 EUR.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1 z dne 3.9.2013 v veljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki 2.037,05 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in da jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka dobavila mizarsko blago končnemu naročniku v Parizu, in to na podlagi ustne podjemne pogodbe. Ker je poslovanje potekalo na podlagi ustnega dogovora, je tožena stranka v potrditev svojih navedb glede reklamacij in rokov za plačilo preostalega zneska predlagala zaslišanje strank. Podjemna pogodba je neformalna pogodba, vendar je za njeno veljavnost potrebno soglasje glede bistvenih sestavin pogodbe. Med strankama očitno ni bilo doseženo soglasje glede rokov plačila in glede načina reševanja morebitnih reklamacij. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno postopkovno kršitev, ker je opustilo zaslišanje zakonitih zastopnikov pravdnih strank, saj bi šele ob njunem zaslišanju lahko ugotovilo, kakšen je bil dejanski dogovor glede plačila preostanka dolga in načina reševanja reklamacij. Reklamacija tožene stranke je bila podana na način, kot sta se stranki predhodno ustno dogovorili. Izjava priče S.B. je brez datuma, zato se ne da ugotoviti, kdaj je bila napisana in ali je resnična glede rokov in morebitnih pripomb tožene stranke in investitorja. Za razjasnitev dejstev bi moralo sodišče zaslišati pričo S.B., kot sta to predlagali obe stranki.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni prerekala navedbe tožeče stranke, da zoper dobavljeno blago tožeče stranke sploh ni bila podana nobena reklamacija. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, pa se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), zato glede ugotavljanja stvarnih napak na dobavljenem blagu sploh ni bilo treba izvajati nobenega dokaznega postopka v smeri zaslišanja zakonitih zastopnikov pravdnih strank. Tudi sicer bi bila izvedba takšnega dokaza nedopustna, saj tožena stranka glede stvarnih napak na dobavljenem blagu ni podala nobenih pravno pomembnih dejstev. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da teh navedb tožena stranka ni podala niti potem, ko je prišlo v oktobru 2013 do prevzema predmeta obveznosti s strani glavnega naročnika. Zaradi tega je sodišče prve stopnje dokazni predlog za zaslišanje strank utemeljeno zavrnilo, saj izvedba dokazov nikakor ne sme služiti za nadomeščanje manjkajočih navedb strank o pravno pomembnih dejstvih.

V dokaznem postopku na prvi stopnji je sodišče prve stopnje postopalo tudi procesno korektno, ko je le prebralo pisno izjavo priče S.B. (šesti odstavek 236. člena ZPP). Dejstvo, da je bila omenjena izjava brez datuma, po oceni pritožbenega sodišča, samo po sebi ni pravno pomembno, zlasti v smeri, da bi ta pomanjkljivost lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Ključnega pomena na tem mestu je namreč okoliščina, da je tožeča stranka to dokazilo vložila v sodni spis v okviru pripravljalne vloge z dne 19.12.2013, pri čemer tožena stranka od prejema te vloge in dokazila do zaključka naroka za glavno obravnavo v zvezi s tem dokazom ni uveljavljala kakršnih koli kršitev določb pravdnega postopka. Kršitve, na katere se sklicuje v pritožbi, pa so prepozne in zato pravno neupoštevne, saj tožena stranka v pritožbi niti ne konkretno pojasni, zakaj omenjene kršitve brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Tožena stranka je sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine resda predlagala dokaz z zaslišanjem omenjene priče, vendar pa kasneje, ko je prejela pisno izjavo omenjene priče, ki jo je sodišče prve stopnje tudi prebralo na naroku za glavno obravnavo, ni več zahtevala, da sodišče prve stopnje tudi neposredno zasliši omenjeno pričo. Zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bilo dolžno omenjeno pričo tudi neposredno zaslišati, upoštevaje ob tem tudi okoliščino, da tožena stranka v zvezi s stvarnimi napakami na blagu v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih konkretnih navedb.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 893,04 EUR (nagrada za postopek po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 712,00 EUR, nagrada po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV na odvetniško nagrado, upoštevaje ob tem 20. člen Odvetniške tarife – Ur. l. RS, št. 2/2015).