Jedro

Sodišče je vezano na dejansko podlago spora in tožbeni predlog. Če tožnik v tožbi zatrjuje, da je pogodba absolutno neveljavna, se sodišče omeji pri odločanju na to dejansko podlago, ne more pa ugoditi tožbenemu zahtevku zaradi zmote, saj je v takem primeru tudi zahtevek drugačen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kupna pogodba z dne 20.7.1992, sklenjena med tožnikom in F.A. in F.S., neveljavna. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 30.400,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper tako sodbo se pritožujeta prvo in drugotoženec iz vseh pritožbenih razlogov, ter predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi ter pod tč. 1. izreka spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, pod tč. 2. izreka pa tožbo zavrže ter naloži tožniku povrnitev pravdnih stroškov; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi toženca navajata, da izrek sodbe nasprotuje razlogom in je podana bistvena kršitev določb postopka iz tč. 13. čl. 354 ZPP.

Prvostopno sodišče v izreku ugotavlja, da je sklenjena pogodba neveljavna torej nična, v obrazložitvi pa se sklicuje na izpodbojnost pogodbe, na čl. 61 ZOR, kjer navaja, da ima tožnica pravico zahtevati razveljavitev kupne pogodbe zaradi bistvene zmote. V primeru bistvene zmote bi moral biti izrek sodbe konstitutivne narave in ne ugotovitvene, saj imajo izpodbojne pogodbe pravni učinek in obvezujejo stranke, vse dokler se s sodbo ne razveljavijo. Tožnik takega zahtevka sploh ni postavil in je tudi že zamudil enoletni rok za razveljavitev pogodbe, saj je za razlog izpodbojnosti zvedel najkasneje z vložitvijo tožbe. Zahtevek na plačilo 207.441,00 SIT bi moralo sodišče prve stopnje zavreči in ne zavrniti, saj tožnik ne more tožiti sebe. Nadalje toženca v pritožbo podrobno opisujeta okoliščine v zvezi s sklepanjem pogodbe in trdita, da v konkretnem primeru tudi ne more biti govora o zmoti, glede pravne podlage oseb, saj je tožnik sporno pogodbo podpisoval trikrat, nazadnje pa je podpis overil še na sodišču. Sodišče prve stopnje se tudi neupravičeno sklicuje na tožnikovo bolezen. Napačen je zaključek, da prvo in drugotoženec nista ničesar izpolnila iz pogodbe in zato ne pride v poštev čl. 113 ZOR, ko pa je tretjetoženka vse pravice s tem pa tudi kupnino prenesla na prvo in drugotoženo. Glede na odločitev sodišča je popolnoma nejasno, zakaj mora povrniti pravdne stroške tudi tretje toženka.

Pritožba je utemeljena.

Po čl. 2 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodišče vezano na obseg tožbenega zahtevka. Vezano je na dejansko podlago spora in tožbeni predlog. V konkretnem primeru tožnik uveljavlja s tožbo, da je sporna pogodba absolutno neveljavna, nična in v tej smeri je tudi postavil tožbeni predlog. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je tožnik sklenil sporno pogodbo v zmoti (čl. 61 ZOR) in ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev neveljavnosti sporne pogodbe, odločalo mimo postavljenega tožbenega zahtevka. Če ima pogodba napako volje, sme stranka zahtevati razveljavitev pogodbe (čl. 112 in 113 ZOR), tega pa tožnik ne zahteva. Sodišče je torej odločalo o zahtevku, ki ga ni bilo in je s tem prekoračilo pooblastila, ki jih ima pri odločanju o pravdnem postopku. Iz teh razlogov pa tudi obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo kot upravičeno opozarja tožena stranka v pritožbi, saj sodišče v izreku ugotavlja, da je sporna pogodba neveljavna, v razlogih izpodbijane sodbe pa navaja, da ima tožnik pravico zahtevati razveljavitev pogodbe. S takim postopanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz čl. 354/2 tč. 13 ZPP in je bilo že iz teh razlogov ugoditi utemeljeni pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (čl. 369 ZPP).

V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje odločiti v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, s tem da je vezano na dejansko podlago spora in v tej zvezi tudi na izvedbo dokaznega postopka. Saj v smeri, ali je pogodba "aboslutno neveljavna in nična" kot trdi tožnik, sodišče sploh ni izvajalo dokaza, niti in tožnika pozvalo, da obrazloži, zakaj naj bi bila sporna pogodba nična, ob tem, ko zmote kot odločilno pravno vprašanje, na katero je oprlo svojo odločitv sodišča prve stopnje v dosedanjem postopku, tudi nihče ne zatrjuje.

Ob takem napačnem izhodišču prvega sodišča v sedanji fazi postopka niti ni potrebno, da pritožbeno sodišče odgovarja na ostale pritožbene trditve tožene stranke, niti niso potrebni kakšni drugi napotki sodišču prve stopnje za nadaljnje obravnavanje.

Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 ZPP.