Jedro

Zavarovalni primer definira 1. odstavek 898. člena ZOR kot dogodek, ki mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov, oziroma po 1. členu Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti O-80/I nenaden in presenetljiv dogodek. Zaužitje s streptokokom angine okužene hrane, zaradi katerega uživalec takšne hrane tudi zboli za angino, nedvomno predstavlja glede na gornjo definicijo zavarovalni primer.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka X in Y d.o.o. sta dolžni solidarno plačati tožniku znesek 173.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska

170.000,00 SIT tekočimi od dne 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od zneska 3.500,00 SIT pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 23.6.1998 dalje do plačila, v roku 15 dni.

Toženi stranki sta dolžni solidarno povrniti tožeči stranki stroške sodnega postopka v znesku 479.140,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne." V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prva toženka in tožnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, drugi toženki pa je tožnik dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 17.544,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2005 dalje do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski pravdi v zvezi s škodnim dogodkom dne 15.5.1998 razsodilo, da sta toženki nerazdelno dolžni plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupnem znesku 223.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, v višini in za čas, ki izhaja iz prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe. Obenem je odločilo, da sta toženi stranki dolžno solidarno povrniti tožeči stranki stroške sodnega postopka v znesku

479.140,00 SIT z zahtevanimi pripadki.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Prva toženka ob uveljavljanju vseh treh pritožbenih razlogov meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je obstajalo med N d.o.o. in drugo toženko pogodbeno razmerje po 600. členu ZOR. V tem smislu je potrebno interpretirati 611. člen ZOR, ki definira odgovornost za sodelavce. To pomeni, da Y nastopa kot prevzemnik, oseb, ki bi delale po njegovem naročilu, pa ni bilo. Acroni kot delodajalec lahko odgovarja le za izbiro izvajalca, ker pa je pri tem ravnal s potrebno skrbnostjo, protipravnega ravnanja povzročitelja škode ni. Četudi bi bila podana odgovornost N d.o.o. za nastalo škodo, tovrstna škoda za zavarovanje civilne odgovornosti po polici št. 093009, obračunom premije iz splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ki so sestavni del police, ni krita. Škoda, ki je nastala tožniku, ni posledica nenadnega in nepričakovanega dogodka. Sodišče v sodbi ni obrazložilo, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na to, da je šlo za nenaden, nepričakovan dogodek. Odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je glede na trajanje in inteziteto bolečin in nevščenosti nesorazmerno visoka. K zdravniku je šel tožnik šele peti dan, v bolniškem staležu je bil sedem dni, primerna odškodnina bi bila znesek 50.000,00 SIT. Odškodnino za strah pa je sodišče prisodilo tožniku neupravičeno, saj ni utrpel strahu takšne intenzivnosti, da bi bil upravičen do odškodnine zanj. Sodišče je napačno odločilo o stroških, sklep ni obrazložen, ni upoštevalo vrednosti spornega predmeta 703.500,00 SIT.

Druga toženka v svoji pritožbi uveljavlja napačno uporabo materialnega prava in izpodbija sodbo le glede zneska 125.500,00 SIT.

Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka nad zneskom 125.000,00 SIT.

Sodišče je prisodilo previsoko nepremoženjsko škodo za znesek

125.000,00 SIT s pripadki, napačno je odločilo tudi o stroških.

Napačna je tudi odločitev o solidarni odgovornosti, saj N ni bil prav nič odgovoren za obravnavani škodni dogodek. Druga toženka je

5.7.2004 plačala tožeči stranki 80.000,00 SIT, to je materialno škodo z obrestmi in delno nematerialno škodo, 28.9.2004 je plačala še

27.606,83 SIT. Vztraja pri stališču, da do valorizacijskih obresti od

1.1.2002 do dneva izdaje sodbe tožeča stranka ni upravičena. Stališče sodišče lahko velja le za škodne dogodke, ki so nastali po uveljavitvi Obligacijskega zakonika. Sodišče je tudi prisodilo previsoko odškodnino. Svojo odločitev je oprlo na mnenje izvedenca mag. Turela, ni pa upoštevalo medicinske dokumentacije, za katero je tožnik trdil, da je sploh ni, drugi toženki pa je bila predložena na glavni obravnavi 23.6.2004. Iz zdravstvenega kartona izhaja, da je bil tožnik pri zdravniku le enkrat. Tožnikova izpovedba je prilagojena tej pravdi. Bruhal gotovo ni, saj bi bilo to zabeleženo v zdravstvenem kartonu, tudi vročina ni zabeležena. Glede na splošno znani potek bolezni bi tožnik gotovo šel k zdravniku več kot enkrat. Strah ni bil niti intenziven niti dolgotrajen, saj je šel tožnik k zdravniku šele 20.5., strah, zaradi katerega je nosil s seboj malico, pa ni pravno priznana škoda. Čeprav po oceni druge toženke sploh ni mogoče govoriti o pravno priznani škodi, je toženka drugim oškodovancem plačala odškodnino. Pri odločitvi o stroških je potrebno upoštevati višino tožbenega zahtevka, saj je tožeča stranka zahtevek za 200.000,00 SIT umaknila.

Tožnik je na obeh pritožbi odgovoril in predlagala njuno zavrnitev.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Odškodninska obveznost druge toženke v tej pravdni zadevi ni sporna, sporen pa tudi v pritožbi ostaja obstoj odškodninske obveznosti prve toženke.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki tudi v pritožbenem postopku niso sporne, izhaja: - da je bil tožnik v času škodnega dogodka delavec družbe N d.o.o., pri kateri je imela slednja zavarovano svojo odgovornost (priloga B3);

- da je zaradi okužbe krompirjeve solate s streptokokom angine, ki jo je dne 15.5.1998 med delom kot malico zaužil tožnik, le ta zbolil za streptokokno angino; - da je krompirjevo solato pripravila druga toženka na podlagi sklenjene pogodbe (B20) med zavarovanko prve toženke in drugo toženko;

- da so v skladu s pogodbo, navedeno v gornji alinei, delavci od N d.o.o. prejemali bone, ki so jih lahko vnovčili le pri drugi toženki.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev pa je pravilen materialnopravni sklep prvega sodišča o tem, da je podana tudi odškodninska obveznost N d.o.o. in zato tudi prve toženke kot zavarovalnice, pri kateri je imela navedena družba zavarovano svojo odgovornost. V času škodnega dogodka veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je v 73. členu določal, da mora organizacija oziroma delodajalec povrniti škodo delavcu, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom. Tožniku je nastala škoda zaradi okužene hrane, ki jo je zaužil med malico, torej v zvezi z delom. Prehrano delavcem med delom je zagotovila družba N d.o.o., kar je bila tudi njena obveznost po Kolektivni pogodbi za dejavnost kovinskih materialov in livaren ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Ur.l. RS, št. 37/1996, člen 69 in člen 93) glede na dejavnost, za katero je registrirana (podatki javnega sodnega registra, priloga A18).

Obveznost povračila stroškov prehrane (69. člen citirane kolektivne pogodbe) je izpolnila z izročitvijo bonov delavcem, ki so jih lahko vnovčili le pri drugi toženki. Čeprav je pripravo hrane družba Acroni d.o.o. s pogodbo (B20) prepustila drugi toženki, je njena odgovornost v razmerju do tožnika enaka, kot da bi hrano proizvedla sama, torej glede na nesporno ugotovitev, da je bila hrana okužena s streptokokom angine, vsaj objektivna (179. člen ZOR). Glede na v tej sodbi navedeno obveznost, ki izhaja iz citirane kolektivne pogodbe, ima tožnik dejansko enak položaj kot naročnik, družba Acroni d.o.o. pa položaj prevzemnika poslov, ki odgovarja za svoje izpolnitvene pomočnike tako, kot da bi posel opravil sam (primerjaj 610., 611. člen ZOR).

Družba N d.o.o. je tedaj objektivno odgovorna za tožniku nastalo škodo, prva toženka pa prav tako, ker je bila navedena družba pri njej zavarovana pred odgovornostjo (940., 941. člen ZOR). Zavarovalni primer definira 1. odstavek 898. člena ZOR kot dogodek, ki mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov, oziroma po 1. členu Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti O-80/I nenaden in presenetljiv dogodek. Zaužitje s streptokokom angine okužene hrane, zaradi katerega uživalec take hrane tudi zboli za angino, nedvomno predstavlja glede na gornjo definicijo zavarovalni primer, kar je na 5. in 6. strani sodbe ustrezno navedlo tudi prvo sodišče in je nasproten pritožbeni očitek neutemeljen.

Druga toženka svojo odškodninsko obveznost priznava, iz povedanega v tej sodbi pa izhaja, da je podana tudi odškodninska obveznost prve toženke. Zato pritožbene navedbe druge toženke o neobstoju odškodninske obveznosti prve toženke na tej podlagi niso utemeljene.

Grajana odločitev prvega sodišča o solidarni obveznosti toženk, pa je glede na v tej sodbi navedene dejanske ugotovitve (škoda je posledica delovanja obeh toženk), materialnopravno pravilna (3. odstavek 206. člena ZOR).

Obe pritožnici menita, da je sodišče prisodilo tožniku iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti zaradi zdravljenja previsoko odškodnino. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je tožnik trpel: - 5 do 6 dni zmerne bolečine v žrelu, predvsem pri požiranju; - 2 do 3 dni lažje bolečine v žrelu; - zmerne bolečine v mišicah, hrbtu in sklepih v sklopu splošnega vnetnega sindroma pa 5 ali 6 dni.

Nevšečnosti pa so predstavljale slabo počutje, zmanjšan apetit, povišano telesno temperaturo, bruhanje, obisk pri zdravniku in jemanje antibiotikov (10 dni, vsakih 8 ur).

Druga toženka je z mnenjem izvedenca mag. T, kot je zapisala v pripravljalni vlogi 25.5.2004, soglašala, na njen predlog pa je sodišče pregledalo tudi kopijo zdravstvenega kartona tožnika. Ta listina (priloga A20) v ničemer ne negira ugotovitev izvedenca (zapisnik z dne 20.5.1998) in izpovedbe tožnika (bruhanje, vročina) in vse ostalo, kar navaja v zvezi s tem pritožba ostaja le na ravni njenih domnev. Upoštevaje intenzivnost in trajanje bolečin ter nevšečnosti zaradi zdravljenja je tudi po oceni sodišča druge stopnje prisojena odškodnina v znesku 170.000,00 SIT iz tega naslova pravična denarna satisfakcija in primerljiva z odškodninami, ki jih prisojajo sodišča za takšne škode (200. člen ZOR). Obe pritožbi, ki se zavezamata za nižjo odškodnino, tedaj nista utemeljeni, opravljenih plačil, ki jih navaja druga toženka, in ki jih je po lastni navedbi izvršila po zaključku glavne obravnave, pa že iz tega razloga ni mogoče upoštevati v pritožbenem postopku. Pač pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno materialnopravno naziranje obeh pritožnic, da strah, ki ga zatrjuje tožeča stranka, tudi v zvezi z ugotovitvami izvedenca, ne predstavlja pravno priznane škode in zato ne opravičuje tožnika do odškodnine iz tega naslova. Zmeren, nekaj dni trajajoč sekundarni strah zgolj zaradi tega, ker ni bilo znakov izboljšanja bolezni, ob izpovedi tožnika, da z možnimi zapleti ni bil seznanjen, ne more voditi do sklepa, ki ga je naredilo prvo sodišče, da je bilo dalj časa porušeno duševno ravnovesje tožnika. Nekaj dni trajajoč zmeren strah pa tožnika do odškodnine iz tega naslova ne opravičuje. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo odškodnine za strah zavrnilo.

Tudi odločitev o teku in višini zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nematerialno škodo v izpodbijani sodbi je pravilna in v skladu z načelnim pravnim mnenjem, ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče RS na občni seji dne 26.6.2002, in ki pripadajo tožniku od 1.1.2002 dalje (uveljavitev OZ in ZPOMZO-A) tudi v primeru, da je zamuda (škodni dogodek) nastala pred 1.1.2002, ob upoštevanju nadaljnjih sprememb ZPOMZO, ki jih je prvo sodišče pri presoji zakonskih zamudnih obresti tudi upoštevalo.

S prisojeno odškodnino za materialno škodo in pripadke je prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Tudi materialnopravno naziranje prvega sodišča glede izpodbijane stroškovne odločitve je pravilno. Solidarna odgovornost sospornikov za glavno stvar ima za posledico tudi njihovo solidarno odgovornost za stroške (3. odstavek 161. člena ZPP). Sodišče pa je tudi pravilno oprlo svojo odločitev na materialnopravno določbo 2. odstavka 154. člena ZPP in tedaj, upoštevaje okoliščine primera (tožnik je po temelju uspel v celoti, po višini pa ne) odmerilo stroške od prisojene odškodnine, pri čemer je svojo odločitev ustrezno in popolno obrazložilo. Ker sta toženki s svojima pritožbama uspeli glede prisojene odškodnine za strah, je moralo sodišče druge stopnje znova odločiti tudi o višini tožnikovih stroškov, upoštevaje prisojeno odškodnino v znesku 173.500,00 SIT. Pri tem je ugotovilo, da ostaja odločitev o višini prisojenih stroškov glede na tar. št. 18 in 19 Odvetniške tarife, nespremenjena.

Druga toženka, ki je izpodbijala odločitev prvega sodišča glede zneska 125.000,00 SIT, je uspela s svojo pritožbo s 40%. 40% njenih pritožbenih stroškov, odmerjenih na 43.860,00 SIT po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo ter Zakonom o sodnih taksah znaša 17.544,00 SIT. Uspeh prve toženke, ki je izpodbijala sodbo prvega sodišča tako po temelju kot tudi po višini, pa je neznaten in mora zato svoje stroške pritožbenega postopka kriti sama, prav tako kot tudi tožnik svoje stroške odgovora na pritožbi, ki v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroški niso bili potrebni.

Odločitev sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na spremembo sodbe, temelji na določbi 4. točke 358. člena ZPP, v ostalem pa na določbi 353. člena ZPP, odločitev o pritožbenih stroških pa na določbah 1. in 2. odstavka 154., 1. odstavka 155. in 165. členu ZPP.