Jedro

Tožniku plača iz naslova dodatne poslovne uspešnosti ne pripada, čeprav iz letnih poročil izhaja, da sta nadzorni svet in uprava družbe prejela izplačila iz naslova dodatne poslovne uspešnosti. Navedeno namreč ne pomeni, da je do dodatne poslovne uspešnosti upravičen tudi tožnik kot vodilni delavec, saj ni bil ne član uprave niti član nadzornega sveta. Izplačilo tožnikove poslovne uspešnosti ni bilo vezano na izplačilo stimulacije direktorju ali nadzornemu svetu, temveč je bilo v izključni pristojnosti direktorja tožene stranke.

Izrek

Pritožbi tožnika zoper odločitev o stroških postopka se ugodi in se III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki zniža iz zneska 1.838,90 EUR na znesek 1.653,90 EUR.

V preostalem pa se pritožba tožnika zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati premalo izplačane plače v skupni bruto višini 1.444,43 EUR in sicer za mesec marec 2007 v višini 822,20 EUR bruto in sicer tako, da od navedenega zneska obračuna in plača pristojnim organom vse zakonske prispevke in davke in po navedenem obračunu in izplačilu, izplača tožniku neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 4. 2007 dalje do plačila, za mesec april 2007 v višini 624,23 EUR bruto in sicer tako, da od navedenega zneska obračuna in plača pristojnim organom vse zakonske prispevke in davke in po navedenem obračunu in izplačilu, izplača tožniku obračunani neto znesek premalo izplačane plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 5. 2007 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več iz naslova stimulacije za leto 2004, 2005, 2006, 2007, 2008 in 2009 v skupni višini 27.325,31 EUR ter iz naslova zakonskih zamudnih obresti od mesečne razlike v plači, pa zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.838,90 EUR, v roku 15 dni in pod izvršbo (III. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi. Navaja, da sodišče ni pravilno ocenilo vseh bistvenih okoliščin, ki so pomembne za odločitev v tej zadevi, zato je dejansko stanje bilo nepopolno ugotovljeno in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi najprej ugotovilo, da je zahtevek za plačilo stimulacije za leto 2004 zastaral, ker naj bi terjatev zapadla 1. 1. 2005. To ne drži, saj je bilo izplačilo stimulacije vezano na ugotovitev poslovne uspešnosti družbe. V skladu z ZGD se poslovanje za poslovno leto zaključi s potrditvijo letnega poročila na skupščini družbe. Zahtevek za izplačilo plače iz naslova stimulacije je bil vložen pred potekom 5 let od skupščine, ki je obravnavala poslovne rezultate za leto 2004, zato terjatev ni zastarala. Sodišče tudi ni odločalo o zahtevku, ki je bil postavljen v tožbi glede plačila stimulacije v skladu z individualnimi pogodbami, ki sta jih sklenili pravdni stranki, temveč je zgolj ugotovilo, da je tožena stranka izplačevala stimulacijo vsem zaposlenim iz naslova poslovne uspešnosti v skladu s kolektivno pogodbo in to mesečno, če so poslovali uspešno. Ker je tožena stranka v spornem obdobju poslovala uspešno, je tožnik kot tudi vsi zaposleni ves čas dobival poslovno uspešnost. Sodišče je pravilno zaključilo, da je tožnik dobil izplačano poslovno uspešnost po kolektivni pogodbi in to ni sporno, vendar to ni predmet tožbe. Predmet tožbe je izplačilo tožniku stimulativnega dela plače po individualnih pogodbah. Tega pa sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni presojalo, zato so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik vtožuje zahtevek za izplačilo dodatnega stimulativnega dela na podlagi individualnih pogodb, ki so opredeljevale kriterije za izplačilo stimulacije na podlagi poslovne uspešnosti družbe. V pogodbi o zaposlitvi managerja, ki je veljala v obdobju od 16. 2. 2004 do 16. 2. 2007 so v točki 9 določeni kriteriji za izračun plače. V točki 9.4. je konkretizirana plača iz naslova poslovne uspešnosti družbe na 10 % obračunane bruto plače za efektivni delovni čas po kriterijih izračunanih na osnovi prejšnjih točk, izplačilo dodatnega stimulativnega dela plače pa se zadrži do ugotovitve celotnih rezultatov poslovanja, uprava družbe pa lahko navedeni procent zmanjša samo v primeru slabega poslovanja. Iz navedenega je razvidno, da je bila dodatna plača iz naslova poslovne uspešnosti družbe po pogodbi o zaposlitvi predvidena kot stalna postavka. Korekcije so bile predvidene samo v primeru slabega poslovanja. Iz izpovedi A.A. izhaja, da poslovna uspešnost družbe na osnovi določil 9.3 in 9.4 točke pogodbe tožniku ni bila izplačana. Bivši direktor neizplačilo utemeljuje z razlago, da je bila poslovna uspešnost zajeta v plači izplačani na osnovi določil splošnega akta, čeprav bi lahko v širokem pomenu besede, ves variabilni del plače, izplačan v skladu z določili splošnega akta, poimenovali poslovna uspešnost. To še vedno ne spremeni dejstva, da gre za izplačilo na osnovi 9.1 in 9.2 točke pogodbe o zaposlitvi, po sistemu, ki je veljal za vse zaposlene. Predmet tožbe pa je izplačilo dodatne poslovne uspešnosti družbe na osnovi 9.3 točke pogodbe v višini 10 %, določeni v 9.4 točke pogodbe. Vsebinsko podobna določila imajo tudi kasnejše individualne pogodbe. Uprava tožene stranke je bila zadolžena za pripravo podrobnejših meril in sklenitev ustreznih aneksov. Ker jih ni predlagala, pomeni, da ni štela za potrebne in da vsebinsko veljajo določila iz pogodbe o 10 % nagradi obračunane bruto plače. Poslovanje družbe je bilo v letih 2004 do 2009 pozitivno in uspešno. Uprava tožene stranke je v vseh navedenih letih prejela razrešnico in je bila po vsebinsko enaki oziroma v podobni pogodbi nagrajena za uspešno delo. Enako velja za člane Nadzornega sveta. Tožena stranka je nagrado oziroma stimulativni del plače za leto 2003 upravičencem izplačala v letu 2004. Sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da iz letnih poročil dejansko izhaja, da je tožena stranka imela kratkoročne obveznosti - zadržana sredstva po managerskih pogodbah, vendar naj bi zapis bil generični pojem, ki v finančnoračunovodskem smislu omogoča znižanje osnove za obračun davkov od dobička. Takšna trditev sodišča ne vzdrži presoje, saj za to ne obstoje pravnorelevantna dejstva, niti o tem ni bilo zatrjevano s strani pravdnih strank. Iz letnih poročil je razvidno, da je družba za vodilne, ki so imeli v individualni pogodbi klavzulo o obvezi izplačila dodatne poslovne uspešnosti družbe v višini 10 %, ta sredstva letno in kumulativno vključevala v svoje bilance kot poslovni strošek in hkrati kot kratkoročne obveznosti - zadržana sredstva po menedžerskih pogodbah, kar pomeni, da je bil njihov namen že določen. Tožnik pa še vlaga pritožbo zoper napačni izračun stroškov postopka. Sodišče je navedlo, da je tožnik uspel z zahtevkom v višini 0,75 %, kar pa je napačno. Ob upoštevanju vrednosti zahtevka 28.771,74 EUR in tožnikovega uspeha v višini 1.446,43 EUR je tožnik v postopku uspel v višini 5,03 % in ne kot v 9. točki obrazložitve sodbe napačno navaja sodišče v višini 0,75 %.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, ki se nanašajo na plačilo stimulacije v skladu z individualno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je o tožbenem zahtevku za plačilo stimulacije za leta 2004 do 2009 obširno opredelilo v točki 7 in 8 obrazložitve sodbe, ki jo je pritožbeno sodišče lahko v celoti preizkusilo in ni ugotovilo očitane kršitve. Prav tako ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo tudi do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, zato ni podanega nasprotja o odločilnih dejstvih.

V predmetnem sporu je tožnik uveljavljal poleg razlike v plači za mesec marec in april 2007, ki mu je bila v celoti prisojena, tudi plačilo stimulacije za leta 2004 do leta 2009 v skupni višini 27.325,31 EUR. Ker je tožena stranka podala ugovor zastaranja glede tožbenega zahtevka za plačilo stimulacije za leto 2004, saj je tožnik vložil tožbo šele 10. 6. 2010, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je plačilo stimulacije iz leta 2004 zastaralo. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v 206. členu določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je terjatev za plačilo stimulacije za leto 2004 zapadla v plačilo najkasneje s 1. 1. 2005, tožba pa je bila vložena šele 10. 6. 2010, torej po poteku pet letnega zastaralnega roka. Izplačilo dodatnega stimulativnega dela plače se namreč po točki 9.4 pogodbe o zaposlitvi managerja (A2) zgolj zadrži do ugotovitve celotnih rezultatov poslovanja, sama terjatev za leto 2004 pa zapade v plačilo najkasneje s 1. 1. 2005, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku (v katerem je zaslišalo bivšega direktorja tožene stranke A.A., vodjo splošne službe B.B. in tožnika) pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer: - da je imelo pri toženi stranki poleg direktorja osem zaposlenih podobne individualne pogodbe o zaposlitvi, kot so bile tožnikove; - da so pri toženi stranki pred vtoževanim obdobjem imeli izplačano stimulacijo za leto 2003 in sicer v letu 2004, od takrat dalje pa poslovna stimulacija za vodilne delavce ni bila izplačana, razen za dva vodilna delavca za leto 2007; - da vodja splošne službe, ki je imela enak status kot tožnik, nikoli ni dobila kakršnegakoli izplačila poslovno uspešnost, čeprav je bila pri svojem delu uspešna; - da je A.A., v spornem obdobju direktor tožene stranke, prepričljivo pojasnil, da so imeli pri toženi stranki sklenjeno kolektivno pogodbo, po kateri je tožena stranka izplačevala stimulacijo vsem zaposlenim iz naslova poslovne uspešnosti in to mesečno, če so poslovali uspešno. V spornem obdobju so poslovali uspešno in tožnik, kot vsi zaposleni, je ves čas dobival poslovno uspešnost v povprečni višini 20 % tožnikove plače na letni ravni; - da med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bilo v izključni pristojnosti direktorja sprejem odločitve glede izplačila posebne stimulacije za vodilne delavce (tudi tožnika) v višini do 10 % po individualni pogodbi, pri čemer je bilo odločanje o poslovni uspešnosti direktorja, v pristojnosti nadzornega sveta oziroma njegovega predsednika; - da je v spornem obdobju direktor ocenil tožnikovo delo in njegovo angažiranje pri delu kot običajno (enako kot za osem zaposlenih, ki so imeli podobne individualne pogodbe kot tožnik), ker je tožnik delal v splošnih službah, kjer ni šlo za dejstvo večjega pridobivanja dela oziroma več izvedenega dela in je bil prepričan, da je bil tožnik primerno nagrajen s splošno stimulacijo iz poslovne uspešnosti, ki jo je sicer izplačeval vsem zaposlenim v višini 20 % mesečno; - da je bila edina izjema glede plačila dodatne poslovne stimulacije za leto 2007, izplačane v letu 2008, in sicer se je direktor odločil le za dva zaposlena po individualni pogodbi o zaposlitvi in sicer za vodjo marketinga in vodjo enote gradnje, ker je menil, da se je vodja marketinga maksimalno angažirala pri svojem delu in prispevala, da je bilo podpisanega oziroma pridobljenega več dela, kot je bilo planirano, za vodjo enote gradnje pa je ocenil, da se je tudi nadpovprečno angažiral in je bilo zato izvedenega več dela.

Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku plača iz naslova dodatne poslovne uspešnosti ne pripada, čeprav iz letnih poročil za leta 2005 do 2009 izhaja, da sta nadzorni svet in uprava družbe prejela izplačila iz naslova dodatne poslovne uspešnosti, navedeno ne pomeni, da je zaradi tega upravičen do dodatne poslovne uspešnosti tudi tožnik kot vodilni delavec, saj ni bil ne član uprave niti član nadzornega sveta. Izplačilo tožnikove poslovne uspešnosti ni bilo vezano na izplačilo stimulacije direktorju ali nadzornemu svetu, kakor je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, temveč je bilo v izključni pristojnosti direktorja tožene stranke.

Prav tako ni temelj za izplačilo dodatne poslovne uspešnosti besedilo, ki izhaja iz letnih poročil „Kratkoročne obveznosti - zadržana sredstva po managerskih pogodbah“, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Tožnik, ki je sam kot strokovnjak sodeloval pri pripravi letnih poročil, je glede navedenih postavk v letnih poročilih pojasnil, da potrjene obveznosti iz letnih bilanc, ki so namenjene za izplačilo uspešnosti, predstavljajo tako sredstva za plačilo splošne poslovne uspešnosti po kolektivni pogodbi, kot tudi za poslovno uspešnost po individualnih pogodbah, pri čemer se ti pojmi mešajo. Zmotno je zatrjevanje pritožbe, da je tožnik do dodatne poslovne stimulacije avtomatično upravičen, ker uprava oziroma direktor ni sprejela podrobnejša merila za ugotavljanje uresničevanja letnih in večletnih poslovnih ciljev. Bistveno v predmetnem sporu je, da je bila poslovna uspešnost, ki jo vtožuje tožnik v višini 10 %, v izključni domeni direktorja tožene stranke in ni šlo za noben avtomatizem. Direktor tožene stranke je obrazložil, da sta plačilo dodatne poslovne stimulacije le v letu 2007, izplačane v letu 2008, bila deležna le dva zaposlena po individualni pogodbi (vodja marketinga in vodja enote gradnje), za katera je menil, da sta se maksimalno angažirala pri svojem delu in prispevala, da je bilo podpisanega oziroma pridobljenega več dela. Ostalih šest zaposlenih po individualnih pogodbah, med njimi tudi tožnik, niso prejeli plačila dodatne poslovne uspešnosti v letih 2005 do 2009, ker je bilo njihovo angažiranje običajno, pa tudi delali so v splošnih službah, kjer ni šlo za večje pridobivanje dela oziroma več izvedenega dela. Dodatna stimulacija po individualni pogodbi v višini do 10 %, ni bila avtomatizem kot zmotno meni pritožba, temveč je bila v izključni pristojnosti direktorja tožene stranke, bistven je torej prispevek k poslovanju in uspehu družbe (uresničevanje zastavljenih poslovnih ciljev), kot je objektivne kriterije tudi obrazložil direktor in kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Delno pa je utemeljena pritožba tožnika v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na 154. in 155. člen ZPP. Pri tem je ugotovilo, da je tožnik v postopku uspel le v višini 0,75 %, torej le z neznatnim delom tožbenega zahtevka, zato je odločilo, da je dolžan toženi stranki povrniti potrebne stroške postopka v višini 1.838,90 EUR. Pritožba utemeljeno opozarja, da ob upoštevanju vrednosti zahtevka v višini 28.771,74 EUR in tožnikovega uspeha v višini 1.446,43 EUR, je uspeh tožnika v postopku v višini 5,03 % in ne le v višini 0,75 %. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno odmerilo stroške sodnega postopka v višini 1.838,90 EUR, kar glede na uspeh tožene stranke v postopku (94,97 %) pomeni, da znašajo stroški tožene stranke v višini 1.746,40 EUR). Uspeh tožnika v postopku je 5,03 %, kar pomeni v višini 92,50 EUR. Po pobotanju stroškov tožene stranke se stroški tožnika je tožnik dolžan toženi stranki glede na dosežen uspeh v postopku povrniti stroške postopka v višini 1.653,90 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da je stroške znižalo iz zneska 1.838,90 EUR na znesek 1.653,90 EUR, kakor izhaja iz izreka te sodbe (3. točka 365. člena ZPP).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v preostalem zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih le-ta ni priglasil, o stroških tožene stranke pa je odločilo, da sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).