Jedro

Gre za situacijo, ko stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe zahteva nekaj, kar sicer ni predmet pravde in česar sama (še) ne uveljavlja v obliki tožbenega zahtevka. Zgolj to pa samo po sebi ne pomeni, da začasne odredbe ni mogoče izdati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženk za izdajo ureditvene začasne odredbe za dopustitev ponovne izvedbe priklopa dobave električne energije na nepremičnini.

2. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženki. Predlagata razveljavitev sklepa in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa spremembo sklepa, tako da bo predlog za izdajo začasne odredbe zavržen.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je bila med tožnikom in toženkama sklenjena najemna pogodba za nepremičnino, ki jo toženki uporabljata kot poslovni prostor. Tožnik v tem postopku zahteva izpraznitev in izročitev sporne nepremičnine. Med pravdnima strankama je sporno, ali je bila najemna pogodba veljavno odpovedana, posledično pa, ali tožnik utemeljeno zahteva izpraznitev nepremičnine. Toženki sta vložili predlog za izdajo začasne odredbe. Iz predloga izhaja, da je na nepremičnini prišlo do odklopa električne energije s ciljem, da bi jima tožnik onemogočil njeno uporabo. Z začasno odredbo želita doseči, da bi tožnik dopustil ponovni priklop elektrike.

5. Gre torej za situacijo, ko stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe zahteva nekaj, kar sicer ni predmet pravde in česar sama (še) ne uveljavlja v obliki tožbenega zahtevka. Zgolj to pa samo po sebi ne pomeni, da začasne odredbe ni mogoče izdati. Pravno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijane sklepu, da začasne odredbe ni mogoče izdati, ker tožena stranka ne uveljavlja tožbenega zahtevka, ki bi ga bilo mogoče varovati, je napačno. Sodišče lahko izda začasno odredbo kadarkoli pred, med in tudi po končanem sodnem postopku, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (267. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Če je začasna odredba predlagana pred vložitvijo tožbe oz. začetkom postopka, je za odločanje o predlogu pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo (1. odstavek 266. člena ZIZ), ki mora tak predlog (ob izpolnjevanju vseh (ostalih) procesnih predpostavk) vsebinsko obravnavati in presojati verjetno izkazanost pogojev za njeno izdajo. V primeru, da predlogu ugodi, mora sodišče upniku v sklepu naložiti rok, v katerem mora začeti postopek, da opraviči izdano začasno odredbo (2. odstavek 277. člena ZIZ).

6. Čeprav izrek izpodbijanega sklepa kaže na meritorno odločitev, pritožnici utemeljeno izpostavljata, da sodišče prve stopnje predloga toženk vsebinsko ni obravnavalo. V obrazložitvi namreč ni vsebinskih razlogov za zavrnitev predloga, temveč le (napačna) utemeljitev pomanjkanja procesne legitimacije toženk.1 Ker so ti razlogi, ki jih v obrazložitvi navaja sodišče prve stopnje2, napačni, predlog pa je bil vložen na stvarno pristojno sodišče, bi sodišče prve stopnje moralo predlog vsebinsko obravnavati, tj. se opredeliti do vsebinskih razlogov o (ne)izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe.

7. Ker toženkama v dejanskem smislu ni bila dana možnost vsebinskega odločanja o njunem predlogu, s čimer sta bili prikrajšani za sodno varstvo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sklenilo, da se izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek 354. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Okoliščina, da se sodišče prve stopnje z vsebinskimi pogoji za izdajo začasne odredbe ni ukvarjalo, je hkrati razlog, ki pritožbenemu sodišču onemogoča sprejem končne odločitev o predlogu za začasno odredbo.3 1 Zanikanje te temeljne procesne predpostavke bi sicer, kot pravilno navaja pritožnik, utemeljevalo zavrženje predloga. 2 Zlasti točka 11 izpodbijanega sklepa. 3 Pritožbeno sodišče bi prvič presojalo vsa pravno odločilna dejstva, kar ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa glede ugotavljanja obstoja okoliščin iz 272. člena ZIZ njegovo celotno izvedbo. To bi pomenilo poseg v ustavno pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS) in s tem rušenje načela dvostopenjskega sojenja.