Jedro

1. Delodajalec je ravnal nezakonito, ko ni upošteval določbe 1. odst. 13. čl. SKPG, po kateri se pri določanju presežnih delavcev uvrstijo v isto kategorijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporediti v skladu z zakonom. To določbo je treba uporabiti tudi v primeru ukinitve delovnega mesta z enim izvajalcem, kot je bilo to v konkretnem primeru, zaradi česar bi moral delodajalec pri določitvi trajno presežnih delavcev med seboj primerjati tožnika in drugo delavko, ki ju je mogoče medsebojno razporejati.

2. Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, če direktor oz. poslovodni organ izda delavcu odločbo o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu. Gre namreč za izvedbo (pravilno) sprejetega programa trajno presežnih delavcev, v katerem je bil tožnik tudi poimensko določen za presežnega delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 1.10.1993 in 3.11.1993 o razvrstitvi tožnika med trajno presežne delavce in prenehanju delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in sicer na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in predlaga njeno razveljavitev, podrejeno pa spremembo. Navaja, da je sodišče v nasprotju z osnovnimi načeli pravdnega postopka na glavni obravnavi dne 4.2.1997 tožnika povabilo na pravno pomoč, s predlogom, naj individualni spor razdruži tako, da se v predmetni zadevi obravnava le razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja in vrnitev na delo. V nadaljevanju navaja, da je sodba neaplikativna, brez upoštevanja obstoječih reform pravic iz dela ter odraža nezadostno reformo sodišč združenega dela. Pri toženi stranki je bilo opredeljenih kot trajno presežnih delavcev le manjše število delavcev, o prenehanju delovnega razmerja presežnim delavcem pa je odločal pristojni organ, upoštevajoč tudi razmerje Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 30/93) do Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Tožena stranka pri določitvi tožnika za trajno presežnega delavca ni mogla uporabiti 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 39/93), saj je bilo delovno mesto tehnologa-projektanta študije dela I, na katerega je bil tožnik razporejen, specifično, kar je razvidno tudi iz priloženih opisov delovnih mest. Specifika se kaže tudi v primerjavi z delovnim mestom tehnologa-projektanta II, kar je razvidno iz izpovedi A. K., ki je v tehničnih službah tožene stranke edina z razvrstitvijo v 6. tarifni razred. Tožena stranka je sicer sprejela vse ukrepe, da bi čim bolj omilila škodljive posledice prenehanja delovnega razmerja. Prekvalifikacija ali dokvalifikacija oz. zaposlitev na drugem delovnem mestu tožniku ni bila ponujena, ker produktivnega delovnega mesta ni bilo in ker je vseskozi zavračal ukinitev svojega delovnega mesta, prav tako pa tudi ni želel opravljati drugih del, ki ne ustrezajo njegovi izobrazbi. V obdobju, ko je tožnika določila za trajno presežnega delavca, ki mu preneha delovno razmerje, ni zaposlovala drugih delavcev na delovnih mestih, na katera bi bilo mogoče prerazporediti tožnika. Sodišče je tudi napačno odločilo, ko ji je naložilo, da zaposli tožnika na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so izpodbijani sklepi nezakoniti že iz razloga, ker je sklep o določitvi tožnika za trajno presežnega delavca, ki mu preneha delovno razmerje, z dne 1.10.1993, izdal direktor tožene stranke in ne predsednik organa upravljanja tožene stranke. Zadnji odstavek 35. člena ZDR ima res takšno določbo, vendar pa izdaja sklepa o prenehanju delovnega razmerja po direktorju tožene stranke ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, saj gre praktično le za izvedbo že sprejetega programa razreševanja trajno presežnih delavcev, v katerem pa je bil tožnik že tudi poimensko določen za presežnega delavca, ki mu preneha delovno razmerje.

Pač pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 1. odst. 13. člena SKPG, po katerem se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. To določbo je treba uporabljati tudi v primeru ukinitve delovnega mesta z enim izvajalcem, kot je bilo v konkretnem primeru, zaradi česar bi morala tožena stranka pri določitvi trajno presežnih delavcev med seboj primerjati vsaj tožnika in delavko A. K., ki je bila zaposlena na delovnem mestu tehnologa-projektanta II, ki ni bilo ukinjeno, in za katero se po aktu sistemizacije zahteva višješolska izobrazba strojne tehnične ali organizacijske smeri, ki jo tožnik ima. A.K., ki je bila razporejena na to delovno mesto, je po poklicu inženir kemijske tehnologije, svoje delo pa je opravljala v isti pisarni kot tožnik. Zato bi morala tožena stranka pri določitvi presežnih delavcev medsebojno primerjati tožnika z A. K., saj je šlo za delavca, ki ju je mogoče medsebojno razporejati. Dejstvo medsebojnega prerazporejanja je edino relevantno, ne pa pritožbene navedbe, da je bilo delo tožnika na ukinjenem delovnem mestu specifično, specifično pa tudi v primerjavi z opisom del tehnologa-projektanta II.

Že navedena ugotovitev je zadosten razlog za zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev odločitve sodišča prve stopnje. Le-to v postopku tudi ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), prav tako pa sodišče ni kršilo določb postopka s tem, ko je odločilo, da bo ločeno obravnavalo posamezne zahtevke tožnika iz iste tožbe. Podlaga za takšno odločitev je podana v 3. odst. 313. člena ZPP. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 4.2.1997 pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi ni razvidno, da bi sodišče s tem v zvezi tožnika "povabilo na pravno pomoč".

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo v izreku, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, saj v dani situaciji (ko je bilo delovno mesto, na katerega je bil nazadnje razporejen, formalno ukinjeno) ni mogoče odločiti drugače, kot naložiti toženi stranki, da tožnika ponovno pozove na delo in ga razporedi na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi. To tudi pomeni, da bo ob pozivu na delo tožena stranka morala tožniku izdati odločbo o razporeditvi na ustrezno delovno mesto.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 368. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v posledici te odločitve in dejstva, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec trpi sam svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid (2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) pa je odločilo tudi, da tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.