Jedro

Revizijsko sodišče sprejema odmero višine odškodnine, kakor jo je opravilo sodišče druge stopnje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (1. alineja točka I) razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici odškodnino v znesku 3.736.348 SIT (15.591,50 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2002 dalje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero do izdaje sodbe (9.12.2004), od prvega dne po dnevu izdaje sodbe dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek, ki je meril na plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da je v izreku o višini odškodnine sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in toženi stranki naložilo, da ji mora plačati odškodnino v znesku 5.414.142 SIT (22.592,81 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2002 do izdaje sodbe v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Razveljavilo je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode v znesku 48.000 SIT (200,30 EUR) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških in zadevo tudi v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ostalem delu je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga njeno spremembo z znižanjem odškodnine za nepremoženjsko škodo in zakonitim obrestovanjem, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem obsegu in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožnica je imela že pred škodnim dogodkom vrsto zdravstvenih težav, njena osebnostna spremenjenost pa nima organske podlage, zaradi česar je ni mogoče šteti za redno posledico prometne nezgode in zadobljenih poškodb. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo, da je pri tožnici prisoten psihoorganski sindrom. Zato je tudi predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo. Pretres možganov, ki ga je tožnica utrpela, pravilom ne prerašča v psihoorganski sindrom, saj običajno po določenem času težave izzvenijo. Izvedenski mnenji sta bili v tej smeri v medsebojnem nasprotju. Zato je odškodnina, prisojena iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, pa tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin v posledici zmanjšanja življenjske aktivnosti, previsoka. V reviziji tožena stranka ponovi potek zdravljenja in opis trajnih posledic, ki tožnici povzročajo duševne bolečine, pri čemer meni, da je obseg te škode v izpodbijani sodbi pretirano prikazan. Plačilo akontacije, izvršene dne 25.9.2002, ni pravilno upoštevano. Od prisojene odškodnine bi bilo treba odšteti valorizirani znesek tega, kar je tožena že izplačala. Na dan izdaje sodbe znesek 1.700.000 (7.093,97 EUR) valorizirano predstavlja 1.857.656,70 SIT (7.751,86 EUR). Sodišči nižjih stopenj sta prisojeno odškodnino ne samo neutemeljeno obrestovali, temveč sta jo za obdobje od 25.2.2002 do 25.9.2002 tudi dvakrat obrestovali. Obrestovanje odškodnine za nepremoženjsko škodo je pred izdajo sodne odločbe v nasprotju z materialnimi določili. Zamudne obresti gredo po mnenju tožene stranke v skladu z določili ZOR (in tudi OZ) le tedaj, če je dolžnik v zamudi z izplačilom. V skladu z določilom 155. člena Ustave RS retroaktivnost ni dovoljena, saj lahko samo zakon določi, da imajo njegove določbe učinek za nazaj. V delu, kjer so prisojene obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo do dneva izdaje sodne odločbe, pa je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodna odločba v tej smeri neobrazložena.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Tožena stranka v reviziji – enako kot v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje – načenja tako problem obsega nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica in s tem problem vzročne zveze med zatrjevanimi zdravstvenimi težavami in obsegom poškodovanja, kot tudi problem višine odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izpodbijana sodba se je do navedenih problemov pravilno opredelila. Gre tako za pritrjevanje dokazni oceni, sprejeti v sodbi sodišča prve stopnje, kot tudi za ugotovitev, da tožena stranka že v pritožbi v smeri graje izvedenskega mnenja izvedenke D.O. v postopku na prvi stopnji razen pavšalnih trditev ni podala pripomb, kakor jih je konkretizirala v pritožbi. Sodišče druge stopnje je ravnalo pravilno, da se z navedenimi konkretnimi trditvami, postavljenimi izven možnosti, ponujenimi v določbi prvega odstavka 286. člena ter 337. člena ZPP, ni ukvarjalo. Zato revizija izpodbijani sodbi v tem obsegu neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka (očitno iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Ne glede na to pa je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da je izvedenka lažjo disfunkcijo avtonomnega tožničinega živčevja, arterijsko hipertenzijo in recidivantne kolapse ugotovila in povzela iz obstoječe medicinske dokumentacije.

Tudi narava in obseg poškodb, ki jih je utrpela tožnica, v izpodbijani sodbi temelji na zbrani medicinski dokumentaciji, kar velja tudi za vzročno zvezo med tam navedenimi poškodbami in končno diagnozo. Utrpela je udarec v glavo, izliv krvi v sluhovod s krvnimi strdki in posledično naglušnost, pretres možganov s simptomi postkomocijskega sindroma, razpočno rano na desnem uhlju, nateg vratnega mišičja in udarnino desnega stegna. Pri tem je izvedensko potrjeno, da predstavlja upad psihofizične aktivnosti s spominsko oslabelostjo, nesamostojnostjo in odvisnostjo od pomoči, poslabšano koncentracijo in dezorganiziranostjo, posttravmatski psihoorganski sindrom. Stališče, da navedeni posttravmatski psihoorganski sindrom ni redna posledica pretresa možganov, navedenih izvedenskih zaključkov ne spreminja. Sodišči druge in prve stopnje sta primerno obrazložili, zakaj sprejemata takšno sklepanje. V sodbenih razlogih je tudi povedano, da izvedenski mnenji, na katerih podlagi je bilo ugotovljeno dejansko stanje, nimata medsebojnih nasprotij o pravno relevantnih dejstvih. Sicer pa je pri opredelitvi posledic poškodb bilo upoštevano siceršnje tožničino zdravstveno stanje, upoštevane pa so bile tudi njene osebnostne značilnosti. Vzročna zveza med poškodbami, ki jih je tožnica utrpela in posledicami teh poškodb v obliki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je torej dokazana.

V izpodbijani sodbi je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo glede določitve višine odškodnine. Po določbi 200. člena ZOR prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti višino odškodnine glede na okoliščine primera. Glede na izoblikovano sodno prakso se odškodnina za posamezne postavke prestane nepremoženjske škode odmerja tako, da se upošteva razvrstitev škod med manjše, večje in katastrofalne, pri čemer pripada oškodovancu za približno enak obseg škode približno enaka odškodnina. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosojena odškodnina v znesku 1.100.000 SIT (4.590,21 EUR) je primerna in je ni mogoče zniževati. Tožničino zdravljenje je trajalo šest mesecev, od tega štiri dni stacionarno, telesne bolečine pa je preko srednjih in lahkih prestajala več mesecev, pri čemer se ji občasne telesne bolečine še vedno pojavljajo. Navedena odškodnina je umeščena tudi v okvire odškodnine za podobne vrste škod in odškodnin zanje. Slednje velja tudi za odškodnino, dosojeno iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 5.000.000 SIT (20.864,63 EUR). Pri tožnici je namreč ugotovljen opazen upad psihofizičnih aktivnosti, izraženih predvsem kot že opisani psihoorganski sindrom, pri čemer gre tudi za okvaro sluha in motnje krvnega tlaka. Tožničina vitaliteta in učinkovitost je bistveno upadla, zaradi česar s težavo opravlja tudi svoje poklicno delo. Odškodnina iz tega naslova ne presega odškodnin, dosojenih v podobnih primerih škod.

Revizijsko sodišče torej sprejema odmero višine odškodnine, kakor jo je opravilo sodišče druge stopnje s seštevkom v znesku 6.250.000 SIT (26.080,78 EUR). Revizija v tem obsegu ni utemeljena.

Pravno nesprejemljivo je tudi revizijsko stališče o začetku in teku zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska. Tožnica je škodo utrpela dne 2.3.2001, dne 25.2.2002 pa je na toženo stranko naslovila odškodninski zahtevek. Ta je dne 25.9.2002 opravila delno plačilo na račun nepremoženjske škode v znesku 1.700.000 SIT (7.093,97 EUR). Dne 9.12.2004 je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine odločilo s sodbo. V skladu z načelnim pravnim mnenjem, ki ga je vrhovno sodišče RS sprejelo na občni seji dne 26.6.2002 (Poročilo o sodni praksi, št. I/2002, str. 11) tečejo zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve OZ dalje (1. januar 2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS; št. 109/2001) do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani meri zamudnih obresti. Navedeno načelno pravno mnenje, s katerim je bila spremenjena dotedanja sodna praksa, za katero se sicer zavzema revizija, ne terja posebne obrazložitve. Po določbi drugega odstavka 110. člena Zakona o sodiščih pa so pravna mnenja, sprejeta na Občni seji Vrhovnega sodišča RS, obvezna za senate Vrhovnega sodišča in se lahko spremenijo samo na novi občni seji.

Vendar pa sta sodišči druge in prve stopnje, ki se sicer sklicujeta v razlogih svojih sodb na omenjeno načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, zmotno uporabili materialno pravo pri opredelitvi višine dolgovanega zneska iz naslova nepremoženjske škode zaradi upoštevanja dne 25.9.2002 plačane akontacije v znesku 1.700.000 SIT (7.093,97 EUR). Revizija ima prav, da je mogoče navedeni znesek upoštevati za odbitek od zneska, opredeljenega v seštevku posameznih odškodninskih postavk nepremoženjske škode, le v valoriziranem znesku na dan sojenja pred sodiščem prve stopnje (9.12.2004). Način upoštevanja navedenega zneska akontacije kaže na utemeljenost trditve o dvojnem obrestovanju. Sodišče prve stopnje je namreč zamudne obresti prištelo k glavnici in nato ta znesek znova obrestovalo od 25.9.2002 dalje. Valorizirani znesek akontacije bi bilo namreč treba odšteti od skupnega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo z upoštevanjem razmer v času sojenja (9.12.2004) in nato odločiti o začetku in teku zakonskih zamudnih obresti v skladu z citiranim načelnim pravnim mnenjem.

Sodišči druge in prve stopnje se zaradi pravno napačnega upoštevanja plačane akontacije nista ukvarjali z njeno valorizacijo. Revizija v tej smeri ponuja kot valorizirani znesek 1.857.656,70 SIT (7.751,86 EUR). Opisana zmotna uporaba materialnega prava je torej imela za posledico izostanek ustreznih dejanskih ugotovitev, kar terja razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP sodišču druge stopnje v novo odločanje in sicer ne glede na to, da ima revizija prav, ko izpodbijani sodbi očita tudi neobrazloženost v izračunu končnega dolgovanega zneska: iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je sodišče druge stopnje izračunalo dolgovani znesek v višini 5.414.142 SIT (22.592,81 EUR).

Po povedanem za sojenje v ponovljenem postopku pred sodiščem druge stopnje posebni napotki niso potrebni. Razveljavitev izpodbijane sodbe se nanaša na manjši obseg odločitve, vendar ima to za posledico tudi odločitev, da revizijski stroški predstavljajo nadaljnje pravdne stroške (165. člen ZPP).