Jedro

Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 13. letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 14. 10. 2013 in 29. 11. 2014 in da se tožniku prizna pravica do višje starostne pokojnine. Ugotovilo je, da je bila starostna pokojnina tožnika odmerjena v pravilnem odstotku in od pravilno ugotovljene pokojninske osnove.

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da mu je bil v času, ko se je zglasil pri enoti toženke na A., ponujen v podpis prazen formular, da bo njegova zadeva odstopljena v reševanje organizacijski enoti v B. in da mu uradna oseba toženke ni pojasnila, kakšne variante in pod kakšnimi pogoji pride v poštev njegova upokojitev. Sam je bil do takrat upokojen na podlagi III. kategorije invalidnosti ter prejemal nadomestilo pokojnine v višini 725,00 EUR. Z izdajo nove odločbe mu je bila priznana pokojnina v višini 333,00 EUR in je tako oškodovan za skoraj celih 400 EUR. Je težak bolnik, ki potrebuje še dodatno zdravljenje. Meni, da so mu bile odvzete že pridobljene pravice, ki jih je užival polnih 17 let. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; ZDSS-1) preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote B. št. ... z dne 29. 11. 2012. S slednjo je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 333,53 EUR na mesec od 13. 7. 2012 dalje.

6. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je toženka tožniku odvzela že pridobljene pravice, ki jih je užival polnih 17 let in nadalje, da je do dneva, ko je bil starostno upokojen, na podlagi III. kategorije invalidnosti prejemal pokojnino v višini 725,00 EUR.

7. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje in iz upravnega spisa toženke namreč izhaja drugačno dejansko stanje. Tožnik je bil z odločbo toženke z dne 16. 6. 1995 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Z odločbo z dne 29. 6. 1995 mu je bila priznana pravica do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev. Tožnik tako ni bil upokojen, temveč je bil uživalec ene izmed pravic, ki gredo zavarovancem iz naslova invalidskega zavarovanja in sicer mu je bila priznana pravica do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992. Tožnik je v letu 2012 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine (dne 5. 9. 2012). Predmetni spor se tako nanaša na izdani odločbi toženca o priznanju pravice do starostne pokojnine. O tem je toženec odločil z odločbo z dne 25. 11. 2012, iz katere izhaja, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 333,53 EUR na mesec od 13. 7. 2012 dalje.

8. Samo zdravstveno stanje na višino starostne pokojnine ne vpliva. Ta je odvisna od pokojninske dobe in od pokojninske osnove. Tožnik je dopolnil 14 let, 9 mesecev in 24 dni delovne dobe, in sicer vse do 15. 2. 1990. Starostna pokojnina se mu je tako odmerila v skladu s tretjim odstavkom 50. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1). Tožnik je izpolnil pogoje po 36. členu istega zakona za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pokojninska osnova je bila v skladu z 39. členom ZPIZ-1 izračunana na podlagi najugodnejšega 13 letnega povprečja plač iz obdobja od 1970 do 1983 in znaša 952,95 EUR. Glede na dopolnjeno pokojninsko dobo se je starostna pokojnina odmerila od navedene pokojninske osnove v višini 35 %. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, kako je bil določen odstotek za odmero in tudi pravilno ugotovilo dopolnjeno pokojninsko dobo tožnika pa tudi sicer tožnik zoper navedeno nima nobenih pripomb.

9. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da tožniku niso bile odvzete pridobljene pravice, ki jih je užival polnih 17 let, saj mu je v letu 2012 bila prvič odmerjena starostna pokojnina. Takrat je izpolnil pogoje za starostno pokojnino po tretjem odstavku 36. člena ZPIZ-1 (dopolnil je starost 65 let in najmanj 15 let zavarovalne dobe).

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.