Jedro

Otroški dodatek ni trajni vir preživljanja v smislu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 5. 2004, s katero je odločila, da se ne ugodi vlogi tožeče stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o državljanstvu Republike Slovenije - ZDRS (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91–I, 13/94, 59/99 in 96/02) ter na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje. Po mnenju sodišča prve stopnje otroškega dodatka ni mogoče šteti za trajni vir preživljanja v smislu 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, saj ta predstavlja dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje, kadar dohodek na družinskega člana ne presega višine povprečne mesečne plače zaposlenih v koledarskem letu pred vložitvijo zahteve.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da otroškega dodatka ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju pogojev za sprejem v državljanstvo. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da je bila tožnikova žena redno zaposlena, in je samo začasno brez službe ter da so vsi (tožnikova žena ter dva otroka) državljani RS. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. V prvem odstavku 107. člena je določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Izpodbijana sodba je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, pravilno uporabilo materialno pravo. Po 4. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če ima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Katera sredstva se štejejo za zagotovljen trajen vir preživljanja v smislu 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, določa Uredba Vlade RS o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo (Ur. l. RS, št. 47/94, v nadaljevanju Uredba). Uredba v 5. členu med drugim določa, da se šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost po 4. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, če dokaže: da je redno zaposlena in višina njenih dohodkov ustreza višini, ki je določena z Uredbo Vlade RS o določitvi zajamčenega osebnega dohodka, da ima kakšen drug trajni vir preživljanja v navedeni višini ter da mora višina njegovih dohodkov zadoščati tudi za osebo, ki jo je dolžan preživljati, če je prosilec po zakonu dolžan preživljati še koga drugega. Po sklepu Vlade RS (Ur. l. RS, št. 72/03), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, je znašala višina bruto zajamčenega dohodka 52.177,00 SIT.

9. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v času odločanja tožene stranke redno zaposlen, da je prejemal na mesec v povprečju 146.238,60 SIT bruto plače, da je bil v zakonski zvezi z A. A., ki je bila brezposelna, ter da je bil poleg nje dolžan preživljati dva otroka. Glede na navedene dejanske ugotovitve je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da višina tožnikovega dohodka ne ustreza višini bruto zajamčenega dohodka, določeni z Uredbo Vlade RS o določitvi zajamčenega osebnega dohodka. Po presoji Vrhovnega sodišča je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pritrdilo odločitvi tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost (4. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno presodilo, da otroški dodatek ne predstavlja trajnega vira preživljanja v smislu ZDRS. Po 70. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih – ZSDP (Ur. l. RS, št. 97/01, 76/03) se namreč pravica do otroškega dodatka prizna le za določen čas, to je za dobo enega leta, obstoj pravice za njegovo izplačilo pa ugotavlja center za socialno delo za vsako koledarsko leto posebej.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.