Jedro

Oškodovanec je prepričljivo pojasnil, da sta bila indukcijski štedilnik in hladilnik BEKO meseca aprila 2012, ko je v prisotnosti obdolženca stanovanje razkazal novima najemnikoma še v stanovanju, obdolženi pa ni ničesar povedal, da ju po izselitvi namerava odpeljati, ker bi naj že bila poplačana s plačilom najemnine. Zato je sodišče prve stopnje oškodovancu verjelo, da se je čutil ogoljufanega, ko je po izselitvi obdolženca ugotovil, da ju je obdolženec odpeljal.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B. I. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo I K 55478/2012 z dne 27. 3. 2014 obdolženega B. I. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po členih 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen 3 mesece zapora in preizkusno dobo 1 leta ter posebni pogoj, da oškodovancu I. S. v roku 1 meseca plača 760,00 EUR. V tej višini je skladno z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oškodovancu tudi prisodilo premoženjskopravni zahtevek z zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2012 dalje, do plačila, v roku 15 dni, v preostalem delu pa je oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, naložilo pa mu je plačilo sodne takse v višini 1,00 EUR.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o dokazu, ki ga je predložil obdolženi, in sicer listku papirja, ki je datiran na 23. 3. 2012 in ga je lastnoročno podpisal oškodovanec, s podpisom pa potrdil, da je bil štedilnik odplačan z najemnino, kar je v nasprotju z njegovo izpovedbo v fazi preiskovalnih dejanj in na glavni obravnavi.

5. Navedena kršitev ni podana. Pritožba spregleda razloge napadene sodbe iz točke 9 obrazložitve, stran 6 sodbe, kjer sodišče prve stopnje navaja, da navedeni listek s popisom opreme in cenami, ki se nahaja v prilogi B1 spisa, ni prepričljiv, saj se oškodovanec česa takega ne spomni, obdolženi pa ne zna pojasniti od kod spremembe cen iste opreme glede na ceno na listku na l. št. 10 spisa, kar pa bi gotovo vedel, če bi bile spremembe s čim utemeljene in bi bil listek verodostojen, glede na to, da pravi, da račune za opremo še vedno hrani. Hkrati je tudi neverjetno, da bi tak dogovor sklenila v marcu 2012, ko se je obdolženi izselil že konec aprila 2011, torej v kratkem.

6. Po obrazloženem ima napadena sodba razloge tudi o dokazu, o katerem govori pritožba. Pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe v okviru pooblastila iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, pa se zato pritožba zagovornika, podana iz pritožbenega razloga 1. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, pokaže kot pritožba brez vsakršne podlage.

7. Pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona pritožba z ničemer ne obrazloži. Tako ne pove, s čim bi naj sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, niti za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj pri tem šlo. Uraden preizkus napadene sodbe, opravljen po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP pa je pokazal, da sodišče prve stopnje kazenski zakon ni kršilo.

8. Pritožba ni utemeljena niti ko skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo zmotno in nepopolno. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je namreč pokazal, da je prvostopno sodišče razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje in da je zanj kazensko odgovoren. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, saj pritožba zagovornika ne prinaša ničesar, kar bi povzročilo dvom v njihovo pravilnost. 9. Zagovornik v pritožbi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in oceno zagovora obdolženca ter podaja svojo dokazno oceno, posledično temu pa se zavzema za spremembo sodbe v smeri izreka oprostilne sodbe. Tako zatrjuje, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično v celoti sledilo izpovedbi oškodovanca, zagovor obdolženca pa postavilo pod vprašaj, češ da je neprepričljiv in neskladen ter da z izjemo izpovedbe njegove žene ni podprt z drugimi dokazi. Navedeni zaključki so napačni, ker je neprepričljiva, neverodostojna in nepodprta z dokazi kvečjemu izpovedba oškodovanca. To se kaže že pri njegovem zatrjevanju o višini mesečne najemnine v znesku 200,00 EUR, saj je to ovrženo z zagovorom obdolženca, v katerem navaja, da je znašala 370,00 oziroma 400,00 EUR, kar potrjujejo tudi podatki I.. d.o.o. o oškodovančevem oglaševanju trisobnega 100 m2 velikega stanovanja z opremo v oktobru 2009, z najemnino 400,00 EUR mesečno. Tega ne zanika niti oškodovanec, vprašati pa se je treba, zakaj oškodovanec sedaj isto stanovanje, kot ga je najemal obdolženi, opremljeno oddaja novima najemnikoma za samo 160,00 EUR mesečno. Primerjava višine najemnine za to stanovanje z višino najemnine za stanovanje, ki ga je imel v najemu T. J., ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, je zgrešena. Slednje stanovanje je namreč enkrat manjše od tistega, v katerem je živel obdolženi. Če je najemnina za J. znašala 300,00 EUR mesečno, potem je nerazumno, da bi za enkrat večje stanovanje, ki ga je zasedal obdolženi, znašala 200,00 EUR oziroma celo 160,00 EUR, kolikor bi naj plačevala nova najemnika. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, da je varščina bila določena v znesku 740,00 EUR, kar predstavlja dvomesečno najemnino, ki jo je plačeval obdolženi, višina najemnine pa je ključnega pomena za opredelitev časovnega obdobja, v katerem je bil obdolženi oproščen plačila najemnine in stroškov, v zameno za to, da v stanovanju po izselitvi pusti opremo, s katero je sam opremil stanovanje in jo plačal. Najemnina je bila gotovo plačana še najmanj meseca avgusta in septembra 2012, kar dokazujejo bančni izpiski M. I. o dvigu denarja z njenega bančnega računa. To, da obdolženi ne razpolaga z dokazili o dejansko plačani najemnini je izključno krivda oškodovanca, ki o tem ni izdal obdolžencu nobenega potrdila in je zahteval plačilo na roke. Tudi ni res, da bi obdolženi izkoristil oškodovančevo odsotnost in se izselil iz stanovanja, ne da bi predhodno o tem obvestil oškodovanca. Navedeno zanika že dejstvo, da je oškodovanec že aprila meseca 2012 iskal nove najemnike, obdolženi pa se je izselil 30. 4. 2012. Na neverodostojnost izpovedbe oškodovanca kaže tudi listek datiran s 23. 3. 2012, ki ga je predložil obdolženi in na katerem je oškodovanec z lastnoročnim podpisom potrdil, da je bil indukcijski štedilnik že odplačan z najemninami. Sicer pa trditve oškodovanca o tem, da obdolženi ni plačeval najemnine in stroškov že od avgusta 2009 dalje, niso skladne z izračunom, da mu v tem primeru obdolženi ne bi plačal 1.800,00 EUR ter ugotovitvami, da je obdolženi v stanovanju pustil opremo v vrednosti 1.360,00 EUR, pri čemer pa bi naj oškodovanca oškodoval za odpeljani štedilnik v vrednosti 760,00 EUR. Vrednost v stanovanju puščene opreme in odpeljanega štedilnika namreč presega 2.100,00 EUR, kolikor bi naj bila odkupna vrednost opreme. Oškodovanec pa je obdržal tudi varščino v znesku 740,00 EUR.

10. Z zgoraj opisanim zagovornik ponavlja zagovor obdolženca in trditev obrambe, podane v dokaznem postopku, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot nesprejemljive. Ugotovilo je, da se zagovor obdolženca in izpovedba oškodovanca ujemata glede tega, kdaj se je obdolženi vselil v najeto stanovanje, kakšen je bil njun dogovor glede odkupa opreme, ki jo je nabavil obdolženec in z njo opremil stanovanje, kakor tudi, da sta opremo opisala in ovrednotila ter to zapisala na listku (l. št. 10), ki ga je prvostopno sodišče tekom dokaznega postopka pregledalo in glede katerega s strani strank postopka ni bilo dvoma da je verodostojen. Glede preostalega je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izpovedbi oškodovanca, saj jo je ocenilo kot prepričljivo in tako svojo oceno tudi tehtno obrazložilo. Ugotovilo je, da je skladno z izvedenimi dokazi, da je logična in življenjsko sprejemljiva ter da jo v delu potrjuje tudi zagovor obdolženca, ko navaja, da sta se dogovorila, da bo obdolženi v zameno, da oškodovanec od njega odkupi točno določeno opremo, oproščen plačila najemnine. Nadaljnji zagovor obdolženca, da dogovor ni bil fiksen, da sta se pogajala še naprej, pa po pravilno oceni prvostopnega sodišče ne zdrži kritične presoje, ker je nerazumno, da bi oškodovanec, katerega dohodek je bila najemnina, pristal na to, da obdolženca oprosti plačila najemnine, šele zatem pa bi se z njim pogajal kaj mu je v ta namen pripravljen dati v zameno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obdolženi ni vedel točno povedati za katere mesece je najemnino plačal in za katere mesece ne ter kdaj je pričel z neplačevanjem, saj je enkrat govoril da jeseni, drugič pa da poleti, glede dvigov denarja z bančnega računa obdolženčeve žene, ki so po zagovoru obdolženca bili namenjeni plačilu najemnine in stroškov najema, pa je pravilno zaključilo, da ne morejo biti dokaz, da je obdolženi plačeval najemnino v kritičnem obdobju, saj bi dvignjen denar lahko porabila za karkoli, zlasti še, ker sta takrat gradila hišo. Potrdilo - listek s popisom opreme in ceno z dne 23. 3. 2012 (priloga B1 spisa) je ocenilo kot neprepričljivo, glede na to, da se oškodovanec česa takega ne spomni, obdolženec pa ni znal pojasniti od kod sprememba cen na njem, glede na cene na listu št. 10 spisa, ki so bile izpisane na podlagi računov, za katere obdolženec trdi, da jih hrani.

11. Oškodovanec je prepričljivo pojasnil, da sta bila indukcijski štedilnik in hladilnik BEKO meseca aprila 2012, ko je v prisotnosti obdolženca stanovanje razkazal novima najemnikoma še v stanovanju, obdolženi pa ni ničesar povedal, da ju po izselitvi namerava odpeljati, ker bi naj že bila poplačana s plačilom najemnine. Zato je sodišče prve stopnje oškodovancu verjelo, da se je čutil ogoljufanega, ko je po izselitvi obdolženca ugotovil, da ju je obdolženec odpeljal. Obdolženec je o točnem dnevu izselitve oškodovanca obvestil, ko se je že izselil, pa zato ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je neutemeljen očitek, da je obdolženec izkoristil oškodovančevo odsotnost, glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je bil oškodovanec tedaj dejansko odsoten in v drugi državi.

12. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno zapisalo, da višina škode ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja in da je zato štelo (v korist obdolženca), da je oškodovanec bil oškodovan le za znesek 760,00 EUR, kolikor je znašala dejanska vrednost indukcijskega štedilnika na dan storitve kaznivega dejanja, upoštevajoč njegovo nabavno vrednost, zmanjšano za vrednost zaradi uporabe, pravilno in tehtno pa je tudi obrazložilo obstoj goljufivega namena pri obdolžencu že v času sklenitve dogovora z oškodovancem, da mu bo v zameno neplačevanja najemnine in stroškov najema stanovanja v stanovanju pustil opremo v vrednosti 2.100,00 EUR, kot sta se dogovorila in to tudi zapisala (listek na l. št. 10 spisa). Zato je pravilno ugotovilo tudi subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja. Glede na to, da je verjelo oškodovancu, da je bil obdolženi v skladu z njunim dogovorom ob izselitvi dolžan pustiti indukcijski štedilnik in hladilnik BEKO v stanovanju ter da ju ni odplačal s poravnavanjem najemnine, so brez vsakršne teže pritožbeni izračuni, s katerimi zagovornik skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo zmotno in nepopolno.

13. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopnega krivdnega izreka, se pokaže pritožba zagovornika, podana zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot neutemeljena.

14. Ker pritožba, vložena v korist obdolženca iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Preizkus je pokazal, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde ter vse olajševalne in obteževalne okoliščine, obdolžencu pa po vrsti in višini izreklo ustrezno kazensko sankcijo.

15. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

16. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena z upoštevanjem obdolženčevih premoženjskih razmer in po Zakonu o sodnih taksah ter po taksni tarifi številka 7.1, 7111, 71113 in 7122.