Jedro

Za presojo toženčeve odškodninske odgovornosti je pomembno, ali je možnost nastanka škode kot posledica njegovega ravnanja (objektivno) predvidljiva, torej ali je bil toženec sposoben predvideti, da lahko njegovo ravnanje povzroči škodljive posledice.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan v roku 15-ih dni plačati tožeči stranki 692.969,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 30.11.2001 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 804.908,36 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je toženec med vožnjo vstal s svojega sedeža in hodil po avtobusu, čeprav bi se moral in mogel zavedati, da je to nevarno in da zaradi njegovega ravnanja lahko pride do škodnega dogodka. V posledici njegovega padca v avtobusu je počilo vetrobransko steklo. Takšen zaključek je po mnenju pritožbe v nasprotju z ugotovitvami v dokaznem postopku. Toženec je izpovedal, da je s svojega sedeža vstal in hotel s prtljažnega prostora nad sedežem vzeti bundo. Da je toženec hodil po avtobusu, ni navedla nobena priča. Ugotovitev, da je toženec po avtobusu hodil, je po mnenju pritožbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je bilo ugotovljeno le, da je vstal, ker je želel iz prtljažnega prostora nad sedežem vzeti bundo. Ugotovljeno je tudi bilo, da je tožnika (pravilno toženca) vrglo, odneslo proti vetrobranskemu steklu izpred njegovega sedeža. Zato so navedbe, da je toženec hodil po avtobusu, protispisne in pomenijo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ali je toženec po avtobusu hodil, ali je samo vstal, je eno izmed odločilnih dejstev, sodišče je to pomembno dejstvo ugotovilo v nasprotju z ugotovitvami v dokaznem postopku. Napravilo pa je tudi napačen sklep. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je ob padcu toženca šofer avtobusa močno zavrl, tega sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Glede na to, da se je dogodek pripetil okrog šeste ure zjutraj po celonočni vožnji, je od izletnikov nemogoče pričakovati, da med vožnjo ne bo nihče vstal. Logično je, da imajo udeleženci izleta v prtljažnem prostoru nad sedeži svoje stvari in da te stvari tudi uporabljajo. Brez da vstaneš s sedeža, do teh stvari ni mogoče priti. Ni mogoče pričakovati, da bo šofer izletniškega avtobusa tako močno zaviral, da bo potnike dobesedno metalo. To bi bilo sprejemljivo v izrednih prometnih situacijah, vendar glede na ugotovitve dokaznega postopka v konkretnem primeru takšne situacije ni bilo. Da je šofer avtobusa močno zavrl, so potrdile vse zaslišane priče, izhaja pa tudi iz posledic na armaturni plošči – vetrobranskem steklu in tudi glede na poškodbe, ki jih je ob tem utrpel tožnik (zlomljeno rebro). V kolikor bi šofer normalno zavrl, ne bi moglo priti do tako silovitega naleta toženca v armaturno ploščo in vetrobransko steklo. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta. V konkretnem primeru po mnenju pritožbe manjkata dva elementa, in sicer vzročna zveza in obstoj odgovornosti na strani povzročitelja škode. Vzročno zvezo pri krivdni odgovornosti dokazuje oškodovanec, ki je v konkretni zadevi ni dokazal oz. ni dokazoval. Pri odškodninski odgovornosti se praviloma uporablja teorija o adekvatni vzročnosti. Očitek tožencu je, da je vstal in hodil po avtobusu. Takšno njegovo ravnanje po rednem teku stvari ne pripelje do posledice, ki je v konkretnem primeru nastala (razbito vetrobransko steklo). Med njegovo ravnanje in nastalo posledico se je vmešal drugi vzrok, in sicer nepričakovano močno zaviranje, ki redoma zapusti posledice, tudi takšne, ki so nastale v konkretnem primeru. Zato v konkretnem primeru ni podana vzročna zveza med ravnanjem toženca in nastalo posledico, oz. je bila vzročna zveza prekinjena z ravnanjem voznika avtobusa, ki je brez pravega razloga močno zavrl, posledica je bila, da je toženec dobesedno odletel v vetrobransko steklo, ki se je razbilo. Pravno relevantno vzročno zvezo je v pravu potrebno omejiti na vzrok, ki je posledico povzročil, ta vzrok pa je nedvoumno močno zaviranje. Posredne navedbe sodišča glede določil 89. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), ki je bil takrat v veljavi in bi morebiti kazale, da je sodišče glede vzročnosti upoštevalo teorijo ratio legis, so neustrezne. Omenjena določba 4. odst. 89. člena ZVCP namreč določa, da voznik sme v avtobusu, ki v prometnem dovoljenju nima vpisanih stojišč, voziti le toliko oseb, kolikor ima vozilo vgrajenih sedežev, omenjene določbe pa se ne nanašajo na prepoved, da bi potniki v avtobusu vstajali s svojih sedežev. Tudi navedbe sodišča, da bi toženec moral med vožnjo v avtobusu sedeti, nimajo nikakršne pravne podlage. Glede odgovornosti za nastalo škodo pritožba meni, da toženec za škodo ni odgovoren. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je toženec za škodo kriv zaradi malomarnosti. Malomarnost ni podana. Toženec je vstal zato, da bi iz prtljažnega prostora vzel bundo. Njegovo ravnanje do nastale posledice ni moč opredeliti kot malomarno, temveč zgolj kot naključje oz. splet nesrečnih okoliščin. Od povprečno skrbnega človeka se ne more pričakovati, da bi se moral in mogel zavedati, da če bo na avtobusu vstal in hotel vzeti prtljago, da lahko takšno ravnanje pomeni nevarnost, da lahko pride do škodnega dogodka. Tako ravnanje praviloma nima nikakršnih posledic, v konkretnem primeru je do posledice prišlo brez možnega vplivanja toženca na nastalo škodo. Pravno zgrešene so tudi navedbe sodišča o toženčevi razbremenitvi odgovornosti za nastalo škodo in morebitni soodgovornosti. Toženec nikakor ni dolžan dokazovati, da je šofer avtobusa zaviral z namenom, da bi obtoženec padel, prav tako za soodgovornost ni odločilno, iz kakšnega vzroka je šofer avtobusa zaviral. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka vtoževala plačilo zneska, takratnih 692.969,00 SIT z obrestmi, izplačanega svojemu zavarovancu na račun škode, ki naj bi jo povzročil toženec na njegovem avtobusu. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je podana toženčeva odškodninska odgovornost. Kot navaja pritožba in kot je prvostopenjsko sodišče povzelo izpovedi prič (3. stran sodbe), naj bi toženec med vožnjo v avtobusu vstal s svojega sedeža in stal v hodniku avtobusa, obrnjen s hrbtom proti vetrobranskemu steklu avtobusa, ko ga je ob zaviranju avtobusa vrglo v vetrobransko steklo in armaturno ploščo, ki sta bili ob tem poškodovani. Že to nesporno ugotovljeno dejstvo, da je toženec med vožnjo vstal in stal v hodniku avtobusa (pri čemer se tudi ne trdi, da bi se držal za sedež), je po mnenju pritožbenega sodišča odločilno in niti ni pomembno, ali (da) je tudi hodil po avtobusu, kar je za pritožbo tudi sicer sporno. Res se določba 89.čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), kot navaja pritožba, izrecno ni nanašala na prepoved potnikom, da bi med vožnjo vstajali s sedežev - gre za (sankcionirano) prepoved avtoprevozniku, da potniki med vožnjo v avtobusu ne smejo stati - iz katere pa se že samo po sebi izpeljuje tako dolžnostno obnašanje, da morajo med vožnjo sedeti na sedežih, vgrajenih v vozilu (kot sedaj to izrecno določa 102. čl. ZVCP-1, Ur.l. RS, št. 83/04 s sprem.), in na katero so bili potniki s strani voznika, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, v obravnavanem primeru tudi opozorjeni. Nedvomno pa je pomembno (in se pritožbeno sodišče ne more strinjati z drugačnim pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča) tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejstvo, da je imel toženec v rokah steklenico (kar pritožba ne izpodbija), saj je prav s to ob padcu udaril v vetrobransko steklo. Za presojo toženčeve odškodninske odgovornosti je zato pomembno, ali je možnost nastanka škode kot posledice njegovega ravnanja (objektivno) predvidljiva, torej ali je bil toženec sposoben predvideti, da lahko njegovo ravnanje povzroči škodljive posledice. Prvostopenjsko sodišče je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno, kar je deležno pritožbene graje, ki se sklicuje na povprečno skrbnost človeka, od katerega ni mogoče pričakovati, da bi se moral in mogel zavedati, da če bo na avtobusu stal, da lahko takšno ravnanje pomeni nevarnost, da lahko pride do škodnega dogodka. Temu pa ni mogoče pritrditi. Namreč, tudi če ni visoke verjetnosti, da bi ravnanje povzročilo škodo, je pa negativna posledica ravnanja mogoča (predvidljiva), je škodo treba uvrstiti med predvidljive posledice ravnanja (Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, komentar k 131. členu, stran 705). Da bo ob dejstvu, da je toženec med vožnjo vstal in stal v hodniku avtobusa, in to še s steklenico v rokah, lahko prišlo ob zaviranju avtobusa do škodljive posledice, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nerazumno (čeprav ne nujno najbolj verjetno), je pa vsekakor predvidljivo. Tudi po teoriji o adekvatni vzročnosti, za katero se zavzema pritožba, je po mnenju pritožbenega sodišča v danih okoliščinah podana pravno relevantna vzročna zveza. Po tej stranka odgovarja za normalne posledice svojega ravnanja, za posledice, s katerimi mora računati, da utegnejo nastati. V danih okoliščinah pa toženčev padec ob zaviranju avtobusa in nastala škoda ni nekaj nenavadnega oz. nepredvidljivega v razmerju do okoliščine, ki je ugotovljena kot nedopustno ravnanje in je torej adekvatna in pritožbeni očitek, da je bila vzročna zveza prekinjena z ravnanjem (zaviranjem) voznika avtobusa, ni utemeljen. Tako tudi dr. Cigoj (Obligacijska razmerja, ZOR s komentarjem, ČZ Ur. l., 1978, stran 164): za normalno se šteje, kar je storilec mogel predvideti ne samo kot verjetno, marveč tudi kot tako, kar se kdaj pa kdaj zgodi, da se mora storilec zavedati, da lahko računa, če so razmere neugodne, tudi s takimi posledicami. Že prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da trditev o protipredpisni vožnji šoferja avtobusa ni bilo. Če pa šoferju avtobusa ni mogoče očitati protipredpisne vožnje, tudi ni njegovega protipravnega ravnanja. Ob vsem navedenem in ker za pritožbo višina tožbenega zahtevka ni bila sporna in te ne izpodbija, je pritožbeno sodišče, ko tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP) kršitev ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).