Jedro

Organ je dolžan upravni akt, s katerim odloči o zahtevi občine o sofinanciranju opravljanja nalog skupne občinske uprave iz javnih sredstev, obrazložiti v skladu z 214. členom ZUP.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za javno upravo št. 410-45/2022/9 z dne 23. 5. 2022 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Ministrstvo za javno upravo (v nadaljevanju toženka) je z odločbo št. 410-45/2022/9 z dne 23. 5. 2022 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odločila, da se zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) za nakazilo sredstev iz proračuna delno ugodi (I. točka izreka) in da je občina upravičena do 65.596,76 EUR sredstev sofinanciranja skupnega opravljanja posameznih nalog občinske uprave Medobčinska uprava Občin Mežiške doline in Občine Dravograd, za leto 2021 (II. točka izreka), ta sredstva pa se nakažejo na TRR tožnice (III. točka izreka). Hkrati je bilo odločeno še, da stroški postopka niso nastali (IV. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica dne 31. 3. 2022 vložila zahtevek za nakazilo sredstev sofinanciranja nalog skupne občinske uprave, ki ga je dopolnila dne 22. 4. 2022. Pravna podlaga za izdajo odločbe je predstavljal 8. člen Pravilnika o izvajanju sofinanciranja skupnega opravljanja posameznih nalog občinske uprave (v nadaljevanju Pravilnik), pri ugotavljanju višine odhodkov občine za sofinanciranje v preteklem proračunskem letu 2021 pa je toženka upoštevala četrti odstavek 26. člena Zakona o financiranju občin (ZFO-1). V ugotovitvenem postopku je bilo ob obravnavi zahtevka tožnice ugotovljeno, da so v uveljavljan znesek vključene plače in prispevki 1) za delovna mesta, na katerih so zaposleni s polovičnim delovnim časom opravljali vsebinsko nesorodne delovne naloge (delovna mesta pod zaporedno številko 8 višji svetovalec I (civilna zaščita in varstvo okolja); pod zaporedno številko 9 višji svetovalec III (varstvo okolja in urejanje prometa); pod zaporedno številko 10 višji svetovalec III (pravna služba in varstvo okolja); pod zaporedno številko 12 višji svetovalec I (varstvo okolja in urejanje prometa); pod zaporedno številko 16 svetovalec III (civilna zaščita in urejanje prostora); pod zaporedno številko 19 višji svetovalec III (varstvo okolja in urejanje prometa); pod zaporedno številko 21 višji svetovalec II (varstvo okolja in urejanje prometa)); 2) za delovna mesta, na katerih so zaposleni v skupni občinski upravi opravljali naloge le s polovičnim delovnim časom (delovno mesto pod zaporedno številko 27 računovodja VII/2-II); 3) za delovna mesta, ki so jih opravljali zaposleni, katerih delovna mesta so izven sistemizacije (delovni mesti pod zaporedno številko 20 svetovalec III in pod zaporedno številko 25 svetovalec III-pripravnik). Ta delovna mesta niso predmet sofinanciranja v skladu s 26. členom ZFO-1, saj so predmet sofinanciranja le sistemizirana delovna mesta, na katerih javni uslužbenci opravljajo vsebinsko sorodne delovne naloge, to so civilna zaščita in požarna varnost, pravna služba in občinsko odvetništvo, varstvo okolja in urejanje prostora, za polni delovni čas. Sredstva za plače in prispevke delodajalca za ta delovna mesta se zato ne upoštevajo v osnovo za izračun sofinanciranja. Nadalje je toženka ugotovila, da je skupna občinska uprava za občino opravljala pet nalog (in ne osem, kot navedeno v zahtevku občine), saj nalog proračunskega računovodstva in civilne zaščite niso opravljali polno zaposleni javni uslužbenci, ampak le zaposleni s polovičnim delovnim časom, ki so opravljali vsebinsko nesorodne delovne naloge. Iz pregleda Poročila o delu Medobčinske uprave občin Mežiške doline in Občine Dravograd ne izhaja, da bi skupna občinska uprava opravljala naloge s področja varstva okolja, ampak so bile izvedene le naloge s področja investicij, gospodarskih javnih služb in komunalne infrastrukture, zato se v višino zahtevka ne priznajo plače in prispevki delodajalca za delovna mesta sistemizirana v organizacijsko enoto 5.2.4. Varstvo okolja Medobčinskega urada skupne občinske uprave (delovna mesta pod zaporedno številko 11 višji svetovalec II, pod zaporedno številko 14 višji svetovalec III, pod zaporedno številko 22 sekretar in pod zaporedno številko 24 višji svetovalec I). Po preračunu soustanoviteljskega deleža občine se za navedena delovna mesta tožnici za izračun upošteva 109.327,93 EUR, ki jih je v letu 2021 porabila za plače in druge izdatke ter prispevke delodajalca ostalim zaposlenim v skupni občinski upravi, ter je posledično tožnica upravičena do sredstev v višini 65.596,76 EUR iz državnega proračuna.

Navedbe tožeče stranke

3.Tožnica se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Bistvo tožbenih in nadaljnjih trditev je, da za neupoštevanje plač in prispevkov delodajalca za določena delovna mesta v osnovi za izračun sofinanciranja toženka ni imela materialnopravne podlage, njeno ravnanje je arbitrarno in nezakonito. Tožnica bi morala biti upravičena do sredstev v višini 153.494,19 EUR. Za delovna mesta, za katere je tožnica sklenila pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas, je obstajala veljavna pravna podlaga (65. in 66. člen ZDR-1). Toženka zmotno meni, da se financirajo le tista sistemizirana delovna mesta, na katerih javni uslužbenci opravljajo vsebinsko sorodne naloge, to so civilna zaščita in požarna varnost, pravna služba in občinsko odvetništvo, varstvo okolja in urejanje prostora, za polni delovni čas. Takšna razlaga je v nasprotju z določili ZJU, ZDR-1 in Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih, ki omogočajo zaposlitev za krajši delovni čas, kot tudi, da zaposleni v okviru polnega delovnega časa opravljajo naloge na več delovnih mestih v istem organu in tako dosežejo polni delovni čas. Noben predpis ne določa, da mora iti za zaposlitev na delovnih mestih, kjer bi se opravljale vsebinsko sorodne delovne naloge. Prav tako 26. člen ZFO-1 ne daje podlage za razlago toženke, da se v osnovo za izračun sofinanciranja vključijo le plače in prispevki delodajalca za sistemizirana delovna mesta. Takšna razlaga je tudi v nasprotju z drugim odstavkom 55. člena ZJU, ki določa, da se izven sistemizacije lahko sklene delovno razmerje za določen čas in za opravljanje pripravništva ali druge podobne oblike teoretičnega in praktičnega usposabljanja. Hkrati je toženka tudi povsem napačno in v nasprotju z dokazi ugotovila, da je tožnica opravljala le pet nalog skupne občinske uprave in ne oseb, kot je to priglasila. Toženka v obrazložitvi ne obrazloži, katere naloge naj bi po njenem mnenju sodile na področje varstva okolja, ampak brez vsakršne obrazložitve zaključi le, da naj bi bile s strani skupne občinske uprave izvedene le naloge s področja investicij, gospodarskih javnih služb in komunalne infrastrukture, pri čemer ne navede, zakaj naj te naloge ne bi sodile na področje varstva okolja. Tudi stroške plač in prispevkov iz področja varstva okolja bi toženka morala priznati.

4.Izpostavlja, da izpodbijana odločba ne zadosti standardu obrazloženosti upravne odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj toženka ne obrazloži, na kakšen način je izračunala znesek 109.327,93 EUR, navede le, da plač in drugih izdatkov ter prispevkov delodajalca določenih zaposlenih ni upoštevala, pri tem pa ne navede kakšen znesek naj bi ti izdatki, glede na celoto, predstavljali in kaj je podlaga za takšen zaključek. Prav tako toženka ne obrazloži, kako je izračunala, da je tožnica upravičena do sredstev v višini 65.596,76 EUR ali zakaj naj naloge s področja investicij, gospodarskih javnih služb in komunalne infrastrukture ne bi sodile na področje varstva okolja. V skladu z 8. členom Pravilnika ministrstvo v 60 dneh po prejetju popolnega zahtevka z odločbo ugotovi višino odhodkov za sofinanciranje v preteklem proračunskem letu ter določi znesek sofinanciranja in roke nakazil. Toženka bi tako morala v izreku odločbe najprej ugotoviti, kakšna je višina tožničinih odhodkov za sofinanciranje, tega pa ni storila, zato je izrek tudi v nasprotju s Pravilnikom. Glede navedb toženke v odgovoru na tožbo o neskladnosti števila delovnih mest izpostavlja še, da je razlika od leta 1.1.2020 do 31. 12. 2021 glede števila zaposlenih in sistemizacije nastala zaradi pristopa občine Dravograd k Medobčinski upravi občin Mežiške doline in zaradi opravljanja nalog na področju Medobčinskega inšpekcijskega nadzorstva in proračunskega računovodstva. Sistemizacija delovnih mest zajeta v Dogovoru z dne 1. 1. 2020 je vsebovala zgolj informativni povzetek, zato toženka ni ravnala pravilno, ko ni upoštevala dodatnih zaposlitev. Vsi dokazi v tem oziru so bili posredovani toženki.

5.Glede na dejstvo, da je toženka zahtevku tožnice le delno ugodila, medtem ko o delu zahtevka, ki mu ni ugodila, v izreku ni odločila, tožnica zahteva odpravo izpodbijane odločbe v celoti ter predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

Navedbe tožene stranke

6.Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma prerekala pravočasnost tožbe. Odločba je bila tožnici vročena 23. 5. 2022, tožba je bila vložena 23. 6. 2022, torej po izteku 30 dnevnega roka iz 28. člena ZUS-1. Glede vsebine odločitve navaja, da je odločitev o delnem sofinanciranju skupnega opravljanja nalog v skupnem organu občinske uprave Medobčinske uprave občin Mežiške doline in Občine Dravograd utemeljena na 49.b členu Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) in 26. členu ZFO-1. Tožnica v ugotovitvenem postopku ni uspela izkazati zakaj je število zaposlenih drugačno od števila zaposlenih predvidenih v Odloku o ustanovitvi organa skupne občinske uprave Medobčinska uprava občin Mežiške doline in občine Dravograd (v nadaljevanju Odlok) in Dogovoru o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih pri delovanju Medobčinske uprave občin Mežiške doline in Občine Dravograd z dne 1. 1. 2020 (v nadaljevanju Dogovor). Toženka je zato pri dodelitvi sredstev upoštevala število zaposlenih, kot jih določa Dogovor. V osnovo za izračun sofinanciranja so vključene le plače zaposlenih, ki svoje naloge opravljajo na delovnih mestih za polni delovni čas; ostala delovna mesta pogojev za sofinanciranje ne izpolnjujejo. Odstopanja tožnice, ki se kažejo v neskladju med temeljnimi akti o delovanju skupnega občinskega organa, tako glede števila zaposlenih ter razporejanja vsebinsko nesorodnih nalog k opisu opravil pri posameznih delovnih mestih, kot sistematskemu zviševanju števila zaposlenih, po mnenju toženke pomenijo, da je tožnica z uveljavitvijo zahtevka za sofinanciranje zasledovala zgolj cilj doseči čim višji odstotek sofinanciranja nalog: način sofinanciranja nalog se je namreč z letom 2021 spremenil, in sicer z novelo ZFO-1, na način, da več nalog, kot jih skupna občinska uprava opravlja za občine ustanoviteljice, višji je odstotek sofinanciranja. Navedeno ravnanje je v nasprotju s temeljnimi načeli sofinanciranja skupnega opravljanja nalog.

7.Glede tožbenega očitka o neupoštevanju vseh nalog, ki jih je tožnica opravila, toženka izpostavlja, da je bilo v ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da je tožnica opravila pet nalog, zato je upravičena do sofinanciranja v višini 50% (četrti odstavek 26. člena ZFO-1). Tako ugotovljena višina sredstev se poveča za 20%, kot je to določeno v prvem odstavku 26. člena ZFO-1. V odgovoru na tožbo podrobneje pojasnjuje izračun priznanih in odštetih zneskov za sofinanciranje in delež sofinanciranja ter vztraja, da je izpodbijana odločitev zadostno in jasno obrazložena, zato jo je mogoče preizkusiti. Toženka je odločila skladno s predpisi, odločba je sklepčna, prav tako je jasen izrek izpodbijane odločbe, zato naj sodišče tožbo tožeče stranke zavrže kot prepozno oziroma kot neutemeljeno zavrne.

Odločitev brez glavne obravnave

8.V predmetni zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)).

Sodna presoja

9.Tožba je utemeljena.

Glede pravočasnosti tožbe

10.Primarno je toženka podala ugovor nepravočasnosti tožbe tožnice, zato se sodišče najprej opredeljuje do tega ugovora.

11.Po 28. členu ZUS-1 je rok za vložitev tožbe 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek).

12.Iz podatkov spisa izhaja, da je bila izpodbijana odločba odpremljena elektronsko v elektronski predal tožnice 23. 5. 2022. Tožnica je tožbo, kot to izhaja iz dohodne štampiljke odtisnjene na pošti in iz kuverte pripete k tožbi, vložila priporočeno na pošto dne 21. 6. 2024 (oznaka R). Ker je bila pošiljka oddana priporočeno, se šteje, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto (drugi odstavek 29. člena ZUS-1).

13.Glede na obrazloženo je bila torej tožba vložena v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, navedbe toženke o nepravočasnosti tožbe pa niso utemeljene.

Glede nezadostne obrazloženosti izpodbijane odločbe

14.Predmet tega upravnega spora je toženkina odločitev sprejeta na podlagi 26. člena ZFO-1, ki ureja sofinanciranje opravljanja nalog skupne občinske uprave iz javnih sredstev ter na podlagi tretjega odstavka 26. člena ZFO-1 sprejet Pravilnik o izvajanju sofinanciranja skupnega opravljanja posameznih nalog občinske uprave. Tovrstna zadeva, v kateri država občini pod določenimi pogoji omogoča sofinanciranje iz javnih sredstev, sicer ne pomeni upravne zadeve v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), temveč gre za drugo javnopravno stvar, za katero se po 4. členu ZUP ta zakon smiselno uporablja. Navedeno med drugim pomeni, da je organ dolžan upravni akt, s katerim odloči o zahtevi občine po navedeni določbi ZFO-1, obrazložiti v skladu z določbami 214. člena ZUP.

15.Po prvem odstavku 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovitve dejanskega stanja narekujejo takšno odločbo in razloge zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev nima takšne vsebine, je stranki odvzeta možnost, da upravni akt s pravnimi sredstvi učinkovito izpodbija, sodišču pa je v posledici tega onemogočen preizkus njegove zakonitosti. Takšne odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Zahteva po obrazloženi odločbi državnega organa je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, sicer je ta pravica dejansko le navidezna.

16.V obrazložitvi izpodbijane odločbe je poleg navedbe, da je tožnica vložila zahtevek (brez konkretne vsebinske opredelitve tega zahtevka) in povzemanja 26. člena ZFO-1, navedeno le, da je ministrstvo ugotovilo, da so v zahtevek vključena tudi delovna mesta, na katerih so zaposleni s polovičnim delovnim časom opravljali vsebinsko nesorodne delovne naloge (nazivi posameznih delovnih mest so izrecno navedeni), delovna mesta, na katerih so zaposleni v skupni občinski upravi opravljali naloge le s polovičnim delovnim časom (delovno mesto pod zaporedno številko 27 računovodja VII/2-II) in delovna mesta, ki so jih opravljali zaposleni, katerih delovna mesta so izven sistemizacije (delovni mesti pod zaporedno številko 20 svetovalec III in pod zaporedno številko 25 svetovalec III-pripravnik) ter da ta delovna mesta niso predmet sofinanciranja v skladu s 26. členom ZFO-1. Prav tako je v obrazložitvi navedeno, da je skupna občinska uprava za občino opravljala pet nalog in ne osem, kot navedeno v zahtevku občine, zato se v višino zahtevka ne priznajo plače in prispevki delodajalca za delovna mesta sistemizirana v organizacijsko enoto 5.2.4. Varstvo okolja Medobčinskega urada skupne občinske uprave, posledično pa je tožnica upravičena do sredstev v višini 65.596,76 EUR iz državnega proračuna. Ni pa toženka sredstev zneskovno opredelila in ni navedla pravnih podlag za takšne svoje razloge.

17.Po presoji sodišča tožnica utemeljeno opozarja na pomanjkljivo obrazložitev toženkine odločitve. Obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje utemeljitve odločitve z razumnimi razlogi, zato je po presoji sodišča obrazložitev pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhajajo razlogi, zaradi katerih, glede na ugotovljeno dejansko stanje in materialnopravno podlago, ni bilo ugodeno celotnemu zahtevku tožnice za sofinanciranje (6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). To pa je po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP bistvena kršitev določb upravnega postopka. Toženka je sicer v odgovoru na tožbene očitke o neobrazloženosti izpodbijane odločbe svojo odločitev podrobneje pojasnila, vendar takšne dodatne obrazložitve ni mogoče upoštevati, saj morajo po ustaljeni sodni praksi razlogi za sprejeto odločitev biti navedeni v sami obrazložitvi izpodbijanega akta, katerega zakonitost se presoja v sodnem postopku. Izpodbijani upravni akt mora zato vsebovati vse elemente, ki jih določa zgoraj citirani 214. člen ZUP, z odgovorom na tožbo in nadaljnjimi navedbami v postopku pred sodiščem pa toženka ne more dopolnjevati svoje odločitve z razlogi, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani akt, saj bi bila sicer tožnici odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva. Odgovor na tožbo v upravnem sporu je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah in podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti te odločbe.

18.Poleg tega sodišče ugotavlja, da izrek izpodbijane odločbe ni jasno zasnovan, saj v izreku odločbe ni navedeno, da je bil sporni del zahtevka zavrnjen. Čeprav iz I. točke izreka odločbe izhaja, da je toženka zahtevku delno ugodila, kar smiselno nakazuje na to, da zahtevku delno ni bilo ugodeno, pa del zahtevka tožnice v izreku ni določno in jasno zavrnjen.

19.Skladno s šestim odstavkom 213. člena ZUP mora biti izrek upravnega akta določen, pri čemer se lahko, v kolikor je to potrebno, razdeli na več točk (šesti odstavek 213. člena ZUP). To je zlasti bistvenega pomena v primerih, ko stranka poda zahtevek na plačilo, ki je v določenem delu sprejet oziroma mu toženka delno ugodi, v določenem delu pa ne, zato da lahko v primeru nestrinjanja stranka izpodbija zavrnjeni del zahtevka. Toženka v izreku izpodbijane odločbe ni zavrnila določenega dela zahtevka, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je za takšno odločitev navedla pomanjkljive razloge. Tudi zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka, ki je sodišče samo v tem sodnem postopku ne more odpraviti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).

20.Sodišče tako zaključuje, da ima izpodbijana odločitev bistvene pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi katerih je izpodbijano odločbo potrebno odpraviti. Sodišče je zato ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Pri tem je sodišče izpodbijano odločbo, glede na zgoraj obrazloženo nejasnost izreka oziroma pomanjkanje izrecne delne zavrnitve zahtevka tožnice, odpravilo v celoti, toženka pa bo o zahtevku tožnice morala celovito odločiti v ponovljenem postopku. S tem je sodišče tudi sledilo predlogu tožnice, ki se v tožbi izrecno zavzema za odpravo odločbe v celoti. Toženka je v ponovljenem postopku skladno s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Stroški postopka

21.Sodišče je o stroških postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Skladno s četrtim odstavkom 3. člena je v primeru, če tožnik s tožbo uspe in je bila zadeva rešena izven glavne obravnave, tožnika pa je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, povečanih za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR, ki jih je sodišče naložilo v povrnitev toženki.

22.Obresti od zneska stroškov je sodišče tožnikom prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ).

-------------------------------

1Ta v 8. členu določa, da ministrstvo v 60 dneh po prejetju popolnega zahtevka iz prejšnjega člena z odločbo, ki jo izda občini ustanoviteljici, ugotovi višino odhodkov za sofinanciranje v preteklem proračunskem letu ter določi znesek sofinanciranja in roke nakazil.

2Prim. sodbe tega sodišča v zadevah opr. št. I U 1070/2016 z dne 23. 8. 2018, opr. št. IV U 68/2016-11 z dne 2. 10. 2018 in opr. št. IV U 69/2016 z dne 12. 7. 2017.

3Primerjaj sodbe UPRS opr. št. I U 726/2019 z dne 19. 1. 2021, opr. št. I U 1562/2018 z dne 12. 6. 2020, opr. št. III U 239/2013 z dne 1. 4. 2014 in druge.

4Enako tudi načelno pravno mnenje VSRS z dne 13. 12. 2006.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 4, 213, 213/6, 214, 214/1 Zakon o financiranju občin (2006) - ZFO-1 - člen 26, 26/3

Pridruženi dokumenti

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.