Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine upoštevalo le dobo zaposlitve pri toženi stranki, ker tožnica ni izkazala pravnega nasledstva med A. d. o. o. v stečaju in toženo stranko. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je delno zavrnilno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča iz dejstev, ki jih je tožnica navedla v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine v znesku 2.546,90 EUR. Tožnica je v tožbi navedla, da ji je tožena stranka priznala zgolj odpravnino v višini 1/5 osnove za štiri leta zaposlitve, kljub temu da je bila pri njenem pravnem predniku zaposlena več kot 10 let. Ker so bili za izdajo zamudne sodbe tudi v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tudi delu zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odpravnine v višini 1/4 osnove za delovno dobo pri toženi stranki in njenih prednikih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (III. točka izreka) spremeni tako, da se III. točka izreka v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v znesku 2.546,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 349,39 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni po prejemu sodbe obračunati plačo za september 2013 v znesku 559,80 EUR bruto ter ji po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013 do plačila in pod izvršbo. Zavrnilo je za 223,86 bruto višji zahtevek (I. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnici v roku 8 dni od prejema sodbe obračuna regres za letni dopust za leto 2009, 2010, 2011, 2012, 2013 v bruto zneskih, razvidnih iz II. točke izreka, od zneskov odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, razvidnih iz II. točke izreka. Zavrnilo je višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti in višji zahtevek za plačilo regresa za letni dopust. Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača odpravnino v znesku 468,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Zavrnilo je za 2.078,50 EUR višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za plačilo akontacije dohodnine in prispevkov (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka v višini 159,89 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe nima razlogov ter v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Očitana kršitev je podana že s tem, da je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati zgolj odpravnino v višini 468,40 EUR, pri čemer ni upoštevalo delovne dobe tožnice pri obeh delodajalcih skupaj. Tožnica se z izračunom odpravnine ni strinjala, saj je tožena stranka tožnici priznala zgolj odpravnino v višini 1/5 osnove z navedbo, da je bila pri toženi stranki zaposlena zgolj 4 leta. Tožničina daljša zaposlitev pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih je jasno razvidna tudi iz listinske dokumentacije, ki se nahaja v spisu. Pred zaposlitvijo pri toženi stranki je bila tožnica zaposlena pri njenem pravnem predniku več kot 10 let , zato ji pripada odpravnina v višini ¼ osnove. Tožnica je kot dokaz ponudila pogodbe o zaposlitvi, katere je imela sklenjene s pravnim prednikom družbo A. d. o. o., katero je vodila in zastopala tožena stranka osebno. Tožnica je ves čas delala izključno po navodilih in pod nadzorom tožene stranke tj. B.B.. Slednja je bila tudi tista, ki ji je zagotavljala delo in ji izplačevala denarne prejemke. V konkretnem primeru je mogoče govoriti o dejanski spremembi delodajalca, kar pomeni, da so vse pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki jih je imela tožnica kot delavka pri delodajalcu A. d. o. o. prešle na B.B. s. p. in s tem na toženo stranko osebno. Tožnica meni, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odpravnino v višini 2.546,90 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2013. Tožnica je v celoti zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Navaja, da iz vsega navedenega izhaja več kot očitno protispisnost. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe o vsebini listin pripisalo drugačno vsebino, kot jo imajo odločilna dejstva oziroma razlogi izpodbijanega dela sodbe in med vsebino teh listin (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je delno zavrnilno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

6. ZPP v prvem odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Pasivnost tožene stranke je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožničinih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke, kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva, navedena v tožbi. Drugače pa je ob uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo, kar pa sodišče v konkretni sodbi ni storilo.

8. Iz tožbe izhaja, da je tožnica tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v višini 2.546,90 EUR utemeljevala z dejstvom, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih več kot 10 let, zato ji pripada odpravnina v višini ¼ osnove. Tožena stranka je tožnici priznala zgolj odpravnino v višini 1/5 osnove, z navedbo, da je bila pri njej zaposlena le štiri leta.

9. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožbenem zahtevku na plačilo odpravnine upoštevalo le dobo zaposlitve pri toženi stranki iz razloga, da tožnica ni izkazala pravnega nasledstva med A. d. o. o. v stečaju in B.B. s. p..

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na podlagi dejstev, ki jih je tožnica navedla v tožbi, izhaja utemeljenost njenega tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine v znesku 2.546,90 EUR. Tožnica je v tožbi navedla, da ji je tožena stranka priznala zgolj odpravnino v višini 1/5 osnove za štiri leta zaposlitve, kljub temu, da je bila pri njenem pravnem predniku zaposlena več kot 10 let. Ker so bili za izdajo zamudne sodbe tudi v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tudi delu zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odpravnine v višini ¼ osnove za delovno dobo pri toženi stranki in njenih prednikih (5. alineja 358. člen ZPP).

11. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS, št. 67/2008 in naslednji). Pritožbeno sodišče je glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela zamudne sodbe tožnici priznalo stroške nagrade za sestavo pritožbe po tarifni številki 3210 v višini 168,00 EUR, pavšalni znesek po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR, povečano za DDV (tarifna števila 6007) ter sodne takse za pritožbo v višini 120,00 EUR, kar skupaj znaša 349,36 EUR.