Jedro

Ker je z odpovedjo pogodbe prišlo do predčasne zapadlosti celotnega dolgovanega zneska po omenjeni kreditni pogodbi, je 10-letni zastaralni rok iz prvega odstavka 379. člena OZ iztekel dobri dve leti pred začetkom stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zahtevek pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: „I. Ugotovi se, da ne obstaja: - terjatev tožene stranke do J. K., prijavljene v postopku osebnega stečaja pred naslovnim sodiščem pod St 757/2011 in sicer v prerekanem znesku 345.130,72 EUR (presežek nad priznanim zneskom glavnice v višini 178.214,21 EUR), - ločitvena pravica v korist tožene stranke v zavarovanje prerekane terjatve v znesku 345.130,72 EUR (presežek nad priznanim zneskom glavnice v višini 178.214,21 EUR), in sicer na nepremičninah: ● parc. št. a, b, c, vse k.o. A, ● parc. št. d, k.o. B, ● parc. št. e, f, g, vse k.o. C, ● parc. št. h, i, j, vse k.o. D. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 4.779,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila.“

2. V obrazložitvi svoje sodbe je pojasnilo, da je v stečajnem postopku nad J. K. tožena stranka prijavila terjatev v višini 523.344,39 EUR z obrestmi od 17. 5. 2011 in ločitveno pravico. Stečajna upraviteljica je priznala glavnico v višini 178.214,21 EUR z ločitveno pravico za ta znesek, za preostanek v višini 345.130,72 EUR pa je prijavljeno terjatev in ločitveno pravico prerekala. Stečajno sodišče je na pot pravde napotilo stečajno upraviteljico.

3. Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. V odgovoru na pritožbo pa je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stečajna dolžnica in njen mož M. K. kot dolžnika na eni strani in tožena stranka kot upnik na drugi strani, pri Okrajnem sodišču v Novem mestu dne 21. 12. 1995 sklenila sporazum po 251.c členu takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIZ) o zavarovanju terjatve upnika do dolžnikov v višini 1.800.000,00 ATS z 12 % rednimi letnimi obrestmi, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 31. 1. 1996, zadnji pa 31. 12. 2003, s pogoji, razvidnimi iz kreditne pogodbe št. 31/95 H z dne 17. 11. 1995. Po izrecnem določilu tega sporazuma je omenjena kreditna pogodba sestavni del tega sporazuma. Po tej kreditni pogodbi pa sme kreditodajalec pogodbo odpovedati tudi v primeru, če kreditojemalca zamudita s plačilom treh mesečnih anuitet za več kot 30 dni po zapadlosti. In to se je tudi zgodilo. Omenjena kreditna pogodba je bila zato z dopisom z dne 17. 12. 1999 odpovedana, stečajna dolžnica in njen mož pa sta bila pozvana, naj dolg iz pogodbe (ki je v trenutku odpovedi znašal 2.838.337,00 ATS) poravnata v 15 dneh od prejema opomina.

7. Teh odločilnih pravnih dejstev pritožnik s pritožbo ni izpodbijal. 8. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na določilo 379. člena ZOR, rekoč, da ima s sporazumom po 251.c členu ZIP ugotovljena terjatev na podlagi sporazuma strank, moč sodne poravnave, judikatne terjatve pa zastarajo v 10 letih. Ker je z odpovedjo pogodbe prišlo do predčasne zapadlosti celotnega dolgovanega zneska po omenjeni kreditni pogodbi, je 10-letni zastaralni rok iz prvega odstavka 379. člena OZ iztekel dobri dve leti pred začetkom stečajnega postopka. Ta se je nad dolžnico J. K. začel 17. 5. 2011. Po določilu drugega odstavka 368. člena ZOR se namreč zastarane terjatve za obresti in druge začasne terjatve ne morejo poplačati iz hipoteke po tistem, ko poteče zastaralni rok. Vtoževani znesek pa predstavlja izključno te terjatve.

9. Drži pritožbena navedba, da po podatkih, razvidnih iz zemljiške knjige, zadnji obrok po pogodbi 81/95 H z dne 17. 11. 1995 zapade v plačilo šele 31. 12. 2003. Vendar s to pritožbeno navedbo tožena stranka ne more doseči drugačne odločitve. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, je bila kreditna pogodba predčasno odpovedana, sporazum pa je vseboval tudi določilo, da je kreditna pogodba del sporazuma. Ker je bila skladno s 4. členom kreditne pogodbe le-ta odpovedana 17. 12. 1999, so (kot izhaja iz dopisa o odpovedi kreditnega razmerja) vsi še nevrnjeni obroki zapadli v plačilo v 14 dneh od prejema odpovedi. Glede na navedeno je zmotno pritožbeno sodišče, da bi se judikatni terjatvi tožena stranka lahko odpovedala le tako, da bi stečajni dolžnici izstavila izbrisno dovoljenje za izbris vknjižene zastavne pravice, česar pa da ni storila.

10. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke pa določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka le soglašala z razlogi izpodbijane sodbe. Ker zato v ničemer ni doprimogla k odločitvi o pritožbi, je strošek za sestavo odgovora na pritožbo nepotreben strošek.