Jedro

Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP bi bila podana, če bi sodišče zgolj povzelo stališče državnega tožilca, ne da bi se tudi samo opredelilo do tega, ali in katerim navedbam državnega tožilca sledi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 675/2013 z dne 4. 1. 2013 zoper obdolženega D. H. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 675/2013 z dne 5. 1. 2013 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, zaradi kršitev po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zoper obdolženca odrejen pripor odpravi. Navaja, da preiskovalna sodnica ni preizkusila obstoja utemeljenega suma, saj je vsebina izpodbijanega sklepa v tem delu popolna in dobesedna kopija navedb tožilke po zaslišanju osumljenca. Ob tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 225/2000 z dne 21. 9. 2000. Navaja tudi, da v obravnavanem primeru ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj obdolženec do sedaj še ni bil kaznovan in zoper njega ne teče noben drug kazenski postopek. Obdolženec ima (za romske razmere) urejeno življenje, štiri mladoletne otroke in ženo, skupaj pa družina prejema več kot 1.100,00 € socialne pomoči, k čemur je treba dodati še prihodke iz naslova zbiranja starega železa. Zagovornik navaja, da sodišče pri odreditvi pripora ni upoštevalo dejstva, da seštevek domnevno prodane droge komajda dosega 2 g, zaradi česar je ocena o teži kaznivega dejanja, kot samostojnem razlogu ponovitvene nevarnosti, neutemeljena. Glede na takšno količino droge, s prodajo katere bi si obdolženec v obdobju skoraj petih mesecev pridobil največ 200 € premoženjske koristi, prav tako ni mogoče sklepati na to, da je prodaja droge obdolženčev edini vir dohodka. Po oceni zagovornika je kršitev po 11. točki prvega dostavka 371. člena ZKP podana tudi glede obrazložitve obdolženčevega premoženjskega stanja, saj gre tudi v tem delu za dobesedni prepis tožilčeve izjave.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je državni tožilec v predlogu za odreditev pripora navedel prepričljive in obsežne razloge glede utemeljenega suma, zato ni razloga, da sodišče takšni argumentaciji ne bi smelo slediti. Sodišče pa je prepričljivo pojasnilo tudi, zakaj je, kljub socialni pomoči in dejstvu, da obdolženec zbira staro železo, podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je dežurna preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora povzela izsledke tajnega opazovanja in nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ter napravila argumentiran sklep o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje. Držijo sicer navedbe zagovornika, da je preiskovalna sodnica pri presoji obstoja utemeljenega suma v celoti sprejela razloge, ki jih je okrožna državna tožilka podala po obdolženčevem zaslišanju dne 4. 1. 2013 (prvi in drugi odstavek 204. a člena ZKP). Slednje pa nikakor ne narekuje zaključka, da izpodbijani sklep v tem delu ne vsebuje razlogov. Odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 225/2000 z dne 21. 9. 2000, na katero se sklicuje zagovornik, ni mogoče razumeti tako, da je kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP podana, če sodišče sklep o odreditvi pripora obrazloži s povsem istimi razlogi, kot jih je navedel državni tožilec. Ta kršitev bi bila podana, če bi sodišče zgolj povzelo stališče državnega tožilca, ne da bi se tudi samo opredelilo do tega, ali in katerim navedbam državnega tožilca sledi. Za takšno situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre, saj je preiskovalna sodnica razloge, ki se nanašajo na obstoj utemeljenega suma, podala kot lastne zaključke in ne kot povzetek navedb okrožne državne tožilke. Iz sklepa o odreditvi pripora tako jasno izhaja, kakšno je stališče preiskovalne sodnice glede obstoja utemeljenega suma, zato zagovornik zmotno trdi, da sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Povsem isto velja tudi glede razlogov, s katerimi je preiskovalna sodnica utemeljila obstoj ponovitvene nevarnosti.

6. V zvezi z navedbami zagovornika, da ni izkazan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprla na dejstvo, da se obdolžencu očita enajst izvršitvenih ravnanj v okviru kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, dejstvo, da je obdolženec ta ravnanja izvršil v obdobju štirih mesecev ter da je imel pri prodaji droge v romskem taboru vodilno vlogo. Po ugotovitvah preiskovalne sodnice je obdolženec dobavljal prepovedano drogo, jo skladiščil na neznanem kraju, jo prodajal izključno v romskem taboru, kadar pa je bilo potrebno drogo dostaviti izven tabora, je napotil R. ali S. H. ter jima dal natančna navodila, koliko prepovedane droge in za kakšno vsoto lahko prodata posameznim odjemalcem.

7. Pritrditi je sicer potrebno zagovorniku, da obdolženec zaradi kaznivega dejanja še ni bil pravnomočno obsojen, vendar predkaznovanost tudi ni edina subjektivna okoliščina, ki kaže na storilčevo ponovitveno nevarnost. Sklepanje, da storilec izvrševanja kaznivih dejanj ne bo opustil, lahko med drugim temelji tudi na dejstvu, da so bila kazniva dejanja oziroma posamezna izvršitvena ravnanja izvršena večkrat zaporedoma, vztrajno in organizirano. Gre za okoliščine, ki se nanašajo na stopnjo obdolženčeve vpletenosti v kriminalno dejavnost ter s tem na njegovo pripravljenost, da z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljuje. Večji kot je namreč „vložek“ obdolženca v izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj ter tesnejše kot so njegove vezi z drugimi izvrševalci ter odjemalci prepovedanih drog, večja je verjetnost, da bo obdolženec kazniva dejanja ponavljal. Zato je tudi v obravnavanem primeru, ko je sodišče ugotovilo, da je imel obdolženec pri prodaji prepovedanih drog v romskem taboru vodilno vlogo, in sicer da je drogo dobavljal, jo skladiščil ter večkrat prodajal sam oziroma s pomočjo drugih oseb različnim odjemalcem, izkustveno prepričljiv sklep, da obdolženec, v primeru, da ostane na prostosti, z izvrševanjem kaznivih dejanj ne bo prenehal. 8. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe zagovornika, ki se nanašajo na obdolženčevo premoženjsko stanje in razmere, v katerih živi. Preiskovalna sodnica je pri presoji ponovitvene nevarnosti upoštevala, da se obdolženec preživlja s socialno pomočjo ter zbiranjem starega železa, vendar je ocenila, da si obdolženec s pomočjo prodaje prepovedanih drog zagotavlja dodaten zaslužek. Zagovornik zato neutemeljeno trdi, da je sodišče kot razlog za obstoj ponovitvene nevarnosti navedlo, da je prodaja droge obdolženčev edini vir dohodka.

9. Na obstoj ponovitvene nevarnosti v obravnavanem primeru ne more vplivati niti dejstvo, da se obdolžencu očita promet s heroinom, katerega masa naj bi v seštevku znašala okoli 2 g. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da gre pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili za visoko stopnjo ogrožanja življenja in zdravja ljudi. Pogoji za odreditev pripora po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP so zato izpolnjeni tudi tedaj, ko je izkazana nevarnost, da bo obdolženec odjemalcem prodajal manjše količine oziroma posamezne odmerke prepovedane droge.

C.

10. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.