Jedro

Poprava pomote v odpovedi ni bila administrativne narave, ampak je šlo za vsebinsko novo odločitev o odpovedi (z navedbo pogodbe o zaposlitvi, pravne podlage in datumom odpovedi), šele popravljena oziroma dopolnjena odpoved je dobila dejanske pravne učinke. Ker je bila ta odpoved podana po poteku prekluzivnega zakonsko določenega roka, je nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved o zaposlitvi z dne 24. 6. 2009 ter sklep o popravi odločbe o izredni odpovedi z dne 7. 7. 2009 (1. točka izreka), ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje, sklenjeno za določen čas od dne 1. 1. 2009 do dne 31. 12. 2009, dne 20. 5. 2009 ni prenehalo, zaradi česar se ji za čas od 20. 5. 2009 do 31. 12. 2009 priznajo vse pravice iz dela in po delu (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je za čas od 20. 5. 2009 do 31. 12. 2009 obračunati pripadajoče mesečne bruto plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi v višini 876,00 EUR mesečno, odvesti vsakokratne davke in prispevke iz naslova invalidskega, pokojninskega, socialnega ter zdravstvenega zavarovanja ter ji za tem izplačati pripadajoče mesečne neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dnevov zapadlosti mesečnih plač v plačilo, to je vsakega 18. dne v tekočem mesecu za plačo iz predhodnega meseca, pa vse do plačila ter ji v njeno delovno knjigo vpisati vso manjkajočo delovno dobo, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 285,83 EUR, od tega zneska odvesti ustrezen davek ter ji za tem izplačati neto sorazmerni del regresa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2009 dalje pa do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (4. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 681,00 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah prič, zaradi česar se jo ne da preizkusiti. Sodišče navaja, da je bil zagovor tožnice preložen zgolj in samo zaradi prošnje njenega pooblaščenca, vendar tega dejstva ne upošteva in ga neutemeljeno šteje v škodo tožene stranke. Tožnica je izpovedala, da sta ji tako odvetnik kot inšpektor za delo svetovala, da gre na delo, vendar ni pojasnila, zakaj ni tako ravnala. Če je kot delodajalec kratila njene pravice do dela, bi jo morala o tem opozoriti in pozvati na prenehanje kršitve. Ko je tožnica ugotovila, da je kršila pogodbo o zaposlitvi, ker ni prišla na delo, je nezakonito poskušala pridobiti bolniški stalež. Iz odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 10. 6. 2009 izhaja, da takrat ni pridobila bolniškega staleža. Sodišče se ni opredelilo do razlogov, da tožnica od 20. 5. 2009 dalje do 24. 6. 2009, ko ji je bil na njeno prošnjo omogočen zagovor, ni prišla na delo. Izredna odpoved ni bila podana prepozno. V sklepu o popravi odločbe o izredni odpovedi z dne 7. 7. 2009 je zgolj navedla, da skladno z določbo 111. čl. ZDR učinkuje izredna odpoved s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela. V tem sklepu ni šlo za vsebinsko odločanje, temveč zgolj za popravo napake. V kolikor ne bi tega storila, bi veljal datum prenehanja pogodbe dne 25. 6. 2009 in bi sodišče zgolj v tem delu lahko ugodilo tožničinemu zahtevku. Tožnica ni upravičena tudi do uveljavljenega regresa za letni dopust. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča kršitev o bistvenih nasprotjih med listinami in izpovedbami prič v obrazložitvi sodbe ni izkazana. Glede tega pritožba tudi ne konkretizira v čemu in v kakšnih razlogih je podano zatrjevano nasprotje. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka z odločbo z dne 24. 6. 2009 izredno odpovedala tožnici – delavki na CNC stroju pogodbo o zaposlitvi in sicer na podlagi pisne obdolžitve, da je v času od 20. 5. 2009 do 28. 5. 2009 neupravičeno izostala z dela pet zaporednih delovnih dni. Vendar takšna izredna odpoved ni vsebovala bistvenih sestavin, to je katera pogodba se tožnici odpoveduje in pravno podlago za odpoved. Tožena stranka je nato s sklepom z dne 7. 7. 2009 ob popravi odločbe z dne 24. 6. 2009 konkretizirala svojo odločitev tako, da je tožnici izredno odpovedala pogodba o zaposlitvi na podlagi določb 110. in 111. čl. ZDR, ker je v času od 20. 5. 2009 do 2. 6. 2009 neupravičeno izostala z dela pet zaporednih delovnih dni, pri čemer je štela prvi dan neupravičene odsotnosti z dela 20. 5. 2009. V obrazložitvi sklepa je navedla, da je pri zapisu odločbe pomotoma izostala navedba o datumu prenehanja pogodbe. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo takšno odpoved in ugotovilo, da je tožena stranka pri njeni podaji prekoračila predpisan subjektivni 30 dnevni rok iz določbe 2. odst. 110. čl. ZDR, zaradi česar je izpodbijana izredna odpoved nezakonita. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s tako sprejetim materialno pravnim stališčem v sodbi.

V konkretnem primeru je za presojo bistveno vprašanje, če je tožena stranka dejansko zamudila predpisani subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. V skladu z določbo 2. odst. 110. čl. ZDR mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). Iz dosedaj uveljavljene sodne prakse v podobnih primerih izhaja, da je za ugotovitev razloga za izredno odpoved iz določbe 1. odst. 111. čl. ZDR pomemben čas seznanitve delodajalca z odpovednim razlogom. Takšna seznanitev je odvisna od ugotovljenih dejanskih okoliščin in lahko nastopi takoj, ko je do ugotovitve kršitve prišlo, lahko pa tudi kasneje, vse do delavčevega zagovora, ki ga določa 2. odst. 83. čl. ZDR. Vendar zagovor ni namenjen ugotavljanju odpovednega razloga, temveč zgolj temu, da se delavec izjavi o očitanih kršitvah oz. o odpovednem razlogu, pri čemer se na drugi strani delodajalec z njim dokončno seznani, ali je pisna obdolžitev utemeljena ali ne.

V konkretnem primeru se je tožena stranka seznanila s tožničino odsotnostjo petih zaporednih delovnih dni z dela najkasneje dne 4. 6. 2009, ko je tožnica prišla k toženi stranki in je opravila razgovor z direktorjem. Vsekakor pa je bila tožena stranka seznanjena z očitano odsotnostjo z dela najmanj že dne 28. 5. 2009, ko je za tožnico izdala vabilo in jo povabila na zagovor. V tej zvezi je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da ne more upoštevati sklepa z dne 7. 7. 2009 o popravi pomote v datumu odpovedi, saj pri njemu ne gre za takšno popravo, ki bi bila zgolj administrativne narave, temveč dejansko za novo vsebinsko odločitev, to je z navedbo pogodbe o zaposlitvi, pravne podlage in datumom odpovedi. Pomembno je, da je šele tako dopolnjena odpoved dobila dejanske in pravne učinke, zaradi česar je kot takšna lahko predmet vsebinske presoje. Vendar je v zadevi za presojo odločilnega pomena, da je bila glede na ugotovljeni datum 4. 6. 2009, ko se je tožena stranka najkasneje seznanila z odpovednim razlogom, podana izredna odpoved po izteku predpisanega 30 dnevnega odpovednega roka iz določbe 2. odst. 110. čl. ZDR. Zato kakršnokoli pritožbeno uveljavljanje, da je tožena stranka na zakonit način in po pravilno izvedenem postopku izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi, ne more biti sprejemljivo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tudi ostali pritožbeni razlogi za drugačno presojo niso odločilni (1. odst. 360. čl. ZPP). Gre predvsem za uveljavljanje pritožbe, da je tožena stranka s preložitvijo naroka zagovora iz dne 4. 6. 2009 na dne 24. 6. 2009 ravnala zgolj na prošnjo in v korist tožnice, da je ta poskušala za pokritje očitane odsotnosti na nezakonit način pridobiti bolniški stalež, in da po nasvetu inšpektorja na delo ni prišla na delo. Pritožbeno sodišče navaja, da gre pri pridobitvi pravice do odsotnosti z dela iz zdravstvenih razlogov za osebno pravico delavca, o kateri odloča pristojni imenovani zdravnik oz. zdravstvena komisija, ki se upravičencu v skladu z zakonskimi predpisi in iz utemeljenih zdravstvenih razlogov lahko prizna tudi za nazaj, zaradi česar je kakršnokoli zatrjevanje tožene stranke o nezakonitem ravnanju delavca, ki poskuša to pravico uveljavljati, brez pomena. Poleg tega je zmotno pritožbeno navajanje, da tožnica do izredne odpovedi pogodbe sploh ni prišla na delo k toženi stranki, saj je v sporu dokazano, da je dne 4. 6. 2009 prišla v prostore tožene stranke z namenom, da ji direktor da ustrezno delo, pa je ta odgovoril, da za njo pri toženi stranki ni več dela.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela. Takšna odločitev je skladna tudi z določbo 5. odst. 41. čl. ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi v posledici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) krije delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Vendar pritožbeno sodišče zadnjega razloga v primeru tožnice ni ugotovilo.