Jedro

Gradbeno dovoljenje še ne pomeni, da je imela tožena stranka pravni temelj za poseg v solastninsko pravico tožnikov na parceli št. ... k. o. X, saj gradbeno dovoljenje izključuje protipravnost gradnje (le) v razmerju do osebe javnega prava, ki dovoljuje gradnjo, ne posega pa v civilnopravna razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 17.109,60 EUR zniža na 14.665,36 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom K., M., P., Z. ter N. plačati glavnico v znesku 17.109,6 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva vložitve te tožbe do dne plačila ter vsakemu še znesek 553,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva vložitve te tožbe do dne plačila (I. in II. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.276,6 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je v celoti spregledalo, da je tožena stranka sporni poseg izvršila v okviru enotnega gradbenega dovoljenja, ki je bilo sicer izdano kasneje, vendar je treba upoštevati, da so dela, ki jih je sodišče sicer kvalificiralo kot motilno dejanje, predstavljala predpripravo za poseg na podlagi oziroma v skladu z enotnim dovoljenjem za gradnjo št. 3513-189/00-142 z dne 4. 7. 2002. Z določitvijo funkcionalnega zemljišča tožeče stranke niso postale lastnice celotne parcele, saj odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ni naslov za pridobitev lastninske pravice. S sklenitvijo pogodbe o nakupu stanovanja so kupci postali upravičenci do uporabe zemljišča dela parc. št. ... k. o. X v izmeri cca. 200 m2 (fundus). Zmoten je zaključek sodišča, da pripada vsakemu od tožnikov odškodnina v višini 3.421,92 EUR zaradi uničenja sadnega in zelenjavnega vrta. Ker je izvedenec (sicer nepravilno) ugotovil, da znaša celotna škoda 20.531,50 EUR in ob upoštevanju, da je postopek začelo sedem tožnikov, med postopkom pa sta bila zahtevka dveh tožnikov zavrnjena, pripada vsakemu od petih tožnikov odškodnina v znesku 2.933,07 EUR oziroma skupaj 14.665,36 EUR. Ker je bila škoda ugotovljena po tržnih cenah na dan izdelave izvedeniškega mnenja, bi moralo sodišče tožnikom priznati zakonske zamudne obresti od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila in ne od vložitve tožbe. Ocena škode zaradi uničenja zelenjavnega in sadnega vrta ter izračun vrednosti izgubljenega pridelka sta močno pretirana. Sodišče je izvedeniško mnenje sprejelo nekritično, kljub pripombam tožene stranke in kljub opozorilom, da gre za nestrokovno in nepravilno stališče izvedenca. Vrtnarjenje je ljubiteljska dejavnost, ki se v času obravnavanega dejanja ekonomsko ni izplačala. Izvedenec pri oceni vrednosti izgubljenega dobička ni upošteval stroškov, ki so jih tožniki imeli pri pridelavi zelenjave. Sodišče se do teh konkretnih očitkov ni opredelilo in sodba v tem delu ni obrazložena.

3. Tožniki N.j M. V., I. K. in D. P. so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

V tej pravdi tožeča stranka zahteva povračilo škode, ki ji je nastala zaradi posegov tožene stranke dne 30. 3. 2002 in 2. 4. 2002 na njeno zemljišče. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podano protipravno ravnanje tožene stranke, saj je brez pravnega temelja posegla v solastninsko pravico tožnikov na delu nepremičnine parc. št. ... k. o. X v izmeri 1195 m2, ki predstavlja funkcionalno zemljišče k večstanovanjski stavbi na naslovu ..., in pri tem tožnikom povzročila škodo. Navedeni zaključek, ki ga tožena stranka s pritožbo izpodbija, je po presoji pritožbenega sodišča pravilen. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so tožniki z nakupom stanovanj v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., pridobili tudi pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču po sili zakona (primerjaj 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami in 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR), njihova pravica uporabe pa se je na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini spremenila (ZLNDL) v solastninsko pravico. Iz povzete obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da so tožniki pridobili pravico uporabe oziroma kasneje solastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču na podlagi zakona in ne, kot zmotno navaja tožena stranka v pritožbi, na podlagi odločbe o določitvi (odmeri) funkcionalnega zemljišča, ki sicer ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev (so)lastninske pravice tožnikov. Tožena stranka nadalje ne more uspeti s pavšalno pritožbeno navedbo, da so tožniki z nakupom stanovanj pridobili pravico uporabe dela parc. št. ... k. o. X (le) v izmeri cca. 200 m2 (fundus). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da meri funkcionalno zemljišče na parcelni št. ... k. o. X 1195 m2, ima namreč oporo v odločbi Upravne enote Ljubljana z dne 12. 10. 2000 o določitvi funkcionalnega zemljišča v povezavi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 26. 1. 2005, s katero je bil zavrnjen predlog tožene stranke za razveljavitev odločbe z dne 12. 10. 2000. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka izvršila sporni poseg v okviru enotnega gradbenega dovoljenja, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je tožena stranka podala trditve tudi v tej smeri (glej točko 10 obrazložitve sodbe), vendar pa jih je pri presoji, ali je bilo sporno ravnanje tožene stranke, ki je imelo za posledico uničenje vrta tožnikov, protipravno, pravilno štelo za nerelevantne. Samo gradbeno dovoljenje namreč še ne pomeni, da je imela tožena stranka pravni temelj za poseg v solastninsko pravico tožnikov na parceli št. ... k. o. X, saj gradbeno dovoljenje izključuje protipravnost gradnje (le) v razmerju do osebe javnega prava, ki dovoljuje gradnjo, ne posega pa v civilnopravna razmerja.

6. Tožena stranka nadalje neutemeljeno navaja, da sta oceni škode zaradi uničenja zelenjavnega in sadnega vrta ter škode zaradi izgubljenega pridelka močno pretirani. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o obsegu obeh navedenih škod utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca M., saj je bilo upoštevaje tudi ustne odgovore izvedenca na pripombe strank tudi po presoji pritožbenega sodišča popolno in prepričljivo pa tudi strokovno. Ker je sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem ocenilo, zaradi odprave nejasnosti v pisnem izvedenskem mnenju pa izvedenca tudi zaslišalo, se ni moč strinjati s toženo stranko, da je sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem sprejelo nekritično. Iz izvedenskega mnenja jasno in prepričljivo izhaja, da stroški pridelave zelenjave niso višji od cene pridelkov, zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je vrtnarjenje ljubiteljska dejavnost, ki se v času obravnavanega dejanja ekonomsko ni izplačala, pri čemer tudi ne drži, da izvedenec ni upošteval, da so imeli tožniki pri pridelavi zelenjave tudi stroške, saj je upošteval 8 % variabilne stroške. Ob tem velja še dodati, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni izrecno opredelilo do navedenih pripomb (očitkov) tožene stranke, vendar pa kljub temu sodbe ni moč šteti za neobrazložene, saj neutemeljenost navedenih pripomb (očitkov) tožene stranke izhaja iz pisno in ustno podanega izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo in se nanj sklicevalo.

7. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, kolikšen del škode, ki je nastala zaradi uničenja zelenjavnega in sadnega vrta, odpade na posameznega tožnika, zmotno upoštevalo, da je tožbeni zahtevek na povračilo navedene škode prvotno postavilo šest namesto pravilno sedem tožnikov. Ob upoštevanju, da je odškodnino za navedeno škodo vtoževalo v enakih deležih sedem tožnikov, da je bila tožba prve tožnice umaknjena, tožbeni zahtevek sedmega tožnika pa že pravnomočno zavrnjen, zaradi česar je bilo treba odločiti le še o upravičenosti petih tožnikov do odškodnine iz tega naslova, ter da je celotna obravnavana škoda znašala 20.531,50 EUR, odpade na posameznega tožnika 2.933,07 EUR, kot pravilno navaja tožena stranka v pritožbi. Tožniki (drugi do šesti) so tako upravičeni do odškodnine za obravnavano škodo v skupnem znesku 14.665,36 EUR in ne v skupnem znesku 17.109,60 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

8. Neutemeljeno pa je pritožbeno izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje v obrestnem delu. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v skladu, s katerim pride v primeru, da rok za izpolnitev ni določen, dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost, pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom plačati zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje do plačila. Takšna odločitev je v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002, s katerim je bila spremenjena dotedanja sodna praksa sodišč, po kateri so se zamudne obresti od denarne odškodnine za povrnitev nedenarne premoženjske škode, odmerjene v denarju po cenah na dan sodne odločbe, priznavale od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. S tem načelnim pravnim mnenjem je bilo jasno sporočeno, da ni pravilno stališče, da dolžnik pride v zamudo z denarno obveznostjo šele, ko sodišče odmeri denarno odškodnino. Po tem stališču namreč trenutek, ko začnejo teči obresti, ni odvisen od ravnanja strank temveč od nekoga tretjega - sodišča, dan izdaje sodbe pa je tako odvisen od številnih okoliščin, ki vplivajo na krajši ali daljši postopek, kar pa ni pravilno, saj je trenutek, ko pride dolžnik v zamudo, lahko odvisen le od ravnanja strank.(1) Ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, je tako neutemeljen.

9. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točka izreka spremenilo tako, da je odškodnino, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožnikom (drugemu do šestemu tožniku), znižalo na 14.665,36 EUR oziroma za 2.444,24 EUR (358. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Kljub delni spremembi odločitve o glavni stvari pritožbeno sodišče ni spreminjalo prvostopne odločbe o stroških postopka. Ugotovilo je namreč, da je uspeh petih tožnikov po spremembi sodbe 71,46 % (skupaj so zahtevali odškodnino v višini 24.395,85 EUR, uspeli pa so z 17.434,41 EUR), uspeh tožene stranke pa 28,54 %, kar pa je za toženo stranko neugodnejši uspeh od uspeha, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje (slednje je štelo, da je uspeh tožnikov 67,33 %, tožene stranke pa 32,67 %). Ker bi bila tožena stranka dolžna ob upoštevanju pravilno izračunanega (spremenjenega) uspeha ter ob upoštevanju prvostopne odmere, ki ni izpodbijana, tožnikom povrniti višji znesek pravdnih stroškov od zneska, ki ji ga je v plačilo naložilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče v skladu s prepovedjo reformatio in peius odločitve o stroških ni smelo spremeniti v škodo tožene stranke, saj se je samo ona pritožila.

11. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni.

(1) Prim. VS RS sodba II Ips 71/2012 z dne 27. 2. 2014.